Tragedija skupnih dobrin. Pismo v štirih dejanjih (3)

Marko Pogačar

New York

Človek na Skillmanovi ulici 210 v Bed Stuyu v Brooklynu v krču in časovni stiski piše za časopis, kajti zunaj divja orkan, ali pa bi vsaj moral. Rečeno je bilo, da bo neprijeten veter vse pometel, pa čeprav se prav nihče ni potrudil, da bi to vse količkaj natančno opisal. Zanj je vse trenutno obsedeno lupljenje nekega kontinenta, ribanje velikega jabolka v prazno konzervo Heinzovega pečenega fižola, medtem ko na oni strani, kot kamen, Manhattan počasi tone v tri krasne.

V New Yorku ni človek iskal nikogar, iskal je to vse. Vlekel ga je iz luknjic na nogavicah, rebrastih Greyhoundovih avtobusov in ekspresnih vlakov Downtown Bounda, ki kar naprej spreminjajo smer, da se notranjost mesta vrti kot pokvarjen želodec ali snežna krogla z obličjem prekrasnega Jezusa. Tukaj, pod sivo svetlobo, ga je snel z odprtih teras, zaprtih italijanskih deklet, katerih bratje nosijo diamantne križe, ga z obema rokama tlačil v usta in nos in ga skozi vse odprtine bljuval. V tej četrti prehoda reaktivcev je noč umazana, vendar na njej ni opaziti madežev. Nič skupnega nimajo, drugi ljudje v tej noči in on, pa čeprav jih je, v tem morda tiči tudi nekakšen nesrečen prezir do naravi naklonjenega, težko, včasih skoraj nemogoče povsem ločiti. Cesta, po kateri se nepovabljeni približujejo drug drugemu, je razbrazdana, ožgana platnena streha Tonyjeve delikatese medlo sveti. V tem, tako kot v drugih mestih, je lahko ljudem skupna le nesreča. In še to, požri se, Tolstoj, velja le v primeru posebne vrste nesreče, nesreče posedovanja. Tragedija sicer sploh ni v tem. To je vse, ki je skupno in ga ni mogoče posedovati in nas prav zato do nezavesti spravlja ob pamet, natanko tisto, čemur idioti radi rečejo ameriške sanje. Ne kot Buda, ne kot Višnu: kot neskončno razdvajanje objekta želje, ves čas odprti Dime Store na vogalu.

V tem času sta z žensko stanovala pri Ghostu. Dvonadstropna hiša, katere zunanjost je bila obložena z nečim, kar pod prsti prasketa kot rdeči papir za brušenje, ni bila njegova, čeprav si jo je agresivno prisvajal. Bila je last njima nepoznanega studijskega glasbenika, ki se je odpravil na turnejo neke spremljevalne skupine v Lexington v Ohiu in v tem času brez sledu izginil, tako da je na koncu za duha izkazal kar on, odsotni, debelinka iz velike sobe v pritličju pa sta klicala z najkrajšim J. On je pisal za tisti časopis, po napovedi orkana morda celo preveč prizadevno. Ona je v Rotten Riti, penzionu na ulici Stockton, katere avra je v popolnosti ustrezala apostrofiranemu procesu, prelistavala turistične vodiče s spedenanimi vikend aranžmaji in fotošopiranimi posnetki deskarjev, J. pa si je denar služil z igranjem na postajah podzemne železnice. Vsak od njih je povsem očitno imel svoj repertoar. Debeluh je z močnim italijanskim naglasom izvajal predvsem klasike: Boba Dylana, Beatle, Springsteena. Z leti, ki so, razen do dolgčasa, meso pripravile do številnih in komaj zanimivih sprememb – stotina drobcenih žel se je iz strašljivih panjev stihijsko usula v to meso –, je vse pogosteje obračal kitaro in ritmično spremljal freestyle črnske mularije. Ženska je imela najraje plavolase in naoljene, medtem ko je bil njegov repertoar sestavljen predvsem iz laži.

Če ne pišeš o politiki, je pisanje za časopis, v tem ali kateremkoli drugem mestu, kot bučna smrt. Pisati o politiki, ki bi bila vredna takšne zaščite, je bilo v tem primeru povsem nemogoče, v vrsticah ubogega korporativnega glasila izpahnjenih in polomljenih jezikov, ki živi od reklam, trivialnosti in napol tajnih donacij nekakšnih dozdevno socialdemokratskih in še bolj ogabnih levo-liberalnih strank. Slabo vreme z nevihtami si je bil, če je bilo že napovedano, ko je gol sedel v rdeči hiši na Skillmanovi ulici, človek dolžan v skrajni sili izmisliti, pod pogojem, da do njega po nekem čudežu ne pride. Spušča se mrak, nad sosesko se dviga grozeč oblak in nosnice nabreknejo od dimnega vonja. Signalna luč s pivovarniškega dimnika seka reflektorski snop z bazena Kosciuszko, ta kombinacija pa potem vpija žaromete nadzemnih linij in, okrepljena z nekaj milijoni žarnic, lebdi nad širokimi klobuki Židov spodaj na Bedford Ave. Vse to oddaja nekakšno nenavadno svetlobo, ko si izmišlja zgodbo za primer, da veter ne bi izpolnil pričakovanj.

Pretežni del njegovega naprezanja se je v tem času, v trenutku onemogočenega pisanja in tej nameri navkljub, na področju tistih tako pretencioznih, a ravno tako tudi nujnih poskusov zagotavljanja eksistenčnega minimuma in njegove mazohistične nadgradnje s strani globalne zaloge porazov, gibal v smeri karseda daljnosežnega odvračanja od narave. Ne le da je naravo kot celoto in zlasti tisto iz nje tako dobrohotno izpeljano naravno temeljito in iskreno preziral, temveč se ga je, na koncu in povsem odkrito, bal. Narava ni pomenila zavetja, mirnega, uravnoteženega kontrapunkta impliciranemu kaosu in površnosti mestnega življenja ali kaj podobnega, temveč tisto, kar vsakomur količkaj pametnemu pomeni še danes: kraljestvo čistih in najnižjih nagonov, najdoslednejše zatiranje vsega tako težko priborjenega človeškega. Daleč od tega, da bi v zadnje polagal preveč upanja, pač pa je izbral, vsaj verjel je tako, manjše zlo. Kakorkoli že, popolnoma paradoksalno je bil človek v tem zapravljenem trenutku pred pisanjem povsem prepuščen prav tej naravi, še več: njenim najbolj cenenim štosom.

Reaktivci so na nebu za seboj še naprej puščali uigrane, nerešljive ornamente, za hitrimi vlaki se je iskrilo, ko so zavirali pred prihodom na postajo. To v nobenem pogledu ni bilo dobro znamenje ali pa je bilo to, ravno nasprotno, odlično. Ni bilo načina, ki bi nam to pomagal izvedeti. Sezul si je tudi nogavice, saj je vročina medtem postala neznosna: lepilo je popuščalo in stenske tapete so se počasi luščile, le tu in tam se je kaka ptica v letu nevarno približala oknu. Rok za oddajo besedila se je skokovito približeval, človek pa se je, komaj opazno, na vseh štirih umikal. Proizvodnja spektakla ni bila vajena čakati, zato je bilo treba topo naravo, sicer prav strašljivo učinkovito naravo, prisiliti k delu, osmisliti kak kičast ritual, da bi ta napuh končno splahnel in bi se pokazala v vsem razkošju svoje groze. Vstal je in odprl Native American Cuisine, indijansko kuharico, ki je gnila v vgradni omari, pri tem pa ga je vodila idiotska ideja, da je morda v njej najti kak primeren apendiks o teh prizivnih stvareh, tajno kontaktno številko velikega Manituja. Za vse to na koncu vseeno ni bilo časa, saj se je, od nikoder, prav kot duh sredi sobe, zadihan prikazal Ghost. S prašičjimi očmi je na kratko pogledal skoti okno in se namenil proti kuhinji, človek plav iz mame nastal, ga je slišal brundati: You know, in Italy, when it rains it rains ravioli …

Pred hišo se je ustavil taxi in iz njegove notranjosti se je skobacal tip z bas kitaro, nekje na nebu pa je končno počilo.

Prevedel Urban Vovk

O avtorju. Marko Pogačar se je l. 1984 rodil v Splitu. Objavil je štiri pesniške zbirke, tri zbirke esejev in zbirko kratkih zgodb. Je urednik književne revije Quorum in dvotednika o kulturnem in družbenem dogajanju Zarez. Bil je štipendist fundacij Civitella Ranieri, Passa Porta, Milo Dor, Brandenburger Tor, Internationales Haus der Autoren Graz, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Merzouga

    Lara Gobec

    Po dvanajsturni vožnji skozi nočno rdečico Atlasa in poslušanju nečesa, kar je verjetno arabska oblika turbofolka, nas, tihe ujetnike avtobusa z dvainpetdesetimi sedeži, končno pogoltne dolgo pričakovani saharski veter. Naokrog se širi peskasta megla, ki skriva dupline hiš domačinov, kot bi jih ščitila pred zunanjimi obiskovalci, ki so s težavo preživeli ostre ovinke in vso noč bruhali. Vsa sivkasta me spremlja še ves popoldan, ko se v recepciji našega puščavskega gostitelja ovijam v zamrznjeno plastenko vode, upajoč, da bo naslednji zamah Sahare nekoliko hladnejši.

  • Knjižni prehodi

    Andrej Blatnik

    Še nedavno smo za zapuščanje doma (prek državnih, občinskih ali še kakih tesnejših meja) potrebovali samo nekaj časa in denarja, ne pa tudi različnih potrdil in najnovejših informacij, katera od njih zdaj veljajo in učinkujejo. Nekateri v zadnjih sproščanjih vidijo znak, da se ti časi vračajo. Drugi so prepričani, da potovanja nikoli več ne bodo enaka, in si »za vsak primer« skrbno obnavljajo domače zaloge za preživetje, ki so si jih nakopičili ob začetku koronalizacije.

  • Piši, boli te kurac!

    Esad Babačić

    Moram priznati, da mi je bilo urejanje Antologije slovenske poezije o športu v veliko veselje, saj sem odkrival povsem nove pesniške svetove, in to pri pesnicah in pesnikih, za katere sem bil prepričan, da jih že poznam. Ko sem bral njihove pesmi, v katerih so na takšen ali drugačen način koketirali s športom, sem bil nemalo presenečen. Seveda v pozitivnem smislu. 

Izdelava: Pika vejica