Hladna veriga 1/5

Sabina in Jon sta se po prvem srečanju nemudoma začela redno sestajati. Vzpostavila sta urnik skrivnih zmenkov, stroga pravila obnašanja v službi in komunikacije po mobitelu. Dobivala sta se v glavnem ob jutrih. Jon je šel dvakrat na teden namesto v pisarno najprej k njej, tako da sta tisti dan oba prišla v službo šele ob desetih. Podjetje je bilo preveliko, da bi ostali zaposleni lahko povlekli povezavo med njunima istočasnima odsotnostma. Vikendi so bili večji problem. Jon je moral namreč vedno znova najti izgovor, a tudi to mu je nekako uspevalo, saj Deja ni kazala veliko interesa za njegove aktivnosti. Najlaže je bilo seveda, ko je odšla na odmik, a tudi takrat je moral biti pazljiv, saj sta vse sosede dobro poznala, in če njegovega avtomobila cel vikend ne bi bilo na spregled, bi nedvomno kaj posumili, zato si je velikokrat enostavno naročil taksi ter avto celo noč pustil na parkirišču.

A pri Jonu ni šlo za običajno kratkotrajno zaljubljenost, ki bi po nekaj mesecih skupaj s spolno privlačnostjo počasi zbledela. Novoodkriti ljubezni se je predal kot razočaran vdovec, ki je pred mnogimi leti dvignil roke nad življenjem. Sabina je bila namreč oseba, ki v ljubezenskem odnosu pred svojim partnerjem ne bi mogla imeti skrivnosti. Zaupala mu je vse. In če je slučajno prišlo do neke teme, ob kateri ji je bilo malce neprijetno, se je samo zagledala v tla, dokler je Jon ni objel in ji rekel: »Vse bo v redu, vse bo v redu.« Nato mu je brez olepšav zaupala vsako podrobnost iz svoje preteklosti.

Tudi Jon je bil odkrit do nje. Povedal ji je, kaj se dogaja na poslovnih potovanjih, kako je kot najstnik in študent prizadel na desetine deklet. Težko mu je šlo z jezika, a zaupal ji je tudi bolečine, ki mu jih je prizadela Alenka. Ko pa jo je vprašal, kakšne so njene izkušnje z varanjem, mu je na njegovo veliko presenečenje zaprepadeno odvrnila: »Jaz nikdar v življenju nisem varala.« Po kratkem premolku je dodala še: »In tudi ne bom.«

Ko mu je to povedala, sta sedela v njeni mali dnevni sobi in ravno končevala buteljko rdečega vina. Jon je kljub njenemu nasprotovanju vztrajal, da jo morata odpreti, njegov današnji alibi je bil namreč spet neka poslovna večerja, in Deja je dobro vedela, da ko Jon pije rdeče vino, pride domov z vijoličnimi ustnicami in malo temnejšimi zobmi. »Poglej, vem, da ostali nimajo tako, ampak jaz si seksa brez ljubezni sploh ne bi znala predstavljati,« je še rekla med odlaganjem kozarca vina na klubsko mizico.

Šele ob tem pogovoru se je Jon spomnil, da je Sabina potrebovala skoraj mesec dni, preden se je pred njim gola počutila lagodno. Takrat mu je bila najbolj všeč. Njena babica iz Srbije ji je namreč že kot punčki govorila: »Manj jih boš imela, raje te bodo imeli.« In res. Če je odštela nekaj nedolžnih poljubov v osnovni šoli, je pred Jonom spala samo z dvema fantoma. Z enim v gimnaziji in z enim na fakulteti. S prvim je preživela dve leti, z drugim pa štiri. In srce se ji je paralo, ko ju je zapustila.

A ravno tisto, kar je Jon na njej najbolj ljubil, iskrenost in popolna predaja ljubezni, je po nekaj mesecih postalo težava v njunem razmerju. Med tednom sta še nekako shajala, a če je Jon soboto zvečer preživel pri njej, se pravi, če se je Deji kot v prejšnjem primeru zlagal, da gre na neko večerjo, se je ob odhodu komaj iztrgal iz njenega objema, ko ga je skozi solze moledovala: »Ne moreš iti zdaj k njej, ne moreš!«

»Pa saj ni nič, saj veš, da ljubim tebe.«

»Nehaj mi lagat, ker vem, da se bosta objemala v postelji, a ne?«

»Sabina, saj veš, kako redko seksava z Dejo.«

»Kako redko?! Kako redko?!« mu je kričala v obraz.

Vedno znova jo je tolažil, da bi najraje ostal tu, a da to ni mogoče, »saj veš, saj veš, prosim te, kaj naj zdaj naredim«.

»Pa naj te zapusti, pa kaj, jaz res ne morem, jaz res ne morem …« je govorila bolj sebi kot njemu. Še sam je kdaj zajokal ob njenih prošnjah, a na koncu vseeno moral oditi.

Kljub vsemu prikrivanju Deji ni ušlo, da se je na Jonu nekaj spremenilo, a si je obenem prigovarjala, da se je zaradi Martonovega neprestanega pisarjenja pravzaprav spremenila ona, tako da zdaj vidi vse, predvsem pa odnos z Jonom, z drugimi očmi. Več kot dvajset let sta bila skupaj in na njem nikdar ni opazila ravnodušnosti ali brezvoljnosti do njunega odnosa. Prav nasprotno. Vsa ta leta je le iskal priložnost, da bi mu ona namenila kaj pozornosti. Nikdar ni imel dovolj njega golega telesa in samo čakal je, kdaj bi si tudi ona zaželela njega. Zdaj pa je bil kar naenkrat občutno bolj nasmejan, velikokrat je poslušal glasbo in se še bolj strastno kot prej predajal športu. To stanje je trajalo približno mesec dni. Nato pa sta se nekega sobotnega večera, ki ga je on preživel pri Sabini, ona pa z Meliso in še dvema prijateljicama v centru mesta, srečala že pred njunim blokom in si takoj padla v objem. Zaradi opitosti jo je Jon brez opozorila prižel k sebi ter jo strastno poljubil. To je bil njun najintimnejši seksualni stik, odkar se je začel videvati s Sabino.

A Sabina je bila, kot vsi dobri ljudje, malce naivna. Verjela je Jonu, da se na vse pretege izogiba telesnega stika z Dejo. Verjela mu je, ko ji je zagotavljal, da se na skupni postelji takoj obrne v svojo smer in da sam preživi večino časa za računalnikom v jedilnici, Deja pa s knjigo v naročju v spalnici. Sicer je bilo to nekoč vse res, a po dobrem mesecu dni, ko Jon in Deja resnično nista niti enkrat spala drug z drugim, se je vse to drastično spremenilo. Jon je bil z mislimi res najprej samo pri Sabini. Sveža zaljubljenost človeka velikokrat popolnoma odvrne od drugih ljudi, zato se v tem kratkem obdobju z drugimi ženskami niti spogledoval ni. Zdaj pa se z Dejo nista samo večkrat na teden znašla med rjuhami – tudi ona si je tega po Melisinem vzoru neznansko želela –, ampak sta celo začela hoditi na obiske k prijateljem, popoldne skupaj teči in se udeleževati raznoraznih družbenih dogodkov, ki sta jih v zadnjih letih začela zanemarjati.

Jon se je na začetku počutil krivega. Pa ne zaradi varanja Deje, do nje je vseeno gojil preveč zamer, da bi lahko razvil občutke krivde, grizlo ga je, da je lagal tako nedolžnemu bitju, kot je bila Sabina. A kljub vsemu bi svoje življenje po dolgem času lahko označil za srečno. Primerjal ga je lahko samo z obdobjem neposredno po Timovem rojstvu, ko se mu je Deja brez zadržkov predajala. Kasneje se mu je vedno zdelo, da živi samo za Tima. Ob tem pa ona za zdaj ni nič sumila. Poskušala je odmisliti Martona in se prepustiti trenutku ter si prigovarjala: najin zakon je pač dobil nov zalet. Itak bi lahko počasi nehala s temi rečmi na odmikih. Po drugi strani pa si Sabina ne bi mogla niti misliti, da bi si »ljubezen njenega življenja«, kakor ga je začela imenovati, ki jo je po seksu tolikokrat zadihana gledala naravnost v oči, privoščila tako brezsramno laž. Jon se je resnično znašel v precepu. Po slabem mesecu dni si je moral priznati, da prvič v življenju ljubi dve ženski.