Prihajanje h glasu

Srebrne vezi so fantazijsko-ljubezenski roman, ki se spogleduje s tradicijo romance; izšle so v zbirki Razmerja pod okriljem Cankarjeve založbe, ki je namenjena prav žanru ljubezenskega romana. Najbrž ni preuranjena trditev, da bodo Srebrne vezi znotraj zbirke ostale posebnost, saj fantazijski roman nasploh v Sloveniji nima vidnejše tradicije; to se sicer v zadnjih letih spreminja s serijo romanov o Edgarju Kaosu Julije Lukovnjak, v spominu pa ostaja tudi Kalius Urbana Klančnika iz leta 2004. Kako torej Srebrne vezi znotraj obeh žanrov izpolnjujejo in presegajo pričakovanja?

Deželi Raški vlada tiran, knez Jaroslav Černograjski, ki je v konstelaciji ostalih pokrajin tudi knez z največjo močjo. V času njegove dvoletne odsotnosti sta njegova otroka Ljudmila in Tibor osvobodila svojo mamo, sicer rusalko, rečno vilo, ki je začela veneti pod strahovlado svojega moža. Ta jo je vklenil tudi s prepovedjo petja, saj imajo rusalke to moč, da z njim omrežijo ljudi in tudi začasno prevzamejo nadzor nad njimi. Tu se že izriše ključni element fantazijskega romana in bržkone tudi kazalnik kompleksnosti njegovega sveta: različna bitja oziroma rase z različnimi magičnimi močmi in – konec koncev – tudi političnimi interesi. Kaja Bucik Vavpetič tu izvirno črpa iz slovanske in slovenske mitologije, nečloveška bitja – ki so, kot v primeru osrednjih junakov, velikokrat zmešana z ljudmi – pa v njenem romanu združuje krovni pojem nakazni: poleg rusalk so to še čateži, domovoji, psoglavci … Avtorica nam dokaj spretno dopušča, da lastnosti posameznih bitij –  kolikor nam niso že znane kot lokalni mitološki pojavi – spoznavamo tekom pripovedi, čeprav se včasih zdi, da bi jih lahko spoznali še bolje, predvsem kar se tiče njihove vloge v širšem socialnem kontekstu kneževin Raške, Fareške, Brezinjske in Gorjanske.

To gre verjetno tudi na račun dejstva, da so Srebrne vezi v prvi vrsti ljubezenski roman oziroma romanca. Ko se knez Jaroslav z vojaškega pohoda vrne v kneževino in izve, da sta njegova otroka osvobodila njegovo ženo, se nad njima okrutno maščuje: sina Tiborja vklene in zasužnji s srebrno ovratnico, s katero so sicer zasužnjene različne nakazni, ki tako proti svoji volji služijo svojemu gospodarju, hčer Ljudmilo oziroma Milo pa obljubi svojemu okrutnemu vojaškemu poglavarju Dragovanu. A Mili uspe pobegniti z gradu s pomočjo kneževiča Gabra, nečaka fareškega kneza Mirodraga; Gaber je namreč ravno izvedel neuspešen napad na grad Jaroslava Černograjskega, s katerim je želel osvoboditi del zasužnjenih nakazni. Tako se tudi začne ljubezenska zgodba med Milo in Gabrom, ki si v romanu izmenjujeta poglavja oziroma pripovedno perspektivo; v tem smislu je njuna romanca, kot jo izpiše Kaja Bucik Vavpetič, zagotovo progresivno usmerjena, saj je pogoj možnosti njune ljubezni širši boj dobrega proti zlemu oziroma boj za osvoboditev zasužnjenih nakazni, ki jih Jaroslav zlorablja za boj in oblast proti njihovi volji, in torej za enakopravnost vseh bitij tega fantazijskega sveta. V odnosu z Gabrom se torej Mili razkrije širša družbena slika in razširi področje boja: če želi sprva zgolj osvoboditi svojega brata, potem kmalu spozna, da ni svobode brez sodelovanja v družbenem prevratu.

Kljub vsemu se romanu zgodi tudi nekaj žanrskih nerodnosti in širših slepih peg; za ljubezensko zgodbo – kot za strukturo žanra, ki ga navdihuje arhetipsko junakovo popotovanje – so značilne določene pričakovane postaje, kot nam jih razgrnejo tudi scenaristični priročniki. Eden od najbolj intenzivnih trenutkov v strukturi – kot to razdela Blake Snyder v svoji uspešnici Save the Cat (2005) – je zagotovo »vse je izgubljeno« (»all is lost«), torej najnižja točka junakovega potovanja, ko so vsi upi izgubljeni, ko je na najnižji točki svojega potovanja (v celotni strukturi gre seveda za »lažni poraz«): ta ključni trenutek zgodbe lahko v kontekstu ljubezenske zgodbe detektiramo, ko pride do usodnega nesporazuma. Ta ključni trenutek se v Srebrnih vezeh zgodi na preseku Gabrovih vojaško-političnih in ljubezenskih interesov, ki se znajdejo v nepomirljivem nasprotju.

Med za celotno zgodbo Srebrnih vezi najbolj ključnimi bitji so namreč somračniki – edino oni lahko namreč izdelajo ovratnice iz živega srebra, s katerimi lahko vladarji zasužnjijo bitja; in edino oni jih lahko teh ovratnic – teh srebrnih vezi – tudi osvobodijo. Za uspešen napad na trdnjavo Jaroslava Černograjskega torej Mirodrag in Gaber potrebujeta somračnika oziroma somračnico, a ponjo morajo na sovražno ozemlje, saj gre za Milino otroško prijateljico in hčer grofa z Jablencev, ki je v političnem zavezništvu z Jaroslavom Černograjskim. Mila se z njo dobi na skrivnem sestanku, na katerega pa pridejo Gaber in njegovi pajdaši ter Zvonko – brez Miline vednosti – ugrabijo.

Srebrne vezi so v tem delu strukturno najšibkejše ravno zato, ker ne izpolnijo žanrskih pričakovanj (in ker tega razočaranja v žanru ne nadomestijo z nekim lastnim izvirnim prijemom): trenutek, ki bi zahteval vrhunec napetosti ne le med Gabrom in Milo, ampak tudi med Milo in Zvonko, kjer bi bila skupna tema izdajstvo in izgubljeno zaupanje, razvodeni v vse prehitri pomiritvi: Mila takoj spozna, da je bila Gabrova akcija nujna za višje dobro, odnosa med Milo in Zvonko ter med Gabrom in Zvonko pa se roman sploh ne loti zares, čeprav je Zvonka ključni lik za uresničitev njihovega načrta. Pripoved le vsake toliko poroča, da se Zvonka obnaša kot v najhujšem ujetništvu, a ko pride do osrednjega spopada, popolnoma samoumevno zasede svojo vlogo; pri tem nam roman odreče užitek v tem, da bi nas vodil po meandrih politično-osebnih sporazumov, pogajanj, prepričevanj, skratka diplomacije v nastali triangulaciji odnosov; kot da bi enostavno popolnoma prezrl intrigantni kompozicijski klobčič likov, ki ga je avtorica sicer odlično zastavila. Predstavniki grofije Jablenci se – kot da ugrabitev grofične ne bi imela nobenih resnih posledic – brez prevelikega pompa hitro pridružijo odpornikom. Če torej Srebrne vezi kje delujejo naivno, se to zgodi ravno na tem kritičnem mestu, kjer toliko bolj pride do izraza črno-belo slikanje dobrega in zlega. Kot bi roman rekel: poglejte, Gaber in Mila se konec koncev ljubita in sta si usojena, zakaj bi torej komplicirali zadeve? A zdi se, da je ravno ljubezenski roman najbolj ploden teren za kompliciranje zadev, saj poteka na ozadju bralčevega pričakovanja in žanrske zakonitosti, da bosta junaka naposled itak končala skupaj – in šele na podlagi tega horizonta lahko temeljno predelata antagonizme, ki pa se jim Srebrne vezi na tem mestu gladko izognejo in nam torej odrečejo ključni žanrski užitek.

Pri tem se pokaže še ena od že nakazanih šibkosti sicer dobro zastavljenega romana: gre za to, da somračnica Zvonka ne pride do svojega glasu; da v nastali situaciji niso izrisani ne njeno doživetje izdajstva ne njena vloga znotraj lastne grofovske družine ne njena vpletenost v različne silnice spreminjajočih se političnih zavezništev pokrajin Srebrnih vezi. Roman nam skratka ne da videti pogajanj med Zvonko in Milo, ki bi pokazala proces doseganja premirja in ki bi posledično pomenila tudi pogajanja med Gabrom in Milo, ter statusa njunega zaupanja; namesto tega Mila hitro »spozna«, da je Gaber ravnal v širšem družbenem in tudi njunem interesu in da je vse v redu.

Analogno tej situaciji lahko opazimo, da so nekako odsotni tudi glasovi ostalih nečloveških bitij, za katera se roman sicer deklarativno izreka: rusalk in psoglavcev, ki so med ključnimi zavezniki v boju proti Jaroslavu, pa tudi čatežev; še najbolj do izraza pride domovoj Lesek, v mitologiji znan tudi kot zaščitnik domačega ognjišča, v Srebrnih vezeh pa bitje, temeljno povezano z Milo, ki stalno spreminja obliko, od volka do male puhaste zverinice, ki se ji ovije okoli vratu. Prav v odnosu z njim roman najbolj izrazi vključujočnost do nečloveških živali, saj se Mila nenehno zavzema za to, da bi mu sneli ovratnico, čeprav bi to morda pomenilo, da domovoj ne bi bil več navezan nanjo; a v romanu med njima vselej vlada medsebojna skrb in zavezništvo; obenem sta tudi Mila in Gaber polčloveka, saj je Mila rusalka po materi, Gabru pa sredi glave rastejo rogovi, s čimer roman ruši čistokrvne ljudi kot svoje osrednje junake. Kljub temu pa je opaziti, da Drugi – pa naj bodo to čateži, rusalke, domovoji, psoglavci ali pa že prej omenjena somračnica Zvonka – ne pridejo zares do svojega glasu oziroma natančneje rečeno do izraza svojega političnega interesa. Čeprav so psoglavci in rusalke ključni zavezniki v boju, so nekako umeščeni v svet narave – rusalke v reke oziroma vode, psoglavci v gozd –, kot da bi bila narava povsem ločena od družbe in njenih teritorialnih prisvajanj ter izkoriščanja naravnih virov za tehnološki razvoj, kot so recimo rudniki živega srebra za izdelavo ovratnic za zasužnjevanje nakazni.

Kljub temu da smo se določenih elementov Srebrnih vezi lotili kritično, pa je vendar treba poudariti, da gre načeloma za progresivno romanco, ki vlogo romantičnega odnosa oziroma boja za ljubezen razume v kontekstu širšega družbenoosvobodilnega boja. Njegovo črno-belo slikanje vzpostavi klasično razliko med silami dobrega, kjer vladajo solidarnost, enakopravnost, skrb, skupnost, ljubezen, in silami zlega, ki deluje na strogo hierarhičen, despotski način in kjer so osrednji elementi zasužnjevanje, nasilje, strahovlada, bitja kot instrument za dosego politične premoči. Tudi ljubezenski odnos med Milo in Gabrom načeloma sledi tem standardom: Mila aktivno sodeluje pri strateških načrtih in je aktivno vključena v bitko proti svojemu očetu, obenem pa je izpisana tudi kot erotično emancipirana likinja.

Srebrne vezi so celokupno gledano dobro strukturiran žanrski roman, ki ravno z evociranjem romance in njenega srednjeveško-fantazijskega konteksta ljubezensko zgodbo umesti v družbene silnice ter se zavzema za emancipacijo Drugih: pri tem bi si vsekakor lahko privoščile še več, v smislu temeljitejše razdelave mitoloških bitij, njihove umeščenosti v širši družbeni kontekst, njihove politične agende, pa konec koncev tudi njihovih moči; eden bistvenih elementov je tudi Milino prihajanje-h-glasu, torej obuditev in osvoboditev lastne rusalskosti, torej nečloveško-fantazijske dimenzije v njej sami, ki jo odpira tudi njenemu naravnemu daru, s katerim lahko posledično šele zares participira v družbenem boju (kot ji v nekem trenutku pove Gaber: ne boš se mogla boriti kot vojak, zato moraš izuriti svoj dar petja, s katerim lahko začaraš nasprotnike). S to večjo prisotnostjo Drugih je povezan tudi občutek, da ostajajo določeni elementi v žanrski strukturi premalo razviti in da se nekatere zadeve – kot v recenziji omenjeni odsek »vse je izgubljeno« – odvijejo prehitro, kot po neki inerciji zgodbe, kjer je mestoma slabost romana ravno ritem odvijanja in grajenje suspenza, saj pretirano pospeševanje k nujnim zgodbenim točkam odvzema prostor in čas nekim odnosom, ki se morajo šele odviti in razplesti, preden bi si zaslužili priti na naslednjo potenco oziroma raven zgodbe. Vsemu temu navkljub pa so Srebrne vezi – čeprav so izšle kot ljubezenski roman – v slovenskem kontekstu vse prepotrebna fantazijska intervencija.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 408-409.