Mučna bližina distance

V prvencu Anje Radaljac spoznamo glavno junakinjo Sofijo, študentko primerjalne književnosti in »pisateljico v gradnji«, in jo spremljamo pri njenih obupanih poskusih napisati roman. Sofija se namreč nevrotično loteva novih in novih začetkov romanov. V ozadju se (k svojemu koncu) odvija njena zbledela zveza s prizemljenim Draganom, ko spozna karizmatičnega Feliksa, »razočaranega mladega kantavtorja«. Drug v drugem prepoznata zaveznika v kritiziranju etablirane kulturniške scene; perfekcionistična Sofija, ki tako vestno briše prah v stanovanju, kot briše besede, preden jih spravi na papir, pa se navduši nad »polnokrvnostjo« in pogumnim pisanjem samozavestnega, življenju predanega filozofa, ki ji povrhu še laska s pohvalami njenih poskusov.

To glavno linijo romana prekinjajo groteskni opisi dogajanja v neki družinski hiši, kjer nastopajo protagonisti iz Skubičevega, Jančarjevega in Vojnovićevega romana (kresnikovi nagrajenci zadnjih treh let, ki jih ima glavna junakinja tudi na svoji knjižni polici). Ta obsežni intertekstualni vložek ima vsaj na pogled le šibko povezavo s Sofijino zgodbo. Skorajda poljubne relacije med protagonisti in atmosfera, ki jo ustvarjajo, dajejo celotnemu romanu sicer težak podton, dinamika zapletov in razpletov pa sovpada z glavno pripovedno linijo. Groteskne slike, kot bi lahko poimenovali te opise dogajanj, so nabite s pretiranimi folklornimi elementi (jedka ironija, ki spominja na Šolen z Brega Zorana Hočevarja), se navezujejo na polpreteklo zgodovino (ura, ki se je ustavila na 1942) in obremenjenost z nedoločeno krivdo (metaforika lova in lovskih trofej, kot jo včasih srečamo v delih Thomasa Bernharda). Hermetična nabuhlost tega dela romana pušča pri bralcu nekoliko zmedene vtise.

Na neki način je roman najmočnejši tam, kjer se zdi najbolj enostaven: v tehniki tretjeosebne pripovedovalke, ki svoji junakinji Sofiji sledi z največjo preciznostjo, in v jedernatih opisih z izbrano metaforiko. Še posebej se posveča njenim vsakdanjim opravilom: ritualom pisanja, skrbnega čiščenja, pospravljanja in oblačenja. Pripovedovalki je junakinja blizu, ampak tudi tako daleč, da jo je sposobna mučno secirati na majhne koščke; z neizprosno ironijo jo motri skozi natančno opisovanje predmetov, s katerimi pride Sofija v odnos. Distanca, ki jo pripovedovalka drži do svoje junakinje, je prav ta distanca, ki pa jo Sofija tematizira pri pisanju svoje proze: se mar naj kar tako nereflektirano vda čustvom, pozabi, da je bilo že vse povedano in verjame, da je njena izkušnja, čeprav ena izmed mnogih, avtentična in zato vredna tematiziranja brez nenehne samorefleksije? Kaj dela literaturo umetniško in kaj je resnica? Kako prevesti izkušnjo resnice v literaturo? Sofija na koncu na višku predajanja sveži zaljubljenosti »ve«, v svojem umetniškem izrazu pa se, za razliko od pripovedovalke romana, odloči za naivno popisovanje resničnosti. Sofijine blodnje in stiska (kot rezultat ali ustvarjalne ali identitetne krize ali pa brezorientiranosti in slabe vesti ob razpadu zveze) so na koncu romana izpeljane kot postmodernistično prehajanje med resničnostmi in učinkujejo ganljivo in prepričljivo.

Nenehno lucidno, a skorajda obsesivno »bdenje« pripovedovalke nad potekom dogajanja in zgradbo romana daje vtis, da je Anja Radaljac nadobudna mlada avtorica in izobražena bralka, ne zakrije pa že zgoraj omenjenega dejstva, da morda zaradi (pretirane) želje po presežku in izogibanju poenostavitvam roman kot celota zaradi številnih navezav, ki jih ne upraviči popolnoma, ne deluje tako kompaktno in tekoče, kot bi si bralec morda želel.