Ko sem že petič brez dobrega razloga odprl in zaprl hladilnik, sem bil prepričan. Tole ne bo dobro.

Zanima me pisanje en gros. Vsaka zvrst od mene zahteva nekaj drugega; najrazličnejše vsebinske in formalne zahteve me širijo, hkrati pa krepijo moj avtorski glas.

Pa da bi se vsi vpleteni na intimni ravni nehali jemati tako sila resno, tega bi si morda želel še najbolj.

Ali je kritiku film/knjiga všeč ali ne, je zadnja star, ki me zanima. O tem bom presojal sam.

Vsak prostor spomni na čas, na minevanje: v njem so kot babuške zloženi spomini na to, kar smo tam doživeli, doživljali.

Naj bo to pismo tebi, ki nekje daleč sredi brez v pesku spiš s prerezanim zapestjem. Letos bi jih napolnil šestdeset in z vsakim letom bolj razumem, zakaj te ni več oziroma zakaj nisi hotel ostati dlje. Pravzaprav mi je jasno tudi to, zakaj si nehal biti avtor, še preden si se zares osvobodil poezije.

Sicer našo trenutno smer gibanja okrog sonca nerada imenujem »koronski časi«, kljub temu pa imajo nekakšno moč vleči črte sprememb in jih za potrebe tega teksta moram omeniti. V nekem trenutku osame sem opazila, da se mi zdijo drevesa vedno bolj zelena. Končno sem ukrotila čuječnost, ki se mi je prej ves čas izmikala.

Dan Brown v romanu Izgubljeni simbol zapiše: »Založništvo bi bilo precej lažje brez avtorjev.« Če tako pravi eden prodajno najbolj uspešnih avtorjev vseh časov, kako nepotrebni se počutijo šele vsi drugi! In Izgubljeni simbol je izšel leta 2009 – zdi se, kot da je avtor medtem postal še bolj odvečen, celo moteč dejavnik kulturne industrije.

Obstaja nekaj vprašanj, ki jih mora vsebovati vsak povprečno beden »psihološki« test v revijalnem tisku – oziroma danes predvsem na spletu – ter vsako zaslišanje pred otroško poroto, ponavadi med ubijanjem časa med predolgimi vožnjami, na dolgočasnih obiskih ali pa na deževno nedeljo, ki sledi deževni soboti.