Alenka Spacal: Mavrična maškarada

Avtorska slikanica Mavrična maškarada je prvenec magistre filozofije in doktorice sociologije Alenke Spacal. Novih imen na sceni se bralec vedno razveseli, njihovih del pa se loti s posebnim zanimanjem in z veselim pričakovanjem. Glede pričakovanj – sam naslov slikanice bi lahko obetal precej pogosto temo otroške literature, torej maškarado, pač živopisno. Ampak ko knjigo dejansko odpremo, ugotovimo, da se avtorica v njej loti vse prej kot pogoste teme – vprašanja spolov. To je sicer njena »domača« tema, vprašanje pa je, ali se jo da spraviti v slikanico. To že, konec koncev je tale knjiga dokaz za to, vprašanje bi se torej moralo glasiti, če je kaj takega smiselno. Odkrito povedano, ne vem, nagibam pa se bolj k nikalnemu odgovoru. Slikanice so, z izjemo naslovniško odprtih, v prvi vrsti knjige za (naj)mlajše, tem pa kaj več od tega, da imajo fantki nekaj, česar punčke nimajo, po vsej verjetnosti še ni jasno. Kako naj torej razumejo sporočilo, da se s spoli lahko tudi igraš in da je k spolom najbolje pristopiti igrivo? Mislim si, da ga razumejo težko ali sploh ne, kajti za načenjanje vprašanja o spolu vedo precej premalo o medicini, psihologiji, filozofiji, družbenem kontekstu itd. ipd. Poleg tega – vprašanje spola je, sploh za tistega, ki se mu zastavlja, in to ne v akademske namene, lahko prekleto resna stvar, s katero se ni kaj igrati. Seveda vsi razumemo drugo sporočilo knjige – ne glede na spol in karkoli drugega se imamo lahko vsi skupaj, vsi na kupu, fino. To že, ampak mimo tega slikanica odpira teme in vprašanja, ki otroka kvečjemu zbegajo, saj mu ne ne ponudi zadovoljivih odgovorov. Nesporno je to tema, o kateri je treba govoriti, a vse ob svojem času. Recimo v mladinski literaturi, pod čemer imam zdajle v mislih literaturo za najstnike. In v njej tudi se piše o vprašanjih spola in spolne identitete, spomnimo se na romane Luna Julie Anne Peters in Dekle z Marsa Anne Woltz in Vicky Janssen, ne nazadnje tudi na knjigo Ime mi je Damijan Suzane Tratnik. Če torej potegnem črto – zanimiva tema, ampak bržkone napačen medij. Mogoče pa samo pristop oziroma realizacija. Slednje velja tudi za ilustracijo, ki z mozaičnostjo in še dodatnimi dekorativnimi elementi onemogoča pravo vživetje v dogajanje.