Srečko

zgodba iz knjige Četrt ob obvoznici (LUD Literatura, 2020, zbirka Stopinje)

Vesela Ljahova

Do svita je ostalo le še nekaj ur, vendar tistih najbolj hladnih. Človek pod kartonasto streho, zvit v rogljič na ostankih nečesa, kar je bilo nekoč naslanjač, ni odprl oči, čeprav je bil buden. Kdove zakaj si je bil domišljal, da mu bo topleje, če se ne bo premikal, če ne bo gledal. Mraz, oster kot igla, je pronical od vsepovsod, čeprav je za prenočitev izbral najglobljo vdolbino v suhi grapi. Bilo je tako mrzlo, da se je mu zdelo, kot bi njegov lastni dih, grenak od lakote, pokvarjen od bolezni in kiselkast od umazanije, prihajal iz njega v kristalih.

Toda moral je priznati, da je kljub temu srečko. Preživel je zimo, ki se je bližala koncu, prejšnjo noč pa si je priskrbel naročje trsk, ki jih je zakuril pred spanjem. Njegov tovariš, s katerim sta odkrila ta kotiček ob končnem avtobusnem postajališču, za zadnjo blatno ulico delavske četrti, zaščiten pred vetrom, z ostanki nekdanjega nasipa, kjer se je dalo najti tudi zavetje za kurjenje ognja, ta tovariš ni pregural, šel je rakom žvižgat.

Človek je hrepenel po tem, da bi se naspal, vendar je vedel, da tega ne bo vsaj še en mesec. Do takrat bodo njegove mišice nenehno skrčene, koža pa naježena. Samo sonce bi ga lahko zares pogrelo. Treba je dočakati sonce. Samo naj pride sonce, če potem umre, mu ne bo toliko žal. Zamišljal si je, kako ure in ure sedi na koncu grape, skrit pred pogledi ljudi, kako nastavlja hrbet sončnim žarkom in se naslaja pod prelivajočo se toploto, ki bo razmehčala, raznežila, raztajala vsak njegov atom. Pravzaprav si je želel tako umreti: na sijoč dan, z ogretim hrbtom, sklonjeno glavo in dremoten od čudovite pomladne toplote. Četudi lačen, samo da ni premražen. Človek pod kartonom se je stresel ob tej sladki sanjariji in nejevoljno odprl oči, samo da bi se spomnil, da brezdomcu pač ne more biti toplo in da o tem sploh nima smisla razmišljati.

Noč je bila svetla zaradi zvezd, še njemu se je zazdela mikavna, čeprav je zaradi nje zmrzoval, tako jasno nebo lahko namreč prinese le kozmični mraz. Hja, če bi bilo poletje in se mu ne bi spalo, bi lahko mirne duše gledal na drugo stran grape, z užitkom bi motril tisto ravno polje vse do obvoznice, kjer so divjali žarometi neustavljivega potoka avtomobilov, od tu pa je bilo videti, kot da komaj lezejo drug za drugim. Zaprl je uči in preračunaval, kako dolgo bo še trajala noč.

Umetna bela svetloba je preletela prepletene veje golega grma nad njegovo glavo in se ustavila na nasprotnem bregu nasipa. Človek je odprl oči in se pritajil. Nemalokrat so iz kakšnega razmajanega avta v suho grapo stresali odstranjene ploščice iz obnovljenega stanovanja ali odslužene sedežne garniture – mar ni iz podobnih odpadkov skrpal svojega pribežališča? Avtomobila ni videl, le njegove luči, vendar ni zvenelo, da bi bil razmajan, s takšnimi avtomobili se ne odvaža odpadkov, gibljejo se v čisto drugih rajonih, ki so si jih že zdavnaj razparcelirali resnični srečkoti tega sveta.

Zvok avtomobila je zamrl, luči so ugasnile. Med enakomernim brenčanjem motorja, tihim kot frfotanje čmrlja, je bilo slišati loputanje vrat in komaj zaznaven govor. Bila sta dva, smukala sta se sem in tja, oprezala proti grapi, se spet vrnila do avtomobila, razmenjala nekaj kratkih replik, iz katerih se ni dalo razločiti niti besedice.

Človek pod kartonasto streho je čakal, osredotočen na šume tam gori in prvič v življenju hvaležen za nočni mraz, ki je silil onadva, da pohitita. Če bi se še malo približala in bolje pogledala, bi ga razkrinkala. Vedel je, kako zelo se ljudem gabi, sploh pa takim, kot sta tadva, ki se ne bi zadrževala.

Raztovorila sta nekaj obilnega in težkega, kar je padlo na zamrznjeno zemljo in se skotalilo po strmini navzdol. Hip zatem so žarometi s svojo ledeno svetlobo posvetili nad njegovo glavo, avtomobil je revsnil z obvladanim besom in izginil proti cesti za majajočim se vejevjem.

Tisto, od česar sta se oddaljevala, je ostalo nepremično nekaj korakov od njegovega skrivališča. Še vedno se ni upal premakniti, čeprav je avtomobil že odpeljal. Prepričan je bil, da tja, na mokro lansko listje, zgnito od staljenega snega, niso bile odvržene smeti, temveč truplo, kaj drugega pač ni moglo biti!

Mraz je postajal še bolj rezek. Skupaj z njim se je v njegov prazni trebuh priplazil robat, neprijeten in prav tako rezek strah. Truplo poleg njegovega bivališča – to pomeni, da nima bivališča. Brezdomec lahko živi poleg smeti, ne pa tudi poleg trupla. Truplo ali skrivališče!

Človek se je privzdignil, karton, s katerim je bil pokrit, je padel, bivši kos pohištva pod njim pa je zlovešče zacvilil. Vajen mraka je videl nekaj podolgovatega, podobnega zviti preprogi, razločil je glavo, noge, ki so do gležnjev štrlele iz omota. Truplo je ležalo z obrazom na zemlji pod grmom. Človek ga je dolgo gledal, kot bi se hotel prepričati, da se ne premika. Istočasno je napeto razmišljal o tem, kar se je ravnokar odigralo pred njim, ali je nevarno ali ne. Potem je odnehal, za brezdomca bi morala vsaka sprememba prinesti kaj dobrega.

Ta sklep ga je pomiril in spravil v red njegove misli. Vzravnal se je in stopil naprej. Ločevala sta ju še dva koraka, ni ju naredil, moral je premisliti. Jasno, da bo pregledal, ali ima denar in kako dragocenost. Vendar ne bo hitel – dolgoval mu je nekakšno spoštovanje, ki si ga zasluži vsak mrtvec.

V glavi je oblikoval nekakšen načrt. Odkašljal se je, brez razloga, kot bi hotel nakazati svojo prisotnost ali dobiti dovoljenje. Zvok ni naletel na odgovor niti vzpodbudil kakršnegakoli premika. Prav to je pričakoval. Približal se je odvrženemu, da bi si ogledal podrobnosti. Ni bil omotan v preprogo, kot se mu je sprva zdelo, bil je le tesno zvezan v nekaj, kar je spominjalo na plašč, prepasano v križu in dolgo do tal. Bil je moški, plešast, njegovo telo je bilo zavito v blago, tilnik je pokrival širok ovratnik, ki se je bil odvil pri padcu.

Sklonil se je nad truplo in začutil rahel vonj dragega parfuma, ki mu ni bil znan, vendar je povsem jasno pričal o drugih svetovih. Takšna vonjava je lahko obstajala le v toplem svetlem domu.

Previdno ga je obrnil. Telo je bilo težko, togo. Njegovi prsti so se zarili v mehko blago. Ni bil plašč, temveč halja, čudovita halja iz mehke tkanine. Nehote je zadržal dlan na njej, zazdelo se mu je, da koža oddaja komaj zaznavno toploto.

»Kaj pa, če je živ in še vedno topel?« je šepnil sam pri sebi in skušal ohraniti zdravo pamet.

Umaknil je roko, drhte, vendar ne od strahu, za trenutek je namreč pozabil, kako je mrzlo, zdaj pa so ledene iglice znova prebodle njegovo kožo. Občutil je nerazložljivo obžalovanje zaradi nečesa zavrženega in izpuščenega. Prijelo ga je, da bi objel mrtveca, da ne bi šla v nič še živa toplota. Vendar tega ni napravil.

»Oprosti, prijatelj, preiskati te bom moral,« je rekel mrtvecu in ga pogledal v obraz. Ta je postajal vse bolj bled, oči so bile zaprte, v temi se ni dalo razločiti niti izraza niti potez. Lahko je bil prepričan, da mu ta človek ne bi dovolil, da se ga dotakne, če bi bil živ.

Preiskal je njegove žepe, bili so prazni. Rahlo razočaran je sedel tik poleg mrtveca. Ni umaknil pogleda z njega. Zalotil se je, da gleda njegovo haljo, da jo z užitkom motri. Biti oblečen v kaj takega, to je izjemna sreča. Če bi bila njegova, je ne bi slekel ne pozimi ne poleti. Ta misel ga je poživila. Zakaj pa ne bi mogla biti njegova? Jasno, halja mu je padla z neba! Mora jo samo pobrati, pohiteti mora, preden truplo otrdi v tem mrazu. Eh, če bi prišla nekaj mesecev prej, bi bila neprimerno koristnejša, ampak tudi tako bo v redu, z njo bo pregural do pomladi. Za hip je občutil krivdo: želja po topli halji je vseeno pomenila tudi željo po smrti neznanca. Pa je teh nekaj mesecev vseeno preživel … Toda misel na mehak dotik žametne materije ga je vrnila k nameri.

»Ta halja je zame, prijatelj, ti je ne potrebuješ več!«

Razvezal je pas, razprl reverje, lepljiva mokrota je zmočila njegove roke. Kri. Ni bil presenečen, to je bilo jasno od vsega začetka, bilo mu je samo neprijetno, obrisal je roke v vlažno zemljo in se zamislil. Oblačilo mora prijeti z druge strani, bo že potem razmišljal, kako ga bo očistil. Povlekel je rob halje in pod njo se je pokazalo telo. Mrtvec je bil popolnoma nag. Ustavil se je, bilo ga je sram, bilo mu je žal.

»Nocoj si veliko pretrpel,« mu je rekel, kot da je živ.

Najprej si je mislil, da je srečko zaradi halje. Zdaj pa je občutil obžalovanje in obenem jezo. Motna bledota mrtvega telesa je ustvarjala kontrast s črno zemljo. Ubogi revež, da ga tako vržejo ven v tej mrzli noči napol nagega! Zagrnil je robove oblačila. Iz lastnih izkušenj je vedel, da je odvratno ležati na goli zemlji, kdor ni navajen česa takega, ne bi zdržal niti dve uri. Pravzaprav bi lahko on svojega gosta prepričal, da se da vse prenesti, mraz in vročino in lakoto. Človek pač ne pozna svojega konca. Imel je srečno življenje, končal pa je pod nekim razcefranim grmom, o kakršnem ni niti sanjal.

Ure in ure bi lahko prebedel ob mrtvem neznancu. Če ne bi zemlja tako zamrznila, bi ga tudi pokopal, kaj pa je to takega.

Še zadnjič se je obrnil k mrtvecu in mu rekel:

»Pregnal si me od doma, prijatelj. Ampak niti ti nisi ravno imel sreče …«

Poravnal si je pomečkani plašč, ovil roke okoli sebe, zmrzljivo potolkel ramena s pestmi in ugotovil, da je vseprisotni mraz preniknil v vsako celico njegovega telesa. Čeprav se grapa nahaja na koncu mesta, bo v nekaj urah sem prilezlo vse živo – najprej lokalni psi, potem naključni sprehajalci, na koncu še policija, ne bi rad, da bi ga zaprli. Žal mu je bilo zapustiti pribežališče.

Vendar ni dolgo razmišljal. Pogledal je grm, ki ga je zakrival, raztrgane kartone, preluknjani naslanjač, vrgel še zadnji pogled na neznanca in se poslovil od vsega. Pravzaprav mu to ni toliko pomenilo. Na vzhodu se je svitalo, nebo je bilo jasno, obetalo se je sonce, ki je milostno in se mu ne gabi nobena capa.

Ni še naredil dveh korakov, ko je zaslišal brenčanje. Prezgodnji čmrlj, je pomislil in v naslednjem trenutku spoznal – kakšen čmrlj neki! Brenčanje je postalo razločneje, vrh nasprotnega brega je prešla bela svetloba žarometov. Brezdomec se je sklonil, otrpnil, celo dih je ustavil. Sem nihče ne hodi naključno, ta avto pa kar naprej. Zaslišal je korake, ki so se napotili naravnost proti njemu. Stožilo se mu je, silno se mu je stožilo po soncu …

Prevod: Namita Subiotto

O avtorju. Vesela Ljahova (1961) je na bolgarski literarni sceni debitirala s prozno zbirko K soncu, ki ji je sledila znanstvena monografija o bolgarskem filozofu in prevajalcu Kanta v bolgarščino Ceku Torbovu, resnično slavo in priznanje pa ji je prinesel razburljiv in pretresljiv roman Begunci, ki je zasnovan na zgodovini avtoričinih prednikov … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Večina mojih likov hrepeni in poskuša vzpostaviti povezavo

    Veronika Šoster

    Izraelski pisatelj Etgar Keret je bil s svojim presenetljivim humorjem in zgodbami s poudarjeno človeško noto med slovenskim bralstvom lepo sprejet že z zbirko “Še zadnja zgodba in konec” (LUD Literatura, 2014, prevedla Andrej Blatnik in Julija Potrč Šavli), ob izidu prevoda njegove najnovejše kratkoprozne zbirke “Polêti že!” (prevedla Julija Potrč Šavli) pa smo z njim spregovorili o novih tehnologijah, človeških apetitih, iskanju stika in trenutni situaciji, napisal pa nam je tudi posvetilo.

  • Rojstni dan spodletelega revolucionarja

    Etgar Keret

    Nekoč je živel bogat moški. Zelo bogat. Preveč bogat, so rekli nekateri. Pred mnogimi leti je nekaj izumil ali pa je nekomu ukradel izum. Od takrat je minilo že toliko časa, da se niti sam ni več spomnil. Izum je prodal velikemu konglomeratu za bajne vsote, vse je vložil v parcele in vodo.

  • Črno belo

    Tove Jansson

    Njegovi soprogi je bilo ime Stella in bila je arhitektka za notranjo opremo – Stella, njegova lepa zvezda. Kdaj pa kdaj je poskusil narisati njen obraz, vselej miren, odprt in nedosegljiv, a mu ni uspelo. Imela je bele in močne dlani brez nakita, delala je hitro in brez pomislekov.

Izdelava: Pika vejica