Rojstni dan spodletelega revolucionarja

Zgodba iz knjige Polêti že! (LUD Literatura, 2020, zbirka Stopinje)

Etgar Keret

Nekoč je živel bogat moški. Zelo bogat. Preveč bogat, so rekli nekateri. Pred mnogimi leti je nekaj izumil ali pa je nekomu ukradel izum. Od takrat je minilo že toliko časa, da se niti sam ni več spomnil. Izum je prodal velikemu konglomeratu za bajne vsote, vse je vložil v parcele in vodo. Na parcelah, ki jih je kupil, je zgradil veliko majhnih betonskih kabin in jih prodal ljudem, ki so bili lačni sten in strehe nad glavo, vodo pa je prelil v plastenke in jih prodajal žejnim. Ko je vse prodal po pretirano visokih cenah, se je vrnil v svojo velikansko, čudovito hišo in razmišljal, kaj narediti s prisluženim denarjem. Seveda bi lahko tuhtal tudi, kaj početi s svojim življenjem, kar ni nič manj zanimivo vprašanje, toda ljudje, ki imajo toliko pod palcem, so po navadi preveč zaposleni, da bi si vzeli čas za takšne misli.

Bogataš je sedel v svoji velikanski hiši in se skušal domisliti novih reči, ki bi jih lahko kupil za drobiž in prodal za velike vsote, razmišljal pa je tudi o drugih stvareh, ki bi ga lahko osrečile. Bil je osamljen in je zelo pogrešal nekaj, kar bi mu prineslo veselje. Osamljen ni bil zato, ker ne bi bil prijazen. Bil je zelo prijazen, pa tudi zelo priljubljen, mnogo ljudi se je hotelo družiti z njim. A ker je bil tako občutljiv in sumničav, je predpostavljal, da hočejo biti v stiku z njim samo zaradi njegovega denarja. Zato se je odločil, da se bo držal stran od ljudi.

Po resnici povedano je imel moški prav. Vsi ljudje, s katerimi je bil obkrožen, razen enega, so ga imeli radi, toda njegovo družbo so iskali tudi zaradi denarja, ki ga niso imeli dovolj ali so mislili, da ga nimajo dovolj, in bili hkrati prepričani, da ga ima on preveč. Vsi ljudje, s katerimi je bil obkrožen (razen enega) so si predstavljali, da bi jim lahko dal nekaj svojega denarja, ne da bi ga pogrešal, in da bi bila njihova življenja posledično izrazito boljša. Toda prav človek, ki ni kazal niti najmanjšega zanimanja za bogatašev denar in za to, kakšno prihodnost bi si z njim lahko kupil, je naredil samomor.

Bogataš je ležal na belih marmornatih tleh v dnevni sobi in se smilil sam sebi. Bil je prijeten pomladanski dan, marmorna tla so mu hladila telo, toda zaradi tega se ni nič manj smilil sam sebi. Pomislil je: Na svetu mora biti nekaj, kar si želim in bi me lahko osrečilo. Nekaj, kar bi kdo drug poskušal dobiti vse življenje, jaz pa bi to lahko dobil mimogrede. Toda ničesar se ni mogel spomniti. Že štiri dni je tako ležal na tleh, ko mu je zazvonil mobilni telefon. Klicala ga je mama, zaželela mu je vse najboljše za rojstni dan. Bila je zelo stara in ostalo ji je tako malo spominskih celic, da je lahko v njih hranila le imena bližnjih sorodnikov in nekaj pomembnih datumov. Bogataš je bil vesel, da jo sliši. Ko je bilo njunega pogovora konec, je pozvonilo pri vratih. Pred njimi je stal dostavljavec, fant s čelado za motor, šopkom dehtečih rož in pripeto rojstnodnevno voščilnico v roki. Čeprav oseba, ki mu je poslala rože, nikakor ni bila prijazna, so bile rože same po sebi čudovite, moški je ob njih postal še srečnejši. Ob vsej tej silni sreči se mu je porodila podjetniška zamisel: če je rojstni dan povod za toliko veselja, zakaj bi ga potem praznoval samo enkrat na leto?

Odločil se je, da v časopisu objavi velik oglas, v katerem je pisalo, da odkupuje rojstne dneve. Seveda ne samega rojstnega dne, ki ga ni mogoče kupiti, temveč vse, kar ga spremlja: darila, čestitke, zabave itd. Odziv je bil neverjeten. Mogoče je bil razlog za to v takratni gospodarski krizi ali v dejstvu, da ljudje svojih rojstnih dni niso imeli za nekaj pomembnega ali pretirano vrednega. Ne glede na razlog je bogataš v manj kot enem tednu ugotovil, da je bil njegov koledar že skoraj zaseden z načrtovanimi rojstnimi dnevi.

Večina ljudi, ki je prodala svoj rojstni dan, je bila poštena. Le neki starejši moški si je skušal na skrivaj zagotoviti nekaj poljubčkov in grdo risbo, ki so mu jo podarili vnuki, razen njega so se vsi ostali prodajalci strogo držali pogodbenih določil. Posredovali so mu vse, kar so prejeli za rojstni dan, ne da bi jim bilo treba groziti ali jih tožiti.

Tako je bogataša vsak dan poklicalo veliko ljudi, ki so mu prijazno zaželeli srečo, različni otroci in starke, ki jih ni poznal, so mu po telefonu zapeli Vse najboljše za te. Njegov poštni predal je bil vedno poln rojstnodnevnih e-sporočil, neprestano je na dom dobival lepo zavita darila. V koledarčku je imel sicer še nekaj prostih mest, še posebej februarja, toda pomočniki so mu pokazali neskončno število Excelovih tabel in mu razložili, da je le še vprašanje časa, kdaj se bodo ti datumi zapolnili.

Bogataš je bil srečen. V nekem časopisu so sicer objavili mnenjski članek izpod peresa krvavečega srca, nekega človeka, ki je nasprotoval njegovemu nakupovanju rojstnih dni, češ da naj bi bilo tako početje neetično, vendar tudi to ni vplivalo na njegovo izvrstno razpoloženje. Tistega dne je praznoval rojstni dan osemnajstletnice, ob vseh prisrčnih sporočilih njenih najboljših prijateljev se mu je zdelo, kot bi ga čakala neznana, razburljiva prihodnost.

To čudovito obdobje se je zaključilo prvega marca. Bogataš bi moral praznovati rojstni dan jeznega vdovca, toda ko se je tistega jutra zbudil, ni prejel nobene čestitke pa tudi nihče ga ni poklical, zato se je počutil nekoliko ogoljufan. Še enkrat je preveril svoj koledarček in ugotovil, da je prvi marec obletnica datuma, na katerega je storil samomor edini človek, ki ni hotel ničesar od njega, zato se je odločil, da bo šel na pokopališče. Ko je prišel na grob svojega preminulega prijatelja, je videl, da se je vsakoletnega spominskega obreda udeležilo tudi veliko drugih. Jokali so in na grob polagali rdeče cvetje. Objemali so se in govorili o tem, kako zelo pogrešajo moškega, čigar smrt je v njihovih življenjih pustila praznino.

Bogataš je pomislil: Mogoče je to nekaj, kar bi moral raziskati. Mrtvi nimajo nič od vse ljubezni, s katero so zasipani, jaz pa lahko imam. Mogoče bi lahko kupil še obletnice smrti? Seveda ne od samih pokojnikov, temveč od njihovih dedičev. Na grob bi lahko položil posteljo, čez njo namestil temno refleksno steklo in ležal pod njim, potem bi slišal ljudi jokati in tožiti, kako zelo me pogrešajo.

Zamisel je bila zanimiva, toda bogataš ni živel dovolj dolgo, da bi jo udejanjil: umrl je naslednje jutro. Podobno kot številni dogodki, ki jih je pred kratkim obeleževal, je bila tudi njegova smrt namenjena nekomu drugemu. Njegovo truplo so našli med strganim darilnim papirjem in rojstnodnevnimi darili, ki jih je kupil od spodletelega revolucionarja. Kasnejša preiskava je pokazala, da je bila v enem od daril nastavljena bomba, poslali so ga predstavniki okrutnega, tiranskega režima.

Bogataševega pogreba se je udeležila večtisočglava množica. Žalujoči so hoteli njegov denar, vendar jim je bil tudi on sam zelo pri srcu. Dolge ure so mu peli hvalo, prepevali žalostinke in polagali kamenčke na odprt grob. Bilo je tako ganljivo, da je solzo potočil celo mlad kitajski milijarder, ki je od bogataševih dedičev kupil pravice do njegovega pogreba in si je vse skupaj ogledal iz temne kabine na dnu groba.

Prevod: Julija Potrč

O avtorju. Izraelski pisatelj Etgar Keret (1967), ki je bil s svojo kratkoprozno knjigo Še zadnja zgodba in konec (Literarno-umetniško društvo Literatura, 2014) pri nas odlično sprejet, se vrača z novo zbirko kratkih zgodb. Tematsko popolnoma raznolika knjiga, v kateri se znajdejo kloni, angeli, vesoljci in vsi ter vse vmes, kar poka … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Večina mojih likov hrepeni in poskuša vzpostaviti povezavo

    Veronika Šoster

    Izraelski pisatelj Etgar Keret je bil s svojim presenetljivim humorjem in zgodbami s poudarjeno človeško noto med slovenskim bralstvom lepo sprejet že z zbirko “Še zadnja zgodba in konec” (LUD Literatura, 2014, prevedla Andrej Blatnik in Julija Potrč Šavli), ob izidu prevoda njegove najnovejše kratkoprozne zbirke “Polêti že!” (prevedla Julija Potrč Šavli) pa smo z njim spregovorili o novih tehnologijah, človeških apetitih, iskanju stika in trenutni situaciji, napisal pa nam je tudi posvetilo.

  • Srečko

    Vesela Ljahova

    Toda moral je priznati, da je kljub temu srečko. Preživel je zimo, ki se je bližala koncu, prejšnjo noč pa si je priskrbel naročje trsk, ki jih je zakuril pred spanjem.

  • Črno belo

    Tove Jansson

    Njegovi soprogi je bilo ime Stella in bila je arhitektka za notranjo opremo – Stella, njegova lepa zvezda. Kdaj pa kdaj je poskusil narisati njen obraz, vselej miren, odprt in nedosegljiv, a mu ni uspelo. Imela je bele in močne dlani brez nakita, delala je hitro in brez pomislekov.

Izdelava: Pika vejica