Hladna veriga 2/5

Po seksualni epizodi z Asjo Tim že več mesecev ni bil v stiku z nobenim dekletom. Za to niti časa ni imel, saj se je moral, ker ga je čez mesec dni čakala oddaja zaključnega dela na fakulteti, popolnoma posvetiti delu. Samota v ateljeju ga je spet začela vedno bolj nažirati in pogled na žogo za ameriški nogomet, ki mu jo je podaril Maks, ga je vsakič znova opomnil, da ima v življenju tudi druge možnosti, kot pa da samo ure in ure osamljen ždi v svojem ateljeju.

Tokrat jo je po dolgem času dvignil s podstavka in jo nekajkrat vrgel v zrak. Z njo sploh ni znal rokovati. Metal jo je tako spretno, kot bi ostarela gospa v kostimu metala na koš. Nato jo je pridržal pred očmi in si jo med vrtenjem v rokah natančno ogledoval. Kot običajna je bila narejena iz usnja, le da to ni bilo hrapavo, ampak popolnoma gladko, umetno usnje. Skoraj je hotela spolzeti iz rok. Ob tem je bila zaradi napihnjenosti malce manj podolgovata kot običajno, vsaj tako se je Timu zdelo, saj jih prej v živo tako ali tako še ni videl. Šivi so bili razpotegnjeni in zato zavzemali še večji del celotne površine kot pri tistih iz ameriških filmov in serij. A najbolj je na njej v oči bodla poslikava. Zgornji del je bil kot da oblečen – zaradi komaj opaznega senčenja se je namreč zdelo, da barva malce odstopa od površine – v droben karo, v katerem sta se izmenjevali pisarniška bela in že omenjena Koonsova barva. Ta se je nato prek zvezdastega vzorca prelivala v spodnji, enobarvni mat del, ki se je zdel kot antipod lahkotnemu karu. Poslikava je tako z optično prevaro deloma zanikala njeno vizualno enakostraničnost in ponujala vedno nove poglede.

Tim jo je vrtel in vrtel in poskušal najti vse malenkosti, s katerimi se je Maks poigral. Žoga se je na obeh straneh namesto z ostro zaključevala z malce potolčeno špico – in bila zaradi tega pravzaprav videti komično; mat barva se je pod različnimi koti kazala v različnih odtenkih; na njej pa je bilo tudi skoraj neopazno, z nekakšnim blagim vodnim tiskom, napisano Stryker. No, brez tega bi bila še boljša, ampak tudi okej, je pomislil Tim. Postavil jo je nazaj na njeno mesto in se vrgel na kavč v ateljeju. Z mize je vzel mobitel in po dolgem času spet aktiviral svoj Tinder račun.

Najprej je pogledal svoje stare fotografije in se moral samemu sebi nasmehniti. Na njih so ga obkrožale knjige in napol dokončane slike, on pa je bil vedno na tak ali drugačen način zamišljen. Vse je takoj zbrisal in stopil pred veliko ogledalo, ki ga je imel v enem izmed kotov ateljeja. Slekel si je majico, dvignil telefon in se s stegnjeno desnico slikal. Na Instagram je bilo vsak dan naloženih na milijone tovrstnih slik. Deloma razgaljena moška ali ženska telesa, dvignjena roka in blisk fleša, ki je posledično prekrival slabih deset odstotkov celotne površine fotografije. A Tim je vedel, da je Ljubljana majhna, zato uporabniki Tinderja kaj hitro naletijo na poznane ljudi iz svojega življenja. Posebej pa je bilo v majhnem ljubljanskem umetniškem svetu spletno zmenkarjenje razumljeno kot znak pomanjkanja okusa ter prepustitve ljubezenskega življenja algoritmom, ki bodo ljudem brez kritične distance skvarili do zdaj iskrene človeške odnose.

Usedel se je nazaj na kavč, a kaj hitro pregnal svoje dvome. Vedno bolj vseeno mu je bilo. Spet je stopil pred ogledalo in naredil še nekaj slik, pri katerih je poskušal poudariti svojo sloko, a mišičasto postavo. Preden je pregledal nastale fotografije, se je hotel samega sebe v ogledalu še malo naužiti. Prvič si je resnično zaželel tetovaže. Čisto vsi v njegovem prijateljskem krogu so jih imeli, in samo Dejino prigovarjanje ga je kot najstnika ustavilo, da si je ni dal narediti še sam.

Hitro se je oblekel, fotografije prenesel na svoj laptop, jih v Photoshopu na hitro obdelal – nič posebnega, samo nekaj krednih višajev je dodal – in jih naložil na Tinder. Takoj je začel swipati. V desno tiste punce, ki so mu bile všeč, v levo pa tiste, ki mu niso bile. Opisov nikdar ni bral, pa saj jih je le redkokdo, važna je bila prva fotografija, samo na podlagi nje se je odločil, ali bo podrsal levo ali desno. Ker so Tinder in podobne platforme za spoznavanje ljudi hotele obdržati svoje (moške) uporabnike, so jih najprej malo zavedle in začele njihove profile prednostno ponujati tistim uporabnicam, ki so imele aplikacijo ravno odprto, in na ta način so pričarale občutek, da je spoznavanje deklet na njihovem portalu nič drugega kot preprosto. Tako je Tim že med swipanjem dobil prva dva matcha. Oba je odprl, in posebej ena izmed obeh mladenk se mu je zdela privlačna. Šele zdaj je prebral njen opis:

 

Tjaša, 24

 

2 kilometra stran

 

Psi pred mačkami

 

Avtobus pred avtomobilom

 

Nanizanke pred filmi

 

p.s. sorry, ampak vi morte prvi pisat 🙂

 

Na njenem profilu so bile tri fotografije. Na prvi jo je bilo moč videti frontalno, postavljeno pred grmovje in drevesa, za njo se je razpiralo obzorje, sama pa je bila oblečena v žabe, krajše krilo in oprijeto majčko. Na sliki so prevladovale temnejše barve, le njeni pobarvani blond lasje, ki so bili postriženi na paža, so izstopali iz barvne skale. Na drugih dveh pa je Tjaša hotela pokazati, da je zabavno dekle, ki življenja ne jemlje preresno. Na eni je v krogu prijateljic sedela na klopci v Tivoliju, v levici je imela odprto steklenico vina, v desnici pa cigareto, na drugi pa je bila kot da ujeta med sprehodom po mestu, kjer je bila slikana samo od pasu navzgor in očitno ni opazila, da je bila fotografirana.

Razmišljal je, ali naj ji takoj piše ali naj vsaj kakšno uro počaka. Znotraj spletnih klepetalnic na portalih za iskanje partnerjev se je namreč razvila specifična oblika komunikacije, ki je večino svojih značilnosti jemala iz obstoječe omike, a nekaj ključnih razvila tudi sama. Med njih nedvomno spada velika mera zadržanosti, ki jo je bilo nekoč mogoče diagnosticirati samo v edinem obstoječem, torej fizičnem svetu. Ravno z njo se je med morebitnima bodočima zaljubljencema preseglo začetno sramežljivost, od prvega srečanja naprej pa so se prek mobitela v večji meri samo še domenili za srečanja. Tu pa je ravno omenjena zadržanost prodrla v samo spletno komunikacijo in zaradi narave medija zadobila popolnoma nove karakteristike, ki bodo zaznamovale tudi pogovor med Tjašo in Timom. A to pravzaprav ni bilo nič novega. Tudi v preteklosti so dvorjenju vladali rigorozni protokoli, katerih kršitev je na evropskih tleh še globoko v devetnajsto stoletje lahko pomenila kaznivo dejanje, če ne celo poziva moških, ki so bili skrbniki dotičnega dekleta, na dvoboj. V Timovem času sicer za tovrstne prestopke že dolgo niso bile predvidene nikakršne uradne sankcije, saj so bili lahko moški kaznovani samo s strani osvajanih deklet in bili enostavno odslovljeni. Isto se je seveda lahko zgodilo tudi na Tinderju, kjer je že najmanjši odmik od nenapisanih pravil, ki so se vedno znova vzpostavljala, lahko pomenil prekinitev stika, a tokrat ne z zamahom roke ali besedico »adijo«, ampak z enostavnim pritiskom na unmatch.

Zaradi vsega tega je Tim enostavno še naprej swipal in vmes celo dobil še en match. A od vseh treh mu je bila daleč najbolj všeč Tjaša. V tistem pa ga je Tinder že opozoril, da je izkoristil dnevno mero lajkov, dovoljenih jih je bilo namreč le sto petdeset na dan, in prikazal odštevanje ure, ki mu je kazala, koliko časa bo moral počakati, da bo spet lahko izbiral med dekleti.

Spet je odprl njen profil. Od matcha je minilo natanko sedemnajst minut. Vedel je, da bi ji moral pisati šele zvečer, a ni zdržal:

 

Tim: Sorry, kaj pa feminizem pa to 🙂

 

Že ko je poslal sporočilo, je vedel, da ne bo takoj dobil odgovora. Na prvo se namreč nikdar ni smelo nemudoma odgovoriti. Predvsem ženske so se morale držati tega pravila, saj bi bile lahko v nasprotnem primeru označene za napadalne in lahke. Nihče si ni želel ženskega osvajanja. Posebej moški ne. Usedel se je za računalnik in spet začel brezciljno pregledovati novice, Facebook in Instagram. Na njegovo začudenje pa je mobitel na mizi zavibriral že po vsega nekaj minutah. Prebral je sporočilo.

 

Tjaša: pustim šovinistično izbiro..

 

Zdaj je lahko takoj odgovoril.

 

Tim: česa?

 

Držal je telefon v roki in pričakoval takojšen odgovor. Minuta, dve, tri, ni ga bilo. Hitro mu je postalo jasno, da je naredil začetniško napako in prehitro postavil neko oprijemljivo vprašanje, ki terja prav tako oprijemljiv odgovor. Vedel je, da bi ga, če bi jo na primer vprašal, kaj študira ali če se ukvarja s športom, nemudoma unmatchala. Tovrstno dopisovanje je moralo biti vseskozi malček komično, ironično ali celo jezikavo. Ozka, zelo ozka brv je bila to. V tistem pa je telefon spet zavibriral.

 

Tjaša: tega kar si boš vzel

 

Tjaša: kako ti kaj kaže?

 

Počakal je dobro minuto, da ne bi bilo videti, kot da z mobitelom v rokah čaka na njeno sporočilo.

 

Tim: čakam na tvoje kazanje

 

Zdaj je bil končno na vrsti pogovor v živo, naslednji korak v odnosu dveh ljudi, ki sta nedavno imela match.

 

Tjaša: imam pokvarjen smerokaz

 

Tim: te moram pridet rešit da se ne boš izgubila

 

Tjaša: sem že kronično izgubljena..

 

Tim: kaj mi je potem narediti

 

Sledil je slabo minuto dolg odmor.

 

Tjaša: ne, sej nw

 

Tjaša: lahk pridem

 

Tjaša: nekam

 

Ob njenem predlogu za takojšnje srečanje je zdaj Tim malo počakal z odgovorom.

 

Tim: a zdj?

 

Tjaša: lih zdj mi smerokaz mal dela

 

Tim: boš prišla jugovzhodno?

 

Tjaša: a k teb

 

Tim: ja

 

Tjaša: OK

 

Tjaša se je čez dve uri res prikazala na vratih Timovega ateljeja in se samo zgrudila na njegov kavč. Slik kot da ni opazila. »Naredi z mano, kar hočeš, meni je vseeno.« Začudeno je stal na mestu, ona pa je napol sedela, napol ležala med blazinami njegovega kavča. Spreletela ga je neka nepoznana mu misel, a na koncu je rekel samo:

»Kako to misliš: naredi, kar hočeš?«

»Neeee vem, to se tako reče,« je rekla in si začela s kavča ogledovati atelje, »pač, bed mi je.« Sledil je trenutek tišine. »Hej, lej, kakšna smešna žoga.« Vstala je s kavča in jo vzela s podstavka. »Saj ni ta prava, a ne? Nekaj je čudna.« Ogledovala si jo je od spredaj in zadaj. »Samo je pa huda.«

Debelo uro sta se mirno pogovarjala in Tim je nepričakovano užival. Tjaša je študirala biologijo, bila je lepa, pametna in nedvomno izgubljena. Želela si je samo človeškega stika. Trikrat ga je vprašala: »Saj jaz sem normalna, a ne?« in trikrat ji je moral to zagotoviti.

Prihajala je iz manjšega zaselka pri Mariboru, zaradi česar ni bilo v njej moč najti niti trohice cinizma, vzvišenosti in večnega izkoriščanja šibkosti ljudi, lastnosti, ki so zaznamovale Tima in njegove ljubljanske vrstnike. Sama je odraščala v enodružinski hiši, ki je imela spredaj nadstrešek, pod katerim je bilo prostora za dva avtomobila, zadaj pa vrt, ki se ji je kot deklici zdel strašansko velik, poln rožnih gred, majhnih skrivališč in babičinega smeha.

Njena starša nista bila izobražena. Mama je delala na bližnji pošti, oče pa je bil lastnik manjšega obrata za obdelovanje kovine, v katerem je imel zaposlenih enajst ljudi. Ta okoliščina ji je po eni strani omogočala finančno brezskrbno otroštvo, po drugi strani pa je bila eden izmed razlogov, da je v najstniških letih zaradi preobilice svobode začela dvomiti v samoumevnost vaškega življenja, kar je vodilo serije tesnobnih napadov in nočnih obiskov Zdravstvenega doma Maribor. Če se za zmenek ne bi dogovorila preko Tinderja, bi Tjaša počasi odšla, a ker je v zraku vseskozi visel »internetni ja«, se je Tim skoraj brez omahovanja, ki mu je v življenju tolikokrat prekrižalo načrte z ženskami, sredi belega dne nagnil k njej in jo poljubil. Tjaša ni bila niti približno presenečena in mu je poljube na začetku rada vračala, a čim ji je segel pod obleko, se je začela smejati in odmikati obraz, nato pa, kot bi se nekaj odločila, še sama začela ihtavo slačiti njega. Hitro sta bila gola in kljub Tjašinem zateglemu telesu brez večjih težav opravila na njegovem kavču.

»Ko sem bila enkrat v New Yorku,« mu je rekla, medtem ko se je takoj začela oblačiti, »vsi Tinder dejti zgledajo nekako tako.«

»Kako? Da se ljudje dajo takoj dol?«

»Ja. Dva se pač dobita in seksata. V Sloveniji je to vseeno še vedno bolj podobno običajnim zmenkom, kjer gredo ljudje najprej na kavo, potem pa na pivo … No ja, kaj pa vem.« Dve minuti je potrebovala, da se je oblekla, Tim pa se je čudil nepomirljivemu nasprotju med njenim samozavestnim nastopom in nesproščenostjo med seksom.

Z obema rokama se je naslonila na njegova gola stegna. »Kaj pa delaš jutri,« je rekla in se zazrla v zrak, »ne, pojutrišnjem ob tej uri?«

»Ne vem, tukaj sem, zakaj?«

»Zakaj?« je rekla med smehom. »Da pridem spet mimo.«

»Pridi, ja. Spet ob dveh?«

»Ja. Spet ob dveh. Mogoče ti bom takrat dala številko,« je še rekla in hitro odšla.

Tim si je zatem privoščil dolg tuš, nato pa se spet postavil pred sliko in slabih petnajst minut prerisoval. Pomislil je, da je bil pogovor s Tjašo pravzaprav samo v službi tega, da bi se drug pred drugim laže slekla. Da se je sprostil, je še vedno potreboval besede. Samo telo hočem, samo telo, si je rekel, vzel v naročje svoj laptop, še enkrat ošinil žogo in Maksu po dveh mesecih od njunega srečanja začel pisati email.