Tokrat noč kot malina. Gnetljiv sadež, vrenje sladkorja, sok, ki polzi po bradi. Ali: noč kot sarma. V zrele liste stisnjena pest, kisel vonj, ki zažiga; udarec, prdec, padec. A vendar, ko se ovojnice razprejo, ko so z nohti ali nožem razgrnjene svečane zavese – meso, razpadajoča materija, enakomerno prežeta s tolstimi, belimi riževimi črvi. Geometrija gnilobe, življenje na svojem vrhuncu, kulminacija življenja v obliki zatiranja lastnega tkiva. Noč kot nekaj.Preberi

Serija dogodkov Knjigokup, ki se bo še nekaj tednov (do 18. oktobra) odvijala v Modrijanovi knjigarni v Ljubljani, skuša sporadično odgovarjati na razna vprašanja o knjigi. Res o knjigi, saj so večeri posvečeni večini prisotnih v komunikacijskem krogu knjige, še največkrat pa izostane avtor. Seveda je to pri prevladujoči shemi literarnih večerov z avtorjem na piedestalu zelo dobrodošlo, še posebej ker se zdi, da je javnost o tovrstnih tematikah precej slabo poučena. Le to, da je občinstvo na dogodek načeloma prihitelo neposredno iz svojih pisarn na založbah ni tako razveseljujoč podatek, pa vendar.Preberi

V prvencu Anje Radaljac spoznamo glavno junakinjo Sofijo, študentko primerjalne književnosti in »pisateljico v gradnji«, in jo spremljamo pri njenih obupanih poskusih napisati roman. Sofija se namreč nevrotično loteva novih in novih začetkov romanov. V ozadju se (k svojemu koncu) odvija njena zbledela zveza s prizemljenim Draganom, ko spozna karizmatičnega Feliksa, »razočaranega mladega kantavtorja«. Drug v drugem prepoznata zaveznika v kritiziranju etablirane kulturniške scene; perfekcionistična Sofija, ki tako vestno briše prah v stanovanju, kot brišePreberi

Avstrijskega pisatelja Josefa Winklerja smo doslej v slovenskem literarnem prostoru spoznali preko prevodov krajših romanov Ko bo nekoč tako daleč in Roppongi, preko katerih smo dobili vpogled v ustvarjanje avtorja, ki ga literarna kritika pogosto umešča v bližino Thomasa Bernharda, Petra Handkeja ter Elfriede Jelinek, saj jih med seboj povezuje predvsem zanimanje za temnejšo družbeno stran, ki ji namenjajo kritiko ujetosti v patriarhalnost ter zakoreninjene, priprte poglede, s katerimi avstrijska družba pogosto gleda na svet.Preberi

Nemške slavnostne podelitve literarnih nagrad, na katerih se presenečenje nad nagrajenci hlini z vehementnostjo Goethejevega kipa v Weimarju, so zabavne vsaj toliko kot predhodno javno špekuliranje, v katerem mediji kar tekmujejo z radikalnostjo in domiselnostjo prognoz, ki hočejo biti simptomatične in splošne. Kljub temu pa leipziška književna nagrada, ki jo je sedemčlanska strokovna žirija letos v treh kategorijah podelila že desetič, pri posvečenih bralcih uživa status bolj iskrenega in manj marketinško zlorabljenega priznanja za književna dela v primerjavi s frankfurtsko nagrado »Deutscher Buchpreis«. Najbolj atraktivno in odmevno leipziško odlikovanje za izvirnoPreberi

Ni dolgo tega, kar sta bili na spletnem portalu AirBeletrina v razmaku nekaj mesecev objavljeni kolumni Mance G. Renko z naslovom »Ne dam svoje domovine« in Ane Svetel z naslovom »Famozna tujina ali Kaj narediti s svojim rastočim domoljubjem?« Gre za teksta, ki znotraj partikularnih ideoloških okvirov generacije in domoljubja zarisujeta pomembne politične konture, ki zadevajo neko simptomatično in preveč aktualistično razumevanjePreberi

Z Romanom imava dolgo zgodovino veseljačenja po lokalnih gostilnah in pogovorov o lokalnih temah, o nesmrtnosti in kar je tega, zato sva hitro našla skupen jezik in naredila načrt, kako naj bi prišel do plakete Tončke Čeč. Sklenjeno je bilo, da bo najbolje, če si kar sam napišem predlog (utemeljitev) in pripišem zasluge, kajti sam naj bi najbolje poznal svoje delo.Preberi

Na petkovi razpravi o knjigah Thomasa Bernharda, Maxa Frischa in Herte Müller je v zraku viselo nekaj evolucionističnega. Ne samo da je bila razprava usmerjena v izrazito visokogorsko (nemško) govorno področje, tudi sami udeleženci razprave – Jani Virk, Neva Šlibar in Uroš Zupan – so knjige omenjenih avtorjev razvrščali predvsem po svojih osebnih preferencah. Profesorica Neva Šlibar je na primer omenila, da so avtobiografske kratke zgodbe, naslovljene kot Moje nagrade, Bernhardova najbolj dostopna besedila: »Tu vidimoPreberi