Bilo je še precej na začetku moje literarnokritiške kariere, ko sem bil po prvih opaženih revijalnih objavah povabljen k sodelovanju pri enem še danes živečih slovenskih dnevnih časopisov. Kmalu po potešitvi začetnega vznemirjenja, ki je spremljalo mojo debitantsko visokonakladno pojavitev, me je zalil hladen tuš. Kaj tuš, bilo je kar vedro hladne vode, le da z vrvico, ki ga je sprožila, nisem upravljal sam, ampak tehnična redakcija štajerskega medijskega ponosa. V mojem tekstu so namrečPreberi

Vedno sem hotel biti čebula,
da bi bil enak v vseh plasteh,
moja sredica in moje krvavo meso,
nič manj kot moja koža,
ki jo vidijo sosedi.
Morda smo vsi čebule:
Sonce, Mesec in zvezde,
ti mlačni kosmiči, moji mahljajoči prijatelji –
njihove dlake jeseni in spomladi prekrijejo pohištvo,
vtihotapijo se v lonec čilija na štedilniku – in tudi bogovi,
ki vedo, da se njihova nesmrtna življenja iztečejo
z minevanjem ljudi.
Za skladovnico drv jePreberi

»Ako govorimo o propadu Evrope, mislimo na
propad razpadajočega kapitalizma, ki sicer še
skuša z vsemi sredstvi kraljevati po Evropi,
ki pa bo kakor vsaka krivica moral v teku let
propasti.«

Po nedavnem izidu Kosovelovih aforizmov in pesmi, zbranih v zbirki #Pravica, so nam pri založbi Sanje ponudili novo zbirko, tokrat pesnikove poezije in poezije v prozi, zbrane pod ponovno zelo aktualnim in v duha časa vpetim naslovom #Človek (Milijoni umirajo, a Evropa laže).Preberi

Avtorska slikanica Mavrična maškarada je prvenec magistre filozofije in doktorice sociologije Alenke Spacal. Novih imen na sceni se bralec vedno razveseli, njihovih del pa se loti s posebnim zanimanjem in z veselim pričakovanjem. Glede pričakovanj – sam naslov slikanice bi lahko obetal precej pogosto temo otroške literature, torej maškarado, pač živopisno. Ampak ko knjigo dejansko odpremo, ugotovimo, da se avtorica v njej loti vse prej kot pogoste teme – vprašanja spolov. To je sicer njenaPreberi

Nobenega vrelca ni, nobene lave, besede prihajajo počasi, obotavljajo se in še takrat ko pridejo, se jim zdi, da so same sebi namen. Rušim postavljene stavke v podpomene in razbiram, ali ni tudi tega preveč. Še to, kar se na koncu izpiše, je obsojeno na kritiko, pomisleke, predvsem o tem, da se je bistveno že izpovedalo v izbruhu, ki sem ga položila v jutro, še pred prvo kavo, nato pa umirilo in, ja, ostalo tamPreberi

Tvoja zadnja zbirka ima tri samostojne in dokaj različne dele, od katerih ima vsak, bolj ali manj formalno zaokrožen, svoj jasen vsebinski lok. Kako so posamezni deli nastali? Ali pesmi v njih ustrezajo posameznim strnjenim obdobjem v takšnem zaporedju ali pa si jih pisal vzporedno?Preberi

Roke – nešteto rok, ki drsijo skozi zrak.
Obrazi so postali en obraz in kretnje:
vedno iste, ko mi gostitelj kaže
pot v zavetišče. – Tam je postelja, prtljago lahko
odložiš v tisti kot – in že zapira vrata. Me zapušča.Preberi

George Orwell je nedvomno poznan po svojem antiutopičnem romanu 1984 in politični satiri Živalska farma. Prevod njegovega prvenca Na robu in na dnu v Parizu in Londonu je pri nas ugledal luč sveta pred tremi leti. Letos je v slovenščini izšlo še eno delo tega kritika vsega, kar ni socializem v svoji najplemenitejši in prečiščeni, morda s stališča trenutne dejanskosti utopični obliki ‒ Pot v Wigan ali The Road To Wigan Pier. To je potPreberi

Pesniška zbirka Janeza Ramoveša je bila med letošnjimi izbrankami Festivala Pranger. Na kritiški debati, ki ji je bila posvečena, se je med drugimi pojavila tudi tema zla. Zlo je v osrednjem delu zbirke (cikel Solo), pa tudi v samem naslovu, eno izmed močnejših občutij, ki se usedejo v bralko ali bralca.Preberi

Tvoja poezija deluje živahno in bogato tudi zaradi množice raznolikih detajlov, ki jih posamezne pesmi nepričakovano povezujejo v celoto. Kaj te pri tem vodi, kako jih povezuješ v pesmi? Verjetno si radovedna in natančna opazovalka sveta, saj gre pogosto za detajle ali spoznanja, ki jih ne more opaziti nihče drug.Preberi

Kadar ni nikjer nikogar in je tema gosta
kot so gosti pogovori v mesnici
kadar kos mesa odreže ženska
in gledam v tla, ker ne znam jezika
in se vsi pogovarjajo
kadar ti prevzameš
kadar so ploščice na tleh zanimivih vzorcev
in se njeni lasje svetlikajo
kadar me vpraša, kje naj zareže
kadar imajo vse starejše gospe spremljevalke
in ne nosijo grdih ortopedskih čevljev
kadar so pod doma pletenimi jopicami
skrbno skriti zlati križi
kadarPreberi

Letošnje leto pisateljice Sibylle Lewitscharoff sta med drugim zaznamovala dva dogodka: prejela je nagrado Georga Büchnerja, najprestižnejšo nemško nagrado za leposlovje, z romanom Blumenberg pa je junija doživela tudi prvi prevod svojega dela v slovenščino.

Blumenberg je fiktivna biografija enega slavnejših nemških filozofov prejšnjega stoletja, Hansa Blumenberga (1920–1996), ki ga pri nas poznamo predvsem po njegovi Genezi kopernikanskega sveta. Pisateljica zadnja leta življenja ustanovitelja t.i. metaforologije v romanu postavi v zelo sproščen odnos do dejstev, sPreberi

Letos se je v Medani od 28. do 31. avgusta že četrto leto zapored odvil festival (založbe) Sanje: Dnevi knjige in vina. Da se čas literarnih večerov, glasbe in otroškega programa nezadržno bliža, ni bilo nikjer prav vidno reklamirano; no, v Novi Gorici sem videla plakat, ki pa po velikosti ni konkuriral ostalim »vikend-dogodkom« (ne govorim o jumbo plakatih). Poletne plohe so minile, sčasoma se je zjasnilo in večer se je zdel primeren za obisk Gradnikove domačije v Goriških Brdih.Preberi

V trgovino z orožjem je vstopila ženska
Včasih v svojih pesmih lažem
Nekoč sem napisal, da ne morem saj veš …
Ker sem imel vneta jajca, teniški komolec in domotožje
V resnici so mi bolj všeč fantje
V svojih pesmih velikokrat lažem
Momljal sem si ob prižganem radiu
Nekaj takega kot: »đuuuuuuuli …«
V svojih pesmih skoraj nonstop lažem
To so stari strahovi
Michael Jackson me kliče na walkie-talkie
Detelj me nabija po jajcih
Všeč miPreberi

Leta 2013 z nagrado za mladega dramatika nagrajeni dramski prvenec scenaristke in publicistke (sicer diplomirane dramaturginje) Vesne Hauschild (l. 85) je sprva klil iz televizijske serije, a se mu je potem zahotelo lastnega glasu. Avtorica je hotela v gledališkem tekstu oživiti nočno moro globalnega feminizma, TV serijo Seks v mestu (1998–2004), toda projekt se je po nekaj zasukih preobrazil v samostojno zgodbo: v njej nastopa četverica (novozgrajenih) ženskih likov, ki preigravajo dileme sodobne ženske. VPreberi

Spomnim se, da je bilo na tiskovni konferenci ob izidu Blazno resno slavnih v navalu navdušenja izrečeno, da gre za prvo kombinacijo klasično podanega besedila in stripa v Sloveniji, pa kaj v Sloveniji, na svetu! Slednje je na licu mesta demantiral Pižama, ki je ob isti priliki kot običajno predstavljal en prevajalski špeh, prav tako pa tudi prvo ne drži, saj sta Deso Muck in Mateja de Cecca znotraj meja rodne grude za kakega polPreberi

»almost blue, it’s almost touching, it will almost do.«
chet baker, almost blue

ne vem več, koliko sem spila. nekaj kozarcev belega vina in nekaj jackov? alkohol me prijetno omamlja, zavija v vato in ustvarja vtis, da so ljudje, ki hodijo mimo, ko pred vrati kluba kadim cigareto, malo zabrisani, kot bi bili iz nekega paralelnega sveta, ki se me ne tiče. celotno dogajanje pred klubom lahko odložim na stran, tako kot odložiš kozarec s pijačo, ko začutiš, da ti je od vsega popitega alkohola že malo slabo. no, skoraj tako.Preberi

Moja ženska ima eno nogo,
odrezano v dimljah. Njen
otrok je avtist, od skrbi
ji nabrekajo želodčne stene.
Moji ženski so mnogi kirurški rezi
stetovirali trebuh,
ne more imeti otrok. Ima
hrta, ki je neukročen nemirnež
aristokratske drže.
Je vpadljiva plavolasa lepotica,
na ulici se ženski in moški pogledi
lepijo nanjo,
ko se pozibava na visokih petah.
Moja ženska bere in piše,
prikazuje se mi iz mnogih knjig,
samo polistam jih in je tam.
MojaPreberi