O prečiščevalni vlogi nestbeschmutzerjev

Na petkovi razpravi o knjigah Thomasa Bernharda, Maxa Frischa in Herte Müller je v zraku viselo nekaj evolucionističnega. Ne samo da je bila razprava usmerjena v izrazito visokogorsko (nemško) govorno področje, tudi sami udeleženci razprave – Jani Virk, Neva Šlibar in Uroš Zupan – so knjige omenjenih avtorjev razvrščali predvsem po svojih osebnih preferencah. Profesorica Neva Šlibar je na primer omenila, da so avtobiografske kratke zgodbe, naslovljene kot Moje nagrade, Bernhardova najbolj dostopna besedila: »Tu vidimo tudi njegove slabosti, ne samo virtuozno obravnavanje jezika.« Medtem ko jo je Bernhard zmožen potegniti v jezikovni vrtinec, je pisanje Herte Müller za njen okus pomensko preveč metaforično obremenjeno. So pa vse tri knjige, torej Moje nagrade, Človek v holocenu Maxa Frischa in Lisica je takrat že bila lovec Herte Müller, kot je dejala Šlibarjeva, »ne toliko knjige o tujosti domovine kot knjige o strahu. V vseh njegovih pojavnih oblikah.«

Virk je k temu dodal, da Müllerjevo tudi sam težko bere. Avtorica ima po njegovem mnenju močan sugestiven jezik, vendar ne želi slediti temu, kako ustvarja zgodbo. Drugače je z Bernhardom, ki je ga je Virk tudi prevajal: »Bernhard je sijajen avtor, topel človek, vendar ga ni treba mitologizirati.« Virku menda ustreza avtorjeva tipična avstro-ogrska morbidnost, ki ves čas korespondira s človeško toplino. In ker se je zdelo, da ne Šlivarjeva ne Virk ne nameravata komentirati Frischa, se je zanj postavil Zupan: »Ko sem prvič bral Bernharda, sem odnehal že po dvajsetih straneh. Preprosto sem si dejal, da ne moreš tako pljuvati, tako srati …« Frisch je Zupanu ljubši od Bernharda, po vzoru katerega sicer trenutno piše tudi svoje eseje na podobno temo, tudi zaradi avtomobilizma. »Književnost me zadnje čase zanima bolj od književnosti,« je dejal.

Toda če vse tri obravnavane avtorje, torej Frischa, ki je govoril o fosilizaciji in zaprtosti Švice, Bernharda, ki si ga brez kritike Avstrije niti ne moremo predstavljati, in Herte Müller, ki je imela med vsemi najhujšo izkušnjo (romunske) domovine, združuje kritičen odnos do domačega miljeja, je zanimalo moderatorko večera Manco G. Renko, na kakšen način potem ti sploh ubesedujejo svojo tujost? »Vsi trije zelo jasno uporabljajo potujevalne postopke,« je odgovorila Šlivarjeva, ki pa se je spet odvrnila od Müllerjeve, češ da avtorica za njen okus uporablja premočno metaforizacijo. In ko je že izgledalo, da bo večer zreduciran na komentiranje, kaj komu od prisotnih ustreza ali ne ustreza brati, je Šlivarjeva iz lista papirja prebrala definicijo, kaj naj bi pravzaprav bili skrunilci gnezda: vsi trije avtorji spuščajo iztrebke v svoje gnezdo predvsem z namenom, da bi ga očistili in s tem našli izhod iz stagnacije.

Od te očiščevalne točke, ki naj bi jo imela umetnost v družbi, se je samoumevno zastavilo vprašanje, ali umetnost in domoljubje vsploh sodita skupaj? »Vsak umetnik je polje svobode. Toda če se v neki družbi pojavijo anomalije, potem je logično, da nanje reagira,« je dejal Virk. Bernhard po njegovem mnenju seveda pretirava, kljub temu pa je v Avstriji še vedno prisotna nacistična mentaliteta. »Ko sem še kot otrok hodil smučat v Avstrijo, so nas zmerjali s komunisti,« je dejal. Bernhard, nekakšen od rojstva postarani enfant terrible, se je s tovrstno zatohlo, malomeščansko mentaliteto skušal spopasti, »čeprav po svoje vsi plavamo proti toku,« je sugestivno dopolnil Virk.

S prevešanjem razprave v polje slovenskih specifik je Zupan komentiral, da je za bernhardovsko brutalnost dobro biti materialno neodvisen. Če si namreč odvisen od slovenskega ministrstva za kulturo, potem si radikalne kritike ne moreš privoščiti. Ni znano, ali je pri tem mislil na zadnje protestno pismo umetnikov, imenovanih Janez Janša, ministru Turku, je pa zato v razpravo o honorarjih vskočil Jani Virk. »To, kar se dogaja pri nas z avtorskimi honorarji, je brezsramno. Pred časom smo poslušali, da fizični delavci ne dosežejo kvote minimalnih plač. Toda pomislite, če slovenski avtor letno objavi roman in njegov honorar delimo s številko dvanajst, ne bomo prišli niti do zneska 300 evrov mesečno. Očitno je, da so politične elite uničile javni prostor. V nemškem in avstrijskem prostoru je situacija povsem drugačna. Infrastruktura je tam, ne glede na vse pritožbe avtorjev, relativno razvita.«

Ko se je že zdelo, da se bomo razpršili na različne konce neba in se vrnili v svoja tiha, domača gnezda, je iz publike vendarle prišlo vprašanje, ali v Sloveniji imamo skrunilce gnezd? Virk je pri tem najprej pomislil na Jančarjev roman To noč sem jo videl, čeprav naj bi bilo Jančarjevo ustvarjanje le ena izmed podob zgodovine. Poleg tega naj bi bil Jančar zaradi stave na jezik pravzaprav bliže Herti Müller. »Pri nas nimamo veliko socialno angažiranih avtorjev,« je nadaljeval Virk, »slovenska literatura govori bolj o čustvenih impulzih. Imamo sicer nekaj močnih portretov dobe, ni pa jih ravno veliko.« Zupan, ki se je čutil izzvanega, je tovrstno optiko skušal preobrniti: »Proza v Sloveniji ni tako slaba,« je dejal, »imamo Pahorja, Simčiča, Kovačiča. Poleg tega poezija stoji na posameznih pesmih.« Neva Šlibar, ki je ob teh avtorskih komentarjih skoraj umolknila, se je čisto na koncu vrnila k strahu: »Kot Slovenka rada berem Bernharda, ki piše o Avstrijcih. Ne vem pa, kako bi se počutila ob takšnem slovenskem Bernhardu,« je dejala. In ko se je razprava o potrebnosti nestbeschmutzerjev in mentalnem prečiščevanju jezika končala, bi se pravzaprav lahko šele začela …