Najboljši sosed južno od Kolpe

Medtem ko se je Linhartova dvorana po dolgem in počez polnila z državotvornimi predlogi, se je skupinica alternativcev vendarle odločila za obisk Trubarjeve hiše Literature, kjer je potekal prvi »bralno-pogovorni večer« Dobrososedske literature. Sosedje so pač znana uganka, misliš si, da jih poznaš, potem pa te zatožijo Jermanovemu očesu, zato je ideja predstavitvenih večerov književne ustvarjalnosti tik čez mejo povsem na mestu. Skladno z dobrososedsko logiko zgodovinske & panslovanske bližine se je najprej predstavila Hrvaška.

Je že tako, da se mora vsak spodoben dogodek začeti klasično in tako krovni povezovalec Igor Krasnik kot oba govorca, gostitelj Urban Vovk in Marin Žužul, minister svetovalec za kulturo in gospodarstvo na Veleposlaništvu Republike Hrvaške, so korektno izpolnili obrazec. Žužul je poudaril, da literatura (in umetnost nasploh) sprošča napete odnose med državama; morda smo politično zbadljivi, toda kulturni pretok ostaja na vseh področjih dinamičen in intenziven. Občasni spori so med dobrimi sosedi nekaj običajnega, je še dodal Žužul, Slovenci in Hrvati pa so dobri sosedi. »Saj našo obalo poznate bolje kot mi!« je še vzkliknil in zbranim zaželel lep večer.

Klasičen začetek je potem zadobil klasicistične konture: recitacija zaprašenih metuzalemskih korifej in opevanje modrine neba, mladih vej (»s tožnimi sadovi«), belih oken in mraka na obzorju. »Pa saj veš: recitirati Ujevića in Tadijanovića danes, to je kot bi recitiral Prešerna,« je kasneje rekla Iva. Neizogiben del protokola, torej, posebno, če so večeri naslovljeni kot bralno-pogovorni (včasih je smiselno prebrati vabila od začetka do konca) in če sta oba avtorja na seznamu obveznega čtiva Mestne knjižnice. Naj bo. Vseeno pa ne bi bilo slabo, če bi naslednjič kdo omenil prevajalce. Ljudje, ki prevajajo klasiko, si že zaradi tega zaslužijo spoštovanje.

A izkazalo se je, da je bil formalističen začetek očitno del gradacijskega načrta v optimalno smer. Začel se je namreč pogovor o sodobni hrvaški književnosti med Đurđo Strsoglavec in moderatorko večera, publicistko Ivo Kosmos. Izvedeli smo, zakaj sploh smo tu: Mestna knjižnica Ljubljana je v okviru projekta Mesto bere v sodelovanju s Trubarjevo hišo literature pripravila spremljevalni bralno-literarno-izobraževalni program, med drugim štiri pogovorne večere, namenjene spoznavanju sosedske književosti. Projekt je namenjen »spodbujanju branja med odraslimi«, da pa spodbuda ne bi bila le verbalna (širjenje obzorja je pač tako neoprijemljiva, nematerialna in posledično sumljiva dobrina), lahko bralci, ki se prijavijo na projekt, tekmujejo za vikend paket v Bohinju, kjer bodo nedvomno rade volje in povsem na lastno pobudo nadaljevali z branjem kake človeku prijazne Elfriede Jelinek.

Prvo vprašanje moderatorke je bilo seveda namenjeno izboru. Na seznamu Mestne knjižnice so se kot reprezentativne za sodobno hrvaško književnost znašle tele knjige:

• Baretić, Renato: Osmi poverjenik
• Bodrožić, Ivana: Hotel Zagorje
• Ferić, Zoran: Otroci Patrasa
• Gavran, Miro: Judita
• Perišić, Robert: Vse te smešne zgodbe
• Rudan, Vedrana: Ko je ženska kurba/ko je moški peder
• Tomić, Ante: Kaj je moški brez brkov
• Ugrešić, Dubravka: Štefica Cvek v krempljih življenja

»Lahko bi bile te, lahko katere druge,« je komentirala Đurđa Strsoglavec in pripomnila, da je glede na dosedaj v slovenščino prevedena dela izbor korekten. »Neprevedenih, a pomembnih del pa je še ogromno,« je dodala.

Knjige na seznamu se odlikujejo predvsem s t.i. »berljivostjo«. Po besedah prof. Strsoglavec je na sodobno hvraško književnost močno vplivala »proza v kavbojkah« iz 80. let, vrhunec tradicije popularne urbane književnosti pa je predstavljal FAK – Festival alternativne književnosti. Na prelomu tisočletja so se mladi, nadebudni pisatelji zbrali v kavarni Voodoo v Osijeku in tam javno brali svoje tekste. Pogoj za nastop je bil preprost: imeti za sabo objavo vsaj ene leposlovne knjige. Bodisi zaradi vstopnine, ki je ljudem vzbujala občutek, da imajo večjo pravico do komentarja (večer so si nenazadnje »kupili«), bodisi zaradi temperamentnega karakterja tamkajšnjih kofetkarjev, je bil avtor z odzivom na svojo mojstrovino seznanjen takoj, argumenti pa so bili po potrebi podkrepljeni z aplavzom ali s paradižniki. Strategija javnega nastopanja je pisce spodbujala k pisanju »bralcu prijaznih«, tematsko in slogovno preprostejših (pa spet ne popreproščenih) tekstov, na meji med »elitistično« in »žanrsko« literaturo. Nič nenavadnega torej, da nekatera najpopularnejša imena FAK danes poznamo kot kolumniste (Jergović, Tomić, Dežulović, Perišić, Rudan itd.). Obenem so javni nastopi utrdili avtorjevo slavo. Pisatelji so postali zvezdniške avtoritete: »Če so hoteli komentar o nogometni tekmi, so poklicali Jergovića, če so hoteli komentar o Higgsovem bozonu, so poklicali Jergovića,« je naštevala Đurđa Strsoglavec.

To je bila generacija, ki se je vojne neposredno, včasih celo aktivno udeležila. Kljub temu ni postala osrednja literarna tema: v romanih je vojna pogosto potisnjena v ozadje. Ve se, da je tam, zato njena odsotnost v prvem planu toliko bolj bode v oči. Delno se je to spremenilo z nastopom mlajše generacije. Ivana Simić Bodrožić (1982), avtorica večkratno nagrajenega romana Hotel Zagorje, je bila ob začetku vojne stara manj kot deset let. Njen delno avtobiografski roman se dogaja v Vukovarju, napisan je z otroške perspektive, ob izidu pa je povzročil nemalo polemik. »Hrvaška književnost ne bo tako hitro pozabila na Vukovar,« je prepričana prof. Strsoglavec. »Zanimivo bo videti, kako se bodo s to temo soočale generacije, rojene med vojno ali celo po njej.«

Umetnost je pač nepredvidljiva. Težko je napovedati, katero smer bo ubrala, še teže, kdo od današnjih akterjev bo v njeno prihodnost vtisnil neizbrisen pečat. Pri izboru del, namenjenih prevodu, je zato veliko odvisno ne le od dobrega poznavanja jezika, temveč tudi kulturnih trendov, kritiških odzivov, mreže svetovalcev in seveda – sreče. Ampak to so že ideali; realnost je – vsaj pri nas – nekoliko drugačna. Ali, kot je rekla prof. Strsoglavec: »Sramotno je, da so moji študenti tako dolgo šolajo, usvojijo kompetentno znanje jezika, kompetentno kulturološko podlago, potem pa ostanejo brez dela!« Jezikovna sorodnost s hrvaščino v večini vzbuja občutek, da gre za obvladljiv jezik, ki ga je mogoče prevajati tudi brez ustreznega znanja. Posledica: ko je delo prevedeno, je le malo možnosti, da bo prevedeno še enkrat. In če je prevod slab – toliko slabše.

Zaključek večera je bil dvakrat sladek. Prvič tako, zaigrano: sedanji & nekdanji špikerji Radia Študent Sara Horžen, Andraž Magajna, Rok Kosec in Igor Krasnik so z izkušenimi glasovnimi preigravanji oživili protagoniste komičnega prizora iz romana Anteja Tomića Kaj je moški brez brkov; drugič pa še konkretno, v barvi rdeče-bele šahovnice. Večer o hrvaški književnosti je uspel: bil je prijeten, informativen, živahen, kulinarično brezhiben. In predvsem kratek. Pa še prav doziran, saj je teta iz ozadja (a.k.a. vodja dobrososedskih večerov Kristina Sluga) vnaprej pripravljen čitalniški načrt Mestne knjižnice dramaturško oblikovala skladno s Freytagovim trikotnikom: od klasi(cisti)čnega začetka do gurmanskega (v vseh pomenih) konca.