Nobenega vrelca ni, nobene lave, besede prihajajo počasi, obotavljajo se in še takrat ko pridejo, se jim zdi, da so same sebi namen. Rušim postavljene stavke v podpomene in razbiram, ali ni tudi tega preveč. Še to, kar se na koncu izpiše, je obsojeno na kritiko, pomisleke, predvsem o tem, da se je bistveno že izpovedalo v izbruhu, ki sem ga položila v jutro, še pred prvo kavo, nato pa umirilo in, ja, ostalo tamPreberi

Mats Kolmisoppi (1976), menda v zadnjih desetih letih eden najzanimivejših švedskih avtorjev, je v Ljubljano pripotoval tik po podelitvi nagrade v Stockholmu. Ker gre za avtorja štirih knjig – dveh romanov in dveh zbirk kratkih zgodb –, se je moderatorju večera in stanovskemu kolegu Dušanu Šarotarju najprej zdelo smiselno zastaviti eksistencialno vprašanje: kako je biti pisatelj na Švedskem? Kolmisoppi, na prvi vtis precej tih, že skoraj plah, je pojasnil, da je v zadnjih letih naPreberi