Romar po sublunarnem svetu

Dolenjec Blaž Iršič je že s prvencem Poezija za avtomehanike (2016) vzbudil pisane kritiške odzive, bralstvo pa ga je, se zdi, večidel toplo sprejelo. To ne čudi, saj je Iršičeva poezija izrazito dialoška in si prizadeva za pristen stik, naj se ta porodi iz užitka ali nejevolje. Podobno priljuden se Iršič kaže na pesniških branjih in v humorističnih intervjujih, ki delujejo skoraj kot podaljšek njegove poezije. Z ustvarjanjem celostne persone, ki tudi zunaj pisanja ohranja nekatere samosvojosti pesniškega govora, Iršič tako od daleč spominja na arogantnejšega rojaka, avantgardista Podbevška – le da s trezno predpostavko, da pesniški bombaš v 21. stoletju ne bo več našel tarče.

Naklonjena kritika se je ob Iršičevem prvencu navdušila nad pisanjem »brez dlake na jeziku«, nenaklonjena pa se je obregnila ob njegovo domnevno neodgovorno norčavost in nesmiselno vulgarnost. Toda Iršič drugje jasno izjavi: »Moja poezija je na prvi pogled morda zajebantska, a ni, je resna.« In res že Poezija za avtomehanike, še očitneje pa Iršičeva druga zbirka, Človek pod luno, dokazujeta, da se Iršič ne more zanašati in se tudi ne zanaša na negotovo privlačnost provokacije. Iršič piše provokativno, vendar zaradi samega družbenega položaja poezije nima koga provocirati. Kakor je namreč v zvezi s Poezijo za avtomehanike izpostavil Goran Dekleva, se findesièclovska taktika »šokiranja buržujev« (épater les bourgeois) danes kaže kot arhaizem, saj poezija že dolgo nima konvencionalne buržujske publike. Iršičev prvenec je bil torej tudi ali predvsem poezija, ki išče publiko.

Iršič v Človeku pod luno z več vidikov reproducira Poezijo za avtomehanike, z drugih pa jo nadgradi in poglobi. Najopaznejša kontinuiteta je formalna. Iršič ostaja pri prepoznavnem stihijskem svobodnem verzu: vse pesmi tečejo neprekinjeno, brez delitve na odstavke; a vendar se praviloma dovolj jasno členijo na motivne razdelke. Iršič se namreč drži svoje utečene metode, montaže raznorodnih motivnih sklopov, ki se nizajo, prepletajo in vračajo. Tako si v pesmih sledijo bivanjske refleksije, humorni dialogi, anekdotična naracija, lirične impresije, surrealne podobe in metafore, pa tudi prostodušno kvantanje. Izreka jih brezimen lirski subjekt, ki zvedavo roma po zatokih tragikomičnega vsakdana ter absurdne družbenopolitične in (pop)kulturne stvarnosti, ki ga penetrira. Kako učinkovita bo orisana montažna metoda, je odvisno predvsem od prepoznavnosti in moči posameznih sklopov; a ti v Človeku pod luno večkrat tudi razvodenijo v skladenjsko zmedene, nepregledne nize: »Lahko mi jesetri plavajo v usta, / ližem bombe in kroglo v cevi, / se odlomiš in padeš mimo, / letiš brez padala.« V Iršičevi poeziji so ostre meje ključne – če se zabrišejo, pesmi upade zamah.

Znotraj pesmi se torej praviloma tre mnoštvo motivno in tonalno raznorodnih sklopov brez razvidne zgradbe. Vse izjave so enakovredne, vse dobijo svoj prostor, naj so še tako sentimentalne ali surove, naturalistične ali surrealne, sublimne ali prostaške. Niveliranje namesto hierarhiziranja je pač bistvo Iršičeve poetike, ki ga je treba sprejeti, če hočemo Iršiča sploh začeti brati. Kako drugače bi Iršič sicer lahko sopostavil motive, da trkajo drug ob drugega ter šokirajo razum, domišljijo in okus, na primer (kar je najpogostejše) ko resen ali celo vzvišen pasus hipoma preide v vulgarnost: »Ženska v čudoviti obleki / si počasi jemlje življenje. / Kako težke so njene veke, / kako ožgan njen pogled, / džabe mišice in kurci.« Iršič skoraj kompulzivno druži nezdružljivo, podobno kot avantgardisti, ki so hoteli z inkongruentnimi montažami občinstvo šokirati k zavesti. Iršič to gesto nenehno ponavlja, vendar ironično, le zato, da bi demonstriral njeno impotenco.

Poleg odmevov zgodovinskega avantgardizma se pri Iršiču za besedo tepejo tudi drugi duhovi, predvsem slovenskega zgodnjega 20. stoletja. V njegovih verzih zaslišimo resnobni ekspresionizem: »Tulil sem kot zver na verigi, / ko zavoha kri, / ko sem srečal tvojo grozo, / le da me nisi slišal.« Zaslišimo konstruktivistično suhost: »Iz teme izluščeni koščki sivine. / Hodnik siv, / midva / kot marmor spomenika […] / Iz – go – re – va – nje.« Zaslišimo titanski zanos: »In ko sem stal sam pred prazno nočjo […], / sem stopil na vrh svojih lenih možganov, / se nisem bal resnice.« (Na te medbesedilne navezave je že v kritiki Iršičevega prvenca, napisani za Radio Študent, opozoril pokojni Jan Simončič.) Iršičevo poezijo je torej treba brati kot deloma palimpsestno: napisano čez prejšnje plasti moderne slovenske poezije. Naslov zbirke Človek pod luno tako napotuje vsaj na Podbevškovo zbirko Človek z bombami ter Jarčevo Človek in noč.

Kljub opisanemu arzenalu motivov, registrov in virov pa Iršičevo pisanje nazadnje deluje enolično, ker Iršič vedno sledi istemu receptu, kar včasih da ostrejšo (»Živ«, »Bombe«, »Ena za Breclja«), drugič pa omlednejšo kombinacijo (»Vest«, »Občutek«). Med posamičnimi sestavinami navdušujejo denimo ostroumni metapoetični komentarji (»Kradem […] zidove iz besed, utopljenih v majhnosti, / zidove, ki jih zgradiš sam / in jih sam ne znaš preplezati.«), iskrive formulacije (»povprečen lastnik didžeriduja«) in temne, presunljive podobe (»Odvrgel sem dolg / kot od kuge poginulega žrebca v reko«). A kot so Iršičevi kritiki že ocenili, se onkraj elektriziranih fragmentov redko postavi na noge pesem kot celota.

Enolična forma Iršičevega svobodnega verza se zdi povezana s tem, kako je to poezijo najbolje sprejemati. Po terminologiji, ki jo pri nas – po vzoru poljske verzologije – uporablja verzolog Aleksander Bjelčevič, bi rekli, da Iršič piše deloma stavčni, deloma sintagmatski svobodni verz. To pomeni, da se meje verzov ujemajo z mejami stavkov ali mejami besednih zvez (sintagem), medtem ko prestopov (enjambmenta), kjer bi bil verzni prelom sredi sintagme, skoraj ni. Verz se torej zdi pisan po naravnem ritmu govora, brez posebnega ozira na vizualno podobo. To daje vtis, da Iršič ne piše za tiho branje, ampak predvsem za poslušanje, kar sam potrjuje s sproščenimi, dialoškimi bralnimi nastopi.

Dialoška naravnanost, ki se kaže v Iršičevih nastopih, se odraža tudi v samih pesmih. Tu mrgoli nagovorov v drugi osebi, bodisi množinskih bodisi edninskih. Zdi se, da Iršičev lirski subjekt brez druge osebe ne prenese samega sebe kot prve osebe: da nujno potrebuje partnerja.

Potreba po partnerju se v Človeku pod luno kaže v obilici ljubezenskih motivov. Hetero- in homoerotične motive je sicer že v Iršičevem prvencu posebej izpostavil J. Simončič. A medtem ko se je bilo mogoče v Poeziji za avtomehanike nenehno spotikati ob seksualne grobosti in šovinizme, v Človeku pod luno najdemo tudi preprosto, vsakdanjo ljubezen sobivanja. Te ljubezni Iršič ne poveličuje, a tudi ne zmanjšuje, pač pa jo prikupno trivializira, z zafrkljivostjo, ki spominja na Ketteja: »Rožo sem ti dal, / si jo vrgla stran, / pa saj je ne potrebujeva.« Iršičev ljubeči subjekt zavrne transcendentno romantično rožo – a ceni partnerkino nerodno jutranje prebujanje (»Kruh«).

Kakor Iršič trivializira resnobno ljubezen, brije burke tudi iz religije. Že v Poeziji za avtomehanike sta se kot lika presenetljivo pogosto pojavljala bog in Jezus. V Človeku pod luno ni nič drugače: »Jezus me ljubi, / medtem / ko opazujem, kako se ti trese rit pod svilnato haljo.« Refleksije o bogu (Očetu?) pa spominjajo na Šalamunove »božje« pesmi: »Bil sem izgubljen in še vedno sem. / ›Bog, tebi se nikoli ni bilo treba usrati na diksiju.‹« A religiozni odmevi niso vedno norčavi, pogosto so resnobni, s formulacijami, ki spominjajo na poetične ali modrostne knjige, na primer Psalme, Pridigarja ali Joba: »Koliko sem še žival? / Malo še. / Dotaknil sem se neba […]. / Bil sem ujet v meso …« Je to mar čudno, ko pa je Iršičev lirski subjekt že v prvencu priznal: »Berem Biblijo, da bi ga našel, / udarjam po prsih / in dokončujem stavke, / ki sem jih začel s če.«

Če Iršičevega lirskega subjekta sprejmemo tudi kot bogoiskatelja, lahko bolje razumemo smisel vseh njegovih karnevalskih profanosti. S tem, ko govorec vztrajno ponižuje vzvišeno in izpraznjuje napihnjeno, išče pot do transcendence, o kateri pesniško ni mogoče neposredno spregovoriti. Zato o njej govori tako, da se poniža, skladno s krščanskim paradoksom: Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan (Matej 23,12). O Iršičevem duhovnem stremljenju pričajo tudi vodilni motivi, ključne besede, ki vznikajo skozi zbirko in skicirajo latenten simbolni sistem: roža, kamen, luna, zvezde, nebo, osel, pes (»Lou in sateliti«, »Hot dog«, »Forma viva«, »Nizki oblaki«). Pes, simbol vdanosti, je hkrati pes-nik, krotek pred presežnim (»Teden dni v bolnišnici«, »Pomežik«).

Medtem ko je Človek pod luno manj eksplozivna zbirka od Poezije za avtomehanike, je vendarle bolj tvegana. Iršič se nazadnje sprašuje, kako govoriti o transcendenci, torej veri in etiki, če nimamo več obče veljavnih prepričanj, mitov in obredov: »Na peščenih tleh osušena sliva, / brez kralja, / kot vsi mi.« Poezija sama namreč ne služi več skupnosti, še manj pa lahko kot duhovno vezivo nadomešča religijo. Že v Iršičevem prvencu beremo: »Človek je šel na luno. / Zares predaleč za Slovenca.« Kje torej ostane človek, ko je luna, simbol transcendence, predaleč? Tu, na zemlji, kjer je vedno bil. A vedno tudi sluti nebo, ki ni nad njim, ampak kot bucika na nešteto mestih prebada sublunarni svet.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS