V nasprotju z Andyjem Warholom, snovalcem naslovnice Beatlov, minimalistično umetnostjo, lasvegaško arhitekturo, kuratorjem Documente 7, Damienom Hirstom ali Timom Gartnerjem pa so umetnice, kot sta na primer Američanki Barbara Kruger in Jenny Holzer, do družbene realnosti pristopale popolnoma drugače. Tim je v svojem pisanju njihovo delo (kot tudi dela marsikatere druge ustvarjalke) vedno uporabljal za zgled moralizirajoče umetnosti, temelječe na sloganih, praznih parolah in plakatnosti. V eseju z naslovom Okrasni drobiž je na primer zapisal:Preberi

Knjiga esejev Mojce Pišek je knjiga kontradikcij. Kar v njenem specifičnem primeru pomeni dvoje: po eni strani se zdi, da s kompozicijo esejev spodkopava nekatere svoje teze in pozicije ter tako tudi angažira bralca, da nekaterih njenih razmišljanj ne vzame »zdravo za gotovo«, ampak da ga ravno te kontradikcije angažirajo v razmislek in lastno pozicioniranje; po drugi strani pa ostaja tudi občutek, da so nekatere kontradikcije bolj kot produkcija miselnih isker zgolj pasti, v katere se je ujela sama avtorica.

Ko je Tim svojo odločitev za delo pri Maksu na naslednji petkovi večerji obelodanil Deji in Jonu, ju je ujel popolnoma nepripravljena.

Ponavadi on zastavlja vprašanja, tokrat naj vprašanja nekoliko razkrijejo njega: Marko Golja, pisatelj, komparativist, novinar Radia Slovenija. Rojen v Mariboru pred šestimi desetletji, živi v Ljubljani.

Daja in Jon sta se vračala s še ene izmed otvoritev razstav, ki se spomladi vrstijo druga za drugo. Bil je četrtek zvečer in hodila sta po strogem centru Ljubljane, v katerem so si morali tudi manj premožni nadeti videz ljudi, ki nikdar v življenju niso čutili materialnega pomanjkanja.

Po seksualni epizodi z Asjo Tim že več mesecev ni bil v stiku z nobenim dekletom. Za to niti časa ni imel, saj se je moral, ker ga je čez mesec dni čakala oddaja zaključnega dela na fakulteti, popolnoma posvetiti delu.

Sabina in Jon sta se po prvem srečanju nemudoma začela redno sestajati. Vzpostavila sta urnik skrivnih zmenkov, stroga pravila obnašanja v službi in komunikacije po mobitelu. Dobivala sta se v glavnem ob jutrih. Jon je šel dvakrat na teden namesto v pisarno najprej k njej, tako da sta tisti dan oba prišla v službo šele ob desetih. Podjetje je bilo preveliko, da bi ostali zaposleni lahko povlekli povezavo med njunima istočasnima odsotnostma.

V zbirki Novi pristopi je spomladi izšla edinstvena zbirka razprav o očitnih in subtilnejših vezeh med izbranimi dvojicami likovnih in literarnih del Jana Vermeerja in Tomasa Tranströmerja, Vincenta van Gogha in Anne Sexton, Théodora Géricaulta in Juliana Barnesa, Paula Cézanna in Allena Ginsberga, biblijske Geneze in Andreja Rubljova ter Pietra Bruegla starejšega in Braneta Senegačnika.

»Kadar je nekaj v nebo vpijoče, / to po vsej verjetnosti ni povezano / z nebom, ampak s človekom. / Nočem več gledati in nočem mižati.« Tako Maja Vidmar pristavi v »Nepoetičnem dodatku z elementom prezgodnje pomiritve« v pesmi »To ni še nič«. Njena zadnja pesniška zbirka z naslovom Pojavi se res spušča z neba na človeka in se giblje skozi neugodje, bolečino, hkrati pa s humorjem in sočutjem stopa na vse tiste robove, ki bralca pretresejo in presunejo. Noče več gledati, noče pa tudi mižati.Preberi

Tina Vrščaj (1987) je literarna kritičarka, ki je kritiške zapise desetletje objavljala v Delu, Literaturi in Pogledih ter polovico tega obdobja sodelovala v komisiji za nagrado kresnik. Letos je izšla knjiga Kritičarka na drevesu, ki z obsežnim izborom kritik nudi vpogled v njeno (ob)sodbo slovenskih romanov in, morda malce presenetljivo, tudi zaokroža njen kritiški opus.