Samo ogromna ploščata dlan

Nobenega vrelca ni, nobene lave, besede prihajajo počasi, obotavljajo se in še takrat ko pridejo, se jim zdi, da so same sebi namen. Rušim postavljene stavke v podpomene in razbiram, ali ni tudi tega preveč. Še to, kar se na koncu izpiše, je obsojeno na kritiko, pomisleke, predvsem o tem, da se je bistveno že izpovedalo v izbruhu, ki sem ga položila v jutro, še pred prvo kavo, nato pa umirilo in, ja, ostalo tam … Tako začenjam pisanje, ki ga bolj kot pišem sestavljam in se bo kot takšno, mozaično, najbrž tudi bralo. Pisanje o selitvi, izkušnji ali kar koli že to prinaša. Življenje na majhnem švedskem otoku je zgolj posledica prepleta naključij, življenjska okoliščina, ne pa želja po drugačnosti od okolja, z odmerkom domišljavosti, o čemer v eseju Življenje na otokih tako dobro piše Miłosz.

ANOTHER TOWN
SLAPPED silly by the wind it
doesn’t matter where.
Towns are all the same
and night more elusive the
more north they go. Sad’s
rules. Night driving. Day
sleeping. Ever more
north. No tree no bush no
barrier no edges or scale
just a huge flat hand that
sweeps where it will and
wrecks what it wrecks.
Why didn’t I bring Proust.
G lays his head on the
table it sinks into the table.

Anne Carson, Red dot, 2013

Tako je naneslo, da lahko zdaj, potem ko sem bila že prepričana o svoji naseljenosti v nek drug prostor, z majhne sončne terase opazujem gladino Baltika, razvejanega med otoke in otočke. Kot nepregledna žila se zdi. Posut je s plovili, najlepša so tista, narejena iz svetlečega lesa. Morje je spremenilo barvo, postalo je svetlejše in vsak še malo podaljšan dan se zajeda v vedno krajšo noč. Še nekaj dni in je ne bo več. Ena sama svetloba. Stockholmski arhipelag šteje nekaj več kot dvajset tisoč otokov, mnogokrat niti ne veš, da si prečkal nekaj njih z avtomobilom. Vasi so si tako zelo podobne, mestom voda kot naseljena glasba podarja nove obraze.

Aplikacija na pametnem telefonu kaže izenačenje temperatur. Ozračje v Ljubljani je segreto enako kot v Stockholmu, ali pa je slednje celo za nekaj stopinj toplejše. Simbol za sonce nikakor ne izgine z ekrana, medtem v domovini dež in oblaki. Kaj predstavlja jug in kaj sever? Kje je razlika? V morju danes ali betonu nekoč pod mojimi domovanji? V jeziku, ki ga mislim in sanjam, ali jeziku, ki postaja dnevni spremljevalec in hkrati tudi jezik ljubezni? Ali pa je vse skupaj še ena prevara, kot takrat, ko sem prvič brala Larkinovo pesem Stavba in se je ta isti naslov v mojem površnem (ali zavestnem) branju glasil Svatba. V zajetni Antologiji angleške poezije je bila to že nevemkaterapoštevilu pesem in branje je postalo precej nepozorno, a sem vseeno nadaljevala, globoko prepričana, da pesnik primerja svatbo z bolnišnico. Spomin vpelje igro besed, pomenov. Nadaljujem, pretvarjajoč se, da se v mojem življenju ni nič spremenilo. To je nekakšna igra, ki se jo igram že več kot pol leta. Za mano sta že tako svatba kot stavba.

svenska slovenska
.se .si
SV  SI

Čiščenje lastnega notranjega prostora zahteva podrobnosti, notranja angažiranost ne zna več naivno spregledati in oprostiti napak. Interier je povezan z eksterierjem. Distanca kroji stvari še bolj čudaško. Razmišljanja o odnosih, iskrenosti, poštenosti, zmotna razmišljanja ali tista, ki odpirajo ventile v neko dobro smer. Ali bolje, protislovna razmišljanja, ena sama zmešnjava torej in to v času, ko bi takšne reči ob vstopu v srednja leta nekega življenja lahko bila že malce bolj urejena.

Primerjavam se je nemogoče izogniti. Na Švedskem sem lahko članica pisateljskega društva s slovenskim državljanstvom. Pri nas pa je vsaj v duhu, če ne tudi v odnosu do tujcev, prisotna ogroženost, najbrž tudi iz strahu, da bi bolj nadarjena avtorica ali avtor iz tujine prevzela mesto za štipendijo ali, še huje, nagrado. Strah je to, tak strah, da se še najbolj zapriseženi pisateljski demokrati, misleč na spremembo člena v pisateljski ustavi o možnosti članstva v društvo, v svoji stiski spozabijo in priznajo: Da, zmotili smo se, tega ne bi smeli zapisati, na, zdaj pa imamo … Zbirati članstva nima pomena, a možnost mora obstajati.

Druga plat švedskega pisateljskega društva je v tem, da je organizirano kot sindikat, da ima dva do tri zaposlene pravnike, da njihova revija redno opozarja na pravila in kršitve avtorskega prava, da opozarja avtorje na njihove pravice pri sklepanju avtorskih pogodb in še bi lahko naštevala. Kljub vsemu se morajo avtorji prav tako opominjati, da je solidarnost pomembna, da nekdo s tem, ko nekaj naredi brezplačno, samo da ima objavljen tekst, krši solidarnost do drugih. Vsi smo krvavi pod kožo, korupcija, četudi nematerialna, je prisotna povsod. Pa Kiš, ki z besedami čelno trči vame: … jasno se je treba izreči, ali si naš ali njihov, zakaj nekogaršnji moraš biti. In če tedaj rečeš, da nisi ne naš in ne njihov, če te bojo še kaj spraševali, pomeni, da si to, kar oni sami mislijo, da si, nekaj tretjega, morda ne njihov, morda še ne sovražnik, vsekakor pa nekdo, na kogar se ob vsespološnem zborovanju književnikov in farizejev ni mogoče zanesti. Občutku tujstva se je nemogoče izogniti. Četudi si naseljen v še tako trden dom, si tujec samemu sebi.

Kar naenkrat se zavem, da je vse velika sleparija, večina nas pa že dobro udomačenih konformistov. Zapadamo v vozlanja, smo od njih odvisni; ali pa je občutek krivde premočan, da bi se upali izrekati za resnico. Predvsem pa je vse preveč površnosti. Tako berem najavo v literarni reviji: ljubezensko subtilna pesnica kot izjemno problematično. Nato nastopi še cinizem ob poskusih prebuditve spomina, kdaj sem nazadnje podoben zapis prebrala ob najavi kakšnega avtorja.

Medtem ko svoje življenje vozim po negotovih tirih, je potrebno še enkrat znova zaupati vase. Skoraj od začetka. In pri tem vsako novo razočaranje, povezano z odnosi doma kot tudi na tujem, ne vedno brez mojega deleža krivde v smislu potrebne refleksije, privede do ponovnega poloma. Ironija je, da, in ob tem pomislim na besede Antonija Tabucchija, ko začneš gledati v najbolj skrite gube družbe, ne glede na to, kakšna je, odkriješ norost. Tabucchi nadaljuje: Vendar pa so bili vsi, ki so si to upali, nori. Izbira. Emily Dickinson je pred patriarhalno družbo svojo ustvarjalnost zavarovala s svojo sobo, klicala jo je svoboda, Wislawa Szymborska je rešitev za slab tekst našla v košu za smeti, Julia Hartwig je izbrala dolgo pot, Adrienne Rich pa se je izrekla: Če odkrijemo, da nam je nekdo lagal v osebnem odnosu, se vendar začnemo počutiti malce nore.

Nazaj na sončni terasi. Občasno se poigravam z mislijo, kako bi vplivalo name, če bi kateri od že prav nevljudno kričečih galebov, ki v nizkih letih preletavajo pločevinasto streho, nad mano izpraznil svoja čreva. In na brano knjigo Marka Mazowerja Balkan. Svete vojne Baltika bi se tako znesle nad strani Balkana. V času, ko bogati sever kaže zobe globoko depresivnemu jugu, takšna epizoda prav gotovo ne bi motivacijsko vplivala na moje že precej porušene sanje o domovini, kjer ženske pred sodiščem, ne vedoč, da je le streljaj od njih kamera, ne le ena, več njih, predvsem pa polno mikrofonov, ki vse to prenašajo v eter, torej te ženske, kot bi bile pred pragom lastne hiše ali na srečanju pred trgovino, obsedeno kvantajo: Pri nas diši po Alpah, ne po Balkanu …  Ne, ni še hudo, lahko je še hujše: S slovensko krvjo je prepojena ta zemlja, nadaljujejo. Križ je s tem, pomislim, če ni že groteskno. Ne le, da je problem v tem, kaj in kako je izgovorjeno, temveč tudi v tem, kdo izgovarja. Kako globoko smo zakodirane. In življenje? Kot ogromna ploščata dlan, ki pod sabo razbije vse, kar želi razbiti.

Kot navdih deluje srečanje s palestinskim pesnikom Ghayatom Almadhounom v Stockholmu, prestolnici najine trenutne postaje. Kot je za takšna srečanja neizbežno, je bilo tudi najino prvo srečanje splet naključij, saj sva se srečala v Ljubljani, kjer je bil gost Dnevov poezije in vina. Oba sva zdaj v novem prostoru na svoj način otočana, z razliko, da je njemu njegova domovina bila najbrž za vedno odtujena in sta azil in življenje brez državljanstva od nekdaj njegov otok. Zapisal je: Jaz nisem edini. / Vsi smo tujci. / Kako naj si drugače razlagamo prestolnico? On je v prestolnici videl Damask, jaz še vedno Ljubljano. Vsakič znova v pogovorih naletiva na vprašanje jezika. Zanj je Švedska le stopnica do odkrivanja njegove Amerike, medtem ko se sama še vedno lovim med prepoznavanjem pomenov in zamenjujem stavbo s svatbo in se ne znajdem med biti naša ali njihova, bega me že sončna in senčna stran Alp. In ta edini jezik, ki ga poznam, je vznemirljiva čudaškost, vzporednica nekemu drugemu jeziku, ali tretjemu, ki še tvori svoja pravila. Med pisanjem tega zapisa, mi je bilo sporočeno, da je tudi moj sever predaleč. Pospraviti bo treba naivnega duha, telo je baje že preseljeno.