Bernhardova Motnja

Marko Pogačar

Tokrat noč kot malina. Gnetljiv sadež, vrenje sladkorja, sok, ki polzi po bradi. Ali: noč kot sarma. V zrele liste stisnjena pest, kisel vonj, ki zažiga; udarec, prdec, padec. A vendar, ko se ovojnice razprejo, ko so z nohti ali nožem razgrnjene svečane zavese – meso, razpadajoča materija, enakomerno prežeta s tolstimi, belimi riževimi črvi. Geometrija gnilobe, življenje na svojem vrhuncu, kulminacija življenja v obliki zatiranja lastnega tkiva. Noč kot nekaj.

Potem ko so me neko nenadoma deževno jesensko jutro odpeljali gledat Gsellmannov Die Weltmaschine, spet več ur nisem mogel zaspati. Ko sem po rokah prekladal srbohrvaški prevod Bernhardove Verstörung, sem nenadoma postal prepričan, da sem v vlažnem in pred satelitsko navigacijo skritem avstrijskem zakotju povsem po naključju naletel na naravnost razkošno utelešenje njegovih hišnih demonov, na otipljiv, do skrajnosti prignan model gnezda, ki se ga je, po oceni pravovernih jodlarjev, Bernhard od svojega prvega romana naprej vztrajno trudil mazati. Omenjeni Svetovni stroj je življenjski projekt nekega amaterskega elektrikarja, pravzaprav poljedelca, zaljubljenega v elektriko in mehaniko, kmeta, ki je iz šestdeset kilometrov oddaljenega Gradca v rojstni Kaag, skupek hiš sredi ničesar, z bolšjega sejma z volovsko vprego leta in leta vlačil kupe najrazličnejše krame. Triindvajset let je potreboval, bilo je približno v času Bernhardovega ustvarjalnega vrhunca, da je iz vsega skupaj sestavil nič drugega kot razkošen, nič drugega kot fascinanten spomenik samemu amaterizmu in hkrati tudi samemu kiču, kiču, ki postaja dominantni modus bivanja, ki je kot škartbog na zemljo prišel v obliki v neko klet stlačenega stroja, sestavljenega iz tisočev porcelanastih balerin, bombonjernih pokrovov, kristalnih kozarcev in zamaškov, kompasov, koledarjev, starinskih ur, kažipotov in zvoncev, tihožitij, heimat gobelinov in rogov; toplomerov, opekačev, razglednic, ventilov in mnogih piščalk, mnogih svetilk, ki obenem piskajo in svetijo in se vrtijo v vse smeri, pri tem pa proizvajajo naravnost peklenski plaz onesnaženja, pred katerim se je nemogoče ubraniti, orkan v živčnih končičih. Die Weltmaschine se, kolikor mi je znano, ne pojavi v nobeni Bernhardovi prozi, čeprav jo je, razcepljeno na prafaktorje in ponovno sestavljeno ter z neznansko močjo spravljeno v pogon med vrsticami moč najti v prav vsaki. Kot sem rekel: več ur nisem mogel zaspati.

Motnja prav v ničemer ne odstopa od avtorjevega opusa, pravzaprav je zanj absolutno značilna, in prav to je tisto, kar jo v primerjavi z vsem preostalim naredi za čisto posebno. V uvodni sekvenci, pregledu pacientov, ki ga v spremstvu sina opravi podeželski zdravnik, spoznavamo običajne teme slabosti, bolezni, samomora, neuspeha in propada v okvirih neke disfunkcionalne družine, ki postane metafora celotne družbe, in izven njih. Iz banalnosti takšnega rutinskega hišnega obiska se potem razvije več kot sto strani dolg apokaliptični monolog norega kneza Saurauja, ki v luči istega motivnega sklopa osvetli lastno družinsko zgodbo, kronologijo neke norosti, s katere nikakor uresničeno kulminacijo se besedilo tudi konča. V množici tem, ki jih roman (njegov epigraf vsebuje citat iz Pascalovih Misli) odpira in so vse po vrsti dosledno bernhardovske, našo pozornost pritegne nenavaden, naravnost antiborgesovski prikaz knjižnice in z njo predstavljene slike sveta. Vesolje v podobi knjižnice in svet v podobi besedila sta za Saurauja le popoln nesmisel; on v knjižnico zahaja z namenom, da bi ne bral, da bi mrtve, zaprte knjige uporabil kot izolacijski material, pluto iz Proustove bolniške sobe, bil povsem v sebi samem. Vse drugo bi bil, kot zagovarja knez, ponesrečen »poskus, da bi z branjem ignoriral sebe«. 

Pri tem je posebna pozornost posvečena razkrivanju citatov, priljubljenega orodja postmoderne. Vseprisotno, nenadzorovano postavljanje s citati in opiranje nanje je tukaj razumljeno kot največkrat perfidno, s krinko učenosti maskirano, ključno odvračanje od misli. Prav to zdajle počnem. Z branjem poskušam kar najučinkoviteje zatreti, kar najbolj odločno zavreči, ponižati in zavrniti sebe, da bi mi nekako uspelo zaspati. Kar me muči, niso misli, prej nekakšne zaznambe, prazni principi. Po Pascalu »me večni molk tega brezmejnega prostora navdaja z

grozo«. Ali kot bi rekel Saurau: __________.

Noč ali nič.

Prevedel Urban Vovk

O avtorju. Marko Pogačar se je l. 1984 rodil v Splitu. Objavil je štiri pesniške zbirke, tri zbirke esejev in zbirko kratkih zgodb. Je urednik književne revije Quorum in dvotednika o kulturnem in družbenem dogajanju Zarez. Bil je štipendist fundacij Civitella Ranieri, Passa Porta, Milo Dor, Brandenburger Tor, Internationales Haus der Autoren Graz, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O kakšnih napakah sploh govorimo?

    Aljaž Krivec

    Serija dogodkov Knjigokup, ki se bo še nekaj tednov (do 18. oktobra) odvijala v Modrijanovi knjigarni v Ljubljani, skuša sporadično odgovarjati na razna vprašanja o knjigi. Res o knjigi, saj … →

  • Mučna bližina distance

    Mojca Kirbiš

    V prvencu Anje Radaljac spoznamo glavno junakinjo Sofijo, študentko primerjalne književnosti in »pisateljico v gradnji«, in jo spremljamo pri njenih obupanih poskusih napisati roman. Sofija … →

  • Življenje s pogledom na pokopališče

    Aljaž Koprivnikar

    Avstrijskega pisatelja Josefa Winklerja smo doslej v slovenskem literarnem prostoru spoznali preko prevodov krajših romanov Ko bo nekoč tako daleč in Roppongi, preko katerih smo … →

Izdelava: Pika vejica