Inventura iztrganega sveta

Leta 2013 z nagrado za mladega dramatika nagrajeni dramski prvenec scenaristke in publicistke (sicer diplomirane dramaturginje) Vesne Hauschild (l. 85) je sprva klil iz televizijske serije, a se mu je potem zahotelo lastnega glasu. Avtorica je hotela v gledališkem tekstu oživiti nočno moro globalnega feminizma, TV serijo Seks v mestu (1998–2004), toda projekt se je po nekaj zasukih preobrazil v samostojno zgodbo: v njej nastopa četverica (novozgrajenih) ženskih likov, ki preigravajo dileme sodobne ženske. V obširnem tekstu k drami, kjer natančno artikulira svoje namene, Hauschildova zapiše: »Nočem pisati feministične drame, kjer so ženske borke in premagajo moške, ampak preslikavo sveta, kjer kljub zelo možatim ženskam še vedno vladajo moški, imajo boljše plače za enako delo, so bolj spoštovani v družbi …«

Svoje like presadi v 99-nadstropno hišo lutk, v veleblagovnico koncerna Corpus. Tam se Nives (urbano dekle), Neda (provincialka), Mina Liza (negotova zapeljivka) in Živa (izobražena alternativka) potegujejo za službo. Spoznamo jih v slikah vsake na razgovoru z androginim delovodjo Marcelom. Iz zvočnikov nad glavami medtem bdi ženski glas po imenu Big Sister. Ta, kot pritiče orwellovski žlahti, spodbudno pere možgane.

Hauschildova se rada igra z jezikom in s tem vnaša fantastično, navihano noto, ki dobro deluje v grotesknem okolju korporacije. Big Sister agitira: »Do vrat ordinacij pridete hitreje kot na drevo paparaci! Produktivni so le zdravi. Kateri specialist za vas je pravi?« Več kot je v določeni izjavi cinizma, bolj brechtovsko zveni. Besede likov obvladuje frfotav ritem, ki ga krasijo domislice, denimo: »ampak na smrtni postelji gotovo ne boš božala službenih fasciklov«. Toda čeprav hitro, drama teče v enakomernem tempu, ki postaja monoton.

In to ne velja le v jeziku; notranji utrip drame si med hitenjem ne pusti časa za poudarke ali kontrapunkte. Liki serijsko preskajujejo prepreke, s katerimi se srečujejo, ti problemi niso poglobljeni, stopnjevani, ampak raje omenjeni, žrtvovani splošnemu drncu. Med njimi ni takega, ki bi postal osrednje torišče, čeprav je kandidatov mnogo (bolezen Mine Lize, nosečnost načeloma sterilizirane Žive, Nedina služba v tujini, končno razkritje Big Sister ipd.). Vsi enakopravno ostajajo na isti, dokaj neizraziti ravni, kar je verjetno tudi rezultat enakopravnega kadriranja četverice.

Drugi, večji razlog tiči v svetu drame. Če je v Seksu v mestu vrveče velemesto to, ki usodno definira življenja Carrie, Samanthe, Mirande in Charlotte, se v Inventuri liki gibljejo po fonu, ki je z njimi v težavnejšem odnosu. Ne le, da se je skrčil na eno stavbo in s tem postal grotesken (slovenska veleblagovnica, visoka devetindevetdeset nadstropij); o njem, razen da je premaknjen, ne vemo dosti več, kot da premore oddelke za šport, erotiko in kozmetiko.

Spremenjeni parametri zločeste veleblagovnice niso kontrapunktirani, svoje nenavadnosti ali navadnosti prostor ne zrcali v likih. Kar je pri Seksu v mestu organska vez s konkretnim velemestom, je tu natrgana relacija z ozadjem neizdelane avtentičnosti. To slabi namero dramskega loka, kajti ženske kot tipični skupinski junak niso nikoli v pravi nevarnosti, da bi se z njim zlile, njihove odločitve, ki ostajajo na ravni zdrave pameti, pa se zdijo nezaznamovane s korporativistično grotesko. Oba svetova sta boječe monolitna in se v svojih bistvih ne prežemata, vsaj ne prepričljivo.

Marcel in Big Sister, po drugi strani, pa sta prava prebivalca tega sveta. Zaposlenim po načelu ›deli in vladaj‹ režirata razloge za odpust, plačujeta nelegalne posege v ženska telesa (sterilizacijo, pozni splav), jim kradeta ideje, jih domiselno ponižujeta in v končnem razkritju razgalita še tisti preostali orwellovski cinizem svoje nadvlade, ki sta ga prej skrivala pod ›skrbjo za zaposlene‹. A ne pred vsega vajenimi bralci: kajti težava te drame tiči v še predobro znanih koordinatah njenega sveta. Medtem ko so osrednji liki ›sosedova dekleta‹, se Corpus umešča med klene primerke distopičnih monstrumov – Langovega Metropolisa, Orwellove Oceanije, mašin s hudo asimetrijo moči med posameznikom in strojem/sistemom. To je močan žanr, ki je ne le pripraven za variacijo, parodijo, ampak se zaradi svojega arhetipskega značaja z lahkoto valja po večjem delu narativnega korita, kot mu je avtorica pripravljena priznati.

Liki, ki že tako neodločno iščejo identiteto nekje med New Yorkom, Ljubljano in metaforo, delujejo nenavadno, ko pa v resnici živijo v Corpusu: kot že na začetku niso bili del tega sveta, tudi na koncu niso. Corpus je torej tako za realističen kot simbolično privzdignjen pogled po eni strani (pre)težek kaliber, po drugi pa (pre)luknjava podlaga.

Vendar ni vse tako ČB. Denimo v prizorih, kjer Mina Liza trpi v grotesknih nočnih morah, v katerih se z njo igra strašljivi jezik njenega šefa, se svetova uspešno stakneta – estetsko in tematsko. In pozornost avtorice pri snovanju likov doseže stopnjo narativne koherence, ki je za dramski prvenec nemara prav zadovoljiva. Na (tri) tromesečja posrečeno razdeljeno dramo vendarle zaznamuje ambicioznost, postopna gradnja, želja po premisleku družbenega prostora in morda celo pretežko breme številnih tematik in dogodkov.

Avtorica se mogočne podlage zaveda dovolj, da jo variira v koncu: drama se izteče v ironiji, ki namigne, da je tudi intimno zavetje, v katerega se zateče Nives, krojeno po kopitu tržnih zakonitosti veleblagovnice. Ta kratka scena je domiseln kontrast prizoru pred tem, ko se že zdi, da se likom gladko jebe za stroj, stroju pa za njih.

Inventura se je zaradi knjižnjega natisa znašla tu, na tnalu literarne kritike, a morda je za to početje celo preveč skeletna, njena oblikovna osnovnost krni literarno doživetje: a se, po drugi strani, prav zato ponuja gledališki invenciji. Domiselna režija bi elipse izkoristila v svoj prid in z upoštevanjem omenjenih težav prekrvavila popkovino med liki in njihovo posteljico, kritično premislila ostanke newyorštva. Naposled, s tako izrazito ženskam posvečeno tematiko, tekst potrebuje in si želi pogled tistih, ki jim je deklarativno posvečen. In se spogleduje s premislekom o tem, kakšno vlogo želimo v lastnem, ›po svoji volji izbranem‹ korporativnem stroju.