V gozdu poetičnih pojavov

Maja Vidmar, Pojavi. Ljubljana: LUD Literatura, 2020 (Prišleki)

Silvija Žnidar

Beseda »pojav« je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika definirana s tremi točkami, kot to, »kar se kaže in je čutno zaznavno«, kar »izraža obstajanje česa«, in kot »glagol od pojaviti se«. Pojav v množinski samostalniški obliki pa se tokrat znajde tudi v funkciji naslova zadnje pesniške zbirke slovenske pesnice Maje Vidmar, zato se že ob samem vstopu v knjigo in izstopu iz nje morda sprašujemo, kako se v poetičnem tekstu kažejo, udejanjijo pojavi, kot nekaj, kar kot naslov morda »naddoloča« celoto zapisov. Tako kot vselej znova pri poeziji, so odgovori na to kompleksni, izmuzljivi, večpomenski. V temelju se vsa poezija, oziroma vsa literatura, umetnost, ukvarja z nečim tako življenjsko vseprisotnim, neposrednim, vselej zasidranim v trenutek, trajanje, prostor, kot je pojav – kajti če se oprimemo osnov fenomenologije, je fenomen to, kar se nam kaže. Zgolj zaznavati pomeni vselej biti v stiku s pojavi, jih dojemati, zaznavati, se zanašati nanje. Zbirka Pojavi sicer ni zastavljena filozofsko, (eksplicitno) ne reže v samo ontološko vprašanje fenomenov. Pesmi, vsebovane v zbirki, so tematsko raznovrstne, večinoma se ne fokusirajo specifično na en pojav, ki bi ga v zaključeni celoti izkristalizirale; lahko bi rekli, da smo soočeni s kopico pojavov v kokonu pesniškega jezika, ki jih vsako branje morda privede do drugačne preobrazbe, jih izpostavi v njihovih lastnih razsežnostih, potencialih. Morda lahko na prvi vtis rečemo, da zbirka upoveduje pojave na prestopu iz realnega v poetični prostor, oziroma če se navežemo na utemeljitev nominacije za Jenkovo nagrado: »Pojav se tako ne izkaže za nekaj objektivnega, zunanjega, temveč je odziv, bolj ali manj rahel nihljaj pesniške zavesti na zunanji pripetljaj, prostor, predmet.«

Čeprav v zbirki zaobjete pesmi tematsko oziroma vsebinsko variirajo, pa na formalni ravni vseeno obstaja ločnica, ki ločuje celoto na dva dela: odmerjen del v drugi polovici knjige je namreč podnaslovljen »Otrok«, s čimer napoveduje liriko, ki se osredinja na otroštvo, prebira vezi med otroškim in odraslim jazom oziroma, če sledimo naslovu, integrira pojave otroštva in pojave, kot jih vsrkava otroška perspektiva, v pisavo, ki jo piše odrasli. Sam začetek Pojavov se odpre z močno, intenzivno noto, uvaja nas z intenzivnimi inscenacijami fenomenov. Prva pesem povede na obočje imaginarija nečesa izven-realnega, slika spektakularnost, fascinacijo doživetja pojava, ki prehaja od zamrznitve do eksplozivnosti. Suverenemu uvodu sledijo nato emotivno in družbenokritično najbolj stopnjevane in dovršene pesmi, ki se sicer v občasno navidezni distanciranosti in mirnosti izreke dotikajo bolečine nam (zavestno) tujega drugega, zavrženega, odrinjenega na rob. V odnosu do živali spregovorijo krutost, brutalnost, surovost človeškega, ki banalizira in (za svoje namene) odtujuje živeča bitja, ali kot lahko beremo v pesmi »To ni še nič«: »Ko so me veselo povabili, / da prisostvujem kotitvi teleta, / je moje nepripravljeno srce / v nekem trenutku ugotovilo, / da ne bodo dovolili, da se ga / krava dotakne, da ga poliže, povoha. / Iz sočutja, ker bosta / za železom za zmeraj tako.« Sam naslov pri tem ponazarja, koliko nevzdržno številnih primerov odvračanja in »mižanja na eno oko« se množi, nenehno udejanja. Ob tem se morda spomnimo na misel Jureta Detele o vlogi poezije pri obravnavi takšnih kontekstov: »Problema nasilja nad živalmi pesmi ne morejo reševati […]. Prav tako kot ne morejo reševati problema nasilja nad ljudmi. Pesem lahko le sooči bralca z dejstvi in vzbudi hrepenenje po odprtosti za celovitost bivanja bitij.« Kajti zdi se, kot da želi tovrstna lirika Maje Vidmar soočati s pojavi, ki jih odrivamo iz svoje sfere zavesti, pri čemer ne ubere »pridigarskih« ali pretečih tonov, temveč se preprosto dotakne naše misli z močno podobo. Pesem »Kako prikladno« nato v podobni maniri zareže tudi v migrantsko problematiko, pri čemer premišljeno kombinira navidezno nevednost (odvračanje televizijsko podanih informacij) s specifično informiranostjo o tragedijah, pri čemer nakazuje na tenzijo med »ne vedeti, zamolčati« ter biti soočen z nasiljem. V večini teh primerov so na koncu živali tiste, ki premorejo več vida, zora, celo empatije, oziroma so tiste, ki vzpostavijo stik z drugim, so na strani kontinuitete, nedestruktivnosti eksistence.

Od pojavov nemilosti se nato pesmi transponirajo v mentalne krajine, kjer se pojavi, dojeti skozi doživljaj in misel, spajajo z raznimi temami, od obstoja v svetu, smrti, spomina in nostalgije, vračanja v preteklost (ki pa že piše prihodnost) preko majhnih razodetij oziroma vizij, ki nenadoma spremenijo tok misli, medsebojnih stikov, anatomskih popisov pojavov, pisave telesa vse do razmislekov o ustvarjanju in avtopoetike. Pri tem se pesmi na več mestih vrtijo tudi okoli vprašanja spoznanja lastnega sebstva, notranjih prostorov, soočajo se z volumnom strahu pod površino življenja, pri čemer vselej še ostaja nekakšna uteha drobnih pojavov na površju, kot v pesmi »Kaj naj s tem?«. Subjekti in pojavnosti znotraj teksta so pogosto dojeti, razodeti skozi koordinate, zasnutke prostora ali stvari, ki se nahajajo znotraj njihovih konstelacij. V pesmi »Pepelnik« je tako spomin na očeta izzvan z vonjem tobaka, s podobo pepelnika, na podoben način, z rabo sugestij, pa se vzpostavlja tudi pesem »Tja čez«. Morda se to najbolj eksemplarično pokaže v pesmi »Šala«, kjer je sama eksistenca (oziroma nastajanje eksistence) podana s specifično materialnostjo: »Ob rojstvu se je grodnica / udrla vame in moja velika / lobanja je zasijala v poletje na / šestinštiridesetem poldnevniku.« Za nekatere pesmi pa so bistvene tudi razsežnosti časa, temporalnosti, ki nakazujejo hipnost pojava, njegovo neulovljivost v spektakularnosti (»V tistem dolgem hipu«), govorijo o neznosni hitrosti minevanja trenutkov, o tem, kaj sploh pomeni biti v trenutku (»Verjamem«). Kot smo že omenili, liriko Pojavov zanese tudi v pisanje avtopoetike, pri čemer se pesmi obračajo k samemu izvoru pisanja, ponazarjajo, kako pesem sploh nastaja, kako pride v obstoj, kar bi lahko imeli tudi za svojstven pesniški dogodek, ko misel prehaja v materialnost.

Preostali del zbirke z naslovom »Otrok« jasno napoveduje svojo tematsko sfero, vrača se v otroštvo, piše v retrospektivi, zateka se k otroškemu pogledu. Čeprav nekatere teh pesmi odražajo določeno vedrino, neomadeževanost, pa jih spremlja tudi rezilo bolečine, občutek nečesa izgubljenega, nepovratnega. V nekem oziru – v pisanju izkustva otroka, pa tudi odnosa matere in očeta do otroka in obratno – ta lirika nekoliko spominja na poetiko ameriške pesnice Sharon Olds. Verzi, ki so pisani iz otroškega pogleda, so intenzivni v izreki in vsebini, lep primer tega je »Na Erjavčevi«, kjer doživetje oziroma spomin nanj prestopa meje telesne površine in je podano v izrazih vdora v globino, notranjost telesa: »[T]ako me je prehajal strašni / hrup, od membrane do / membrane, skozi mali trebuh, / še posebno trebuh, in skozi kožo / ven in vase.« Moč in direktnost izkazujejo tudi pesmi, naslovljene »Otrok I«, »II«, »III«, v katerih se kaže neponovljivost, neposrednost otroškega zaznavanja, izkustva vsega naokoli, ki je pogosto zaznamovano z občutljivostjo na vsak pojav, s takojšnostjo, z nujo po drugačnem, boljšem svetu. Morda ob tem pomislimo na (tukaj parafrazirane) besede, ki jih je napisala letošnja nobelovka Louise Glück, da vidimo svet zgolj enkrat, v otroštvu, ostalo je spomin. V spregi s tem bi lahko razumeli nekatere pesničine verze, ki delujejo anahronistično, kot da spaja subjekt odraslega z otroškim, morda v izrazu želje po ohranitvi otroškega, po vrnitvi tistega primarnega občutja. Pesmi »Iz bolnišnice« in »Horoskop« sta po svojem tonu najbolj nokturni, saj prepletata motiva otroka in smrti, kreirata prostor mrtvih med pisavo živečih, paradoksalno ponazarjata bit v smrti, korporealnost smrti, ki se hoče prebiti iz pozabe v pisavo: »Premikajo se počasi, v stalni / nevarnosti, da bodo za zmeraj odšli. / Preutrujeni so, da bi se bali smrti, / a ni jih na svetu, ki bi tako / brezupno radi pripadali sem.« Zaključno atmosfero zbirke pa morda nato najbolje ponazarjajo sledeči verzi: »So trenutki, ko tudi otrok / ne zmore več.« Zadnje pesmi se kot kompulzivna misel nemoči soočajo z negotovostjo, krhkostjo eksistencialne površine, nevzdržnostjo teže življenja. Vendarle pa na koncu koncev prižigajo tudi drobec svetlobe z odporom, vztrajanjem in upanjem lirskega subjekta.

Pojavi so gledano v celoti suverena, premišljeno komponirana pesniška zbirka. Pesmi delujejo kot izpiljeni sestavi, pri čemer je vsaka kitica dejansko kot soba (stanca), ki vsebuje svoj pomen. Sama govorica, forma, je sicer manj radikalna, abstrahirana kot v zgodnejši poeziji Maje Vidmar, vendarle pa v bolj razvejenem verzu, ki konsistentno uporablja povednost in zamolke, se zaveže previdnosti izreke ter rabi metaforike in simbolike narave, pridobi volumen in refleksivnost. Kvaliteta zbirke pa je tudi v širšem naboru tem in motivov ter v (konceptualnem) pristopu k obravnavi pesmi pod imenovalcem pojavov, ki se vpijajo v pisavo.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »Manj ko je bil, bolj je bil del tega sveta …«

    Ana Lorger

    Kadar živimo ponavljajoče se rutine vsakdanjega življenja, se nam svet okoli nas zdi banalen, pust in dolgočasen, a kadar o njem in skozenj spregovori literatura, se nam po navadi prikaže v drugačni, bolj zanimivi luči. In tako se vsakdanjik razpira tudi v kratkih zgodbah Marka Golje, ki tematsko zaobjemajo polje družinskega življenja, protagonisti so večinoma moški srednjih let ali celo malo starejši, v ospredje pa pripovedovalec, z nekaj izjemami, postavlja medsebojne odnose v malih, zasebnih življenjih preprostih ljudi.

  • Ko je pesem lažja od tebe, potem si vsaj malo svoboden. Vsaj za trenutek, včasih

    Domen Slovinič

    Esad Babačić (1965) je bržkone eden tistih ustvarjalcev, ki svojo nekonvencionalno pesniško govorico vztrajno ohranjajo že desetletja. Začel je s pankom pri bendu Via ofenziva v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot pevec in tekstopisec, ta isti pank pa je leta 1986 pretopil v svojo prvo knjižno izdajo Kavala.

  • Kaj vse se skriva pod površjem in vseskozi hoče na plano?

    Nika Švab

    Tvoj romaneskni prvenec Hladna veriga spremlja življenje članov družine Gartner, predvsem Deje in Tima, v času skoraj štiridesetih let. Prvi dogodki se zgodijo, ko je Deja najstnica, roman pa se konča s 26-letnim Timom, njenim sinom.

Izdelava: Pika vejica