Tragedija skupnih dobrin. Pismo v štirih dejanjih (4)

Marko Pogačar

Songs for Drella

Železniške proge so bile, tako kot afriška zakotja in japonska mesta, od nekdaj izpostavljene pomanjkanju poštnih naslovov, kar še zlasti velja za tisto nesrečno, a zlato obdobje pred pojavom satelitov in GPS-a. Že prav, človek kdaj pa kdaj naleti na kako postajo z imenom kraja, v najboljšem primeru s pravim naslovom in hišno številko, a zvečine gre za puste, krvave kilometre, ki si jih zapomnimo le, če je bil nekdo prav tam na spektakularen način ob glavo. Udobno zavaljen sedim na rdeče prevlečenem sedežu, z gnetenjem oblikujem aluminijasto folijo v čim bolj gladko in pravilno kroglo in strmim skozi okno, medtem ko se mi pod ritjo ropotaje nabirajo kilometri, cele vrste s krvjo pomazanih poštnih naslovov. Veliko, zaledenelo okno na levi lovi moj topli dah in ga spreminja v kapljično delto, za njim pa, na drugi strani, se z enakomerno hitrostjo odvija po ničemer posebna pokrajina. Oko občasno ujame obris človeka, krave ali kakega kmetijskega stroja, zvečine pa so to vedno ista, gola, otrpla in vedno v prst trdno posajena debla. Z nebesne strani te stvari, kot se zdi, niso videti niti približno tako zanesljive.

Peljem se na obisk k daljni sorodnici velikega slikarja, in to po nečem, kar se je do pred kratkim imenovalo Češkoslovaška, zdaj pa je to Slovaška, ali Češka, nisem čisto prepričan, a nekaj od tega je gotovo. V v črno usnje ovito šminkersko beležko, darilo N., si ne zapisujem ničesar, čeprav bi si, domnevam, moral. Na poti sem po dolžnosti, moj spomin pa se kot običajno poigrava z mano, vsaj toliko, kot se sam poigravam z njim. Vse to, tudi debla in ljudi in luže in avtomobile, ki pokašljujejo na prožnih prelazih, bo relativno hitro izbrisala popolna tema pozabe, zlasti ljudi in debla. V tem ni nikakršne škode, vse skupaj ni preveč vredno spominjanja. Na poti sem in tako kot po navadi mešam zasebno in službeno: živim na račun svojega dela in delam sebi v škodo.

Prva vest o tej sorodnici, novica o njenem obstoju, je prišla v kontekstu nekega neobveznega pogovora z N. V zvezi z N. so bile stvari, ki bi bile vsaj pogojno lahko neobvezne, redke, toda novice so vse, kar pri mojem poklicu kaj šteje, novice, ki, če je to le mogoče, vključujejo mrtve. Pri tej je bil za zdaj že od zdavnaj in popolnoma mrtev edinole slikar, a to je večini poznano in ne prinaša nič novega. Zgodba je vseeno imela čisto specifično težo, eno tistih iz spektra naravnih zanimanj. Za določene posameznike, zlasti iz kroga samozvane vaške buržoazije, se zdi, da člankom o uspešnosti drugih anonimnežev iz anonimnih zakotij na robu vesolja pripisujejo določeno moralno pravičnost, saj se z njimi lahko poistovetijo in upajo, da se bodo prej ali slej tudi sami znašli v tej koži. Kajti odrasti v majhnem mestu je bilo in bo vedno pekel. V enem takšnih, če bi me kdo vprašal, bi ga označil preprosto za zakotno vas, v takšnem majčkenem mestu, ki ga sovražiš in iz katerega si želiš le oditi, se je rodila in odraščala Julija, rojena Zavacká, ki je razen angelov rada risala mačke: tako, v tem svojem od boga pozabljenem zakotju risati mačke in angele. Julija je središčna točka moje zgodbe, točka, v kateri se vse stika in iz katere se hkrati vse cepi. Bila je mati slikarja in žena strica sorodnice, h kateri sem namenjen, prva, ki je zbrala moč in pobegnila.

Tako si poskušam v mislih približati mlado Julijo, Slovakinjo, ali Čehinjo, ni pomembno, jezno in z megleno predstavo o nekem nežnem življenju, a takšnega napora še nisem zmožen: na koži očesnih vek se izrisujejo predvsem obrisi mlade N. Od zunaj prihaja mraz in stiska zobe, pribija me ob radiator in me pripravi k temu, da se globlje pogreznem v sedež, pod katerim se mečkajo stari časopisi in oglodane piščančje kosti. Čeprav je kajenje prepovedano, so pepelniki polni, med menoj in pokrajino pa ždi siva meglica, ki bi se enako lahko nahajala na tej ali oni strani šipe, se vzdigovala iz cigaretnega ogorka ali iz s snegom požgane prsti. Čisto na robu spanca sem, ko vlak pripelje na neimenovano postajo, potem ko se z minimalno hitrostjo privleče skozi četrt napihnjenih ovčjih trupel. V kupe vstopi suhljato korejsko dekle, potegne na plano stekleničko cole, ipad, toaletno torbico; zanesljiva, temeljita, kakršna je lahko le še poplava. Liči se počasi, z natančnimi gibi, ki jih spremlja v majhnem zrcalu. Skozi zlepljene veke opazujem pravkar začeto preobrazbo, spremembo, ki živi od nje same. Pomisliti utegnem le nekaj cenenega, kakor: umetnost ni alkimija; delo, najpomembnejše od vsega je delo, a na koncu je vseeno sprememba tisto, kar šteje, brez spremembe ni umetnosti, pomislim, potem pa utonem v masten spanec.

Sanjam o tem, da se je iz nekega nepojasnjenega razloga naenkrat nesorazmerno podaljšal dan. V odklenjenem svetu spanca je vse kot po navadi, le da s tem drobnim, a presenetljivim premikom: brez potovanja ali zimskega spanja pride zdaj noč tri ali štiri ure pozneje. Ne tako kot sredi poletja v naših krajih, težko in lepljivo; prej tako kot kje na zahodu, razvodenelo kot v Bretanji ali hladno kot na skrajnem evropskem severu. Zbudim se oblit z znojem, ukleščen med rebri radiatorja, na oni strani pa, v svetu, ni svetlobe več niti za vzorec. Z roko refleksno sežem v zadnji žep in v njem začutim gladko usnje in pri tem pomislim, da ni nič od vsega tega, niti tisto, kar se zgodi le v moji glavi, vredno tega, da bi bilo zapisano, vsaj dokler ne najdem sorodnice in v njej, v njenem mesu, utelešene mlade Julije. Šele potem se zares predramim.

Kjer je sedelo dekle, zdaj čisto vzravnano sedi mrtvaško bled, kot pekovski vajenec pobeljen lik iz mange, morda kake druge japonske umazanije, neživ, a tudi ne mrtev obraz, do neprepoznavnosti izkrivljen v opisano grimaso. Izbuljene, do ličnic razprte oči skoraj ne mežikajo, iz kotičkov z ličilom zoženih ustnic pa se uliva lažen rdeč potoček. V neonski svetlobi kupeja lebdi hemofilični križanec med drakulo in pepelko z v uhlje stlačenimi slušalkami, pohujšljivi disko vampir, ki se, končni svobodi poplave naproti, trudi s stekleničko cole. Privijem se še tesneje k radiatorju in poskušam gledati ven, a v četrti črnih lukenj, zažganih vasi in mrtvega sorodstva raste le tema, ta noč pa se združuje s krvjo kilometrov pod mojo ritjo. Karkoli bom že tu našel, bo imelo okus po blatu in vonj sorodstva, pomislim, kar bi moral že vedeti. Vzamem beležko, si zapisujem.

To Lou

Prevedel Urban Vovk

O avtorju. Marko Pogačar se je l. 1984 rodil v Splitu. Objavil je štiri pesniške zbirke, tri zbirke esejev in zbirko kratkih zgodb. Je urednik književne revije Quorum in dvotednika o kulturnem in družbenem dogajanju Zarez. Bil je štipendist fundacij Civitella Ranieri, Passa Porta, Milo Dor, Brandenburger Tor, Internationales Haus der Autoren Graz, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Merzouga

    Lara Gobec

    Po dvanajsturni vožnji skozi nočno rdečico Atlasa in poslušanju nečesa, kar je verjetno arabska oblika turbofolka, nas, tihe ujetnike avtobusa z dvainpetdesetimi sedeži, končno pogoltne dolgo pričakovani saharski veter. Naokrog se širi peskasta megla, ki skriva dupline hiš domačinov, kot bi jih ščitila pred zunanjimi obiskovalci, ki so s težavo preživeli ostre ovinke in vso noč bruhali. Vsa sivkasta me spremlja še ves popoldan, ko se v recepciji našega puščavskega gostitelja ovijam v zamrznjeno plastenko vode, upajoč, da bo naslednji zamah Sahare nekoliko hladnejši.

  • Knjižni prehodi

    Andrej Blatnik

    Še nedavno smo za zapuščanje doma (prek državnih, občinskih ali še kakih tesnejših meja) potrebovali samo nekaj časa in denarja, ne pa tudi različnih potrdil in najnovejših informacij, katera od njih zdaj veljajo in učinkujejo. Nekateri v zadnjih sproščanjih vidijo znak, da se ti časi vračajo. Drugi so prepričani, da potovanja nikoli več ne bodo enaka, in si »za vsak primer« skrbno obnavljajo domače zaloge za preživetje, ki so si jih nakopičili ob začetku koronalizacije.

  • Piši, boli te kurac!

    Esad Babačić

    Moram priznati, da mi je bilo urejanje Antologije slovenske poezije o športu v veliko veselje, saj sem odkrival povsem nove pesniške svetove, in to pri pesnicah in pesnikih, za katere sem bil prepričan, da jih že poznam. Ko sem bral njihove pesmi, v katerih so na takšen ali drugačen način koketirali s športom, sem bil nemalo presenečen. Seveda v pozitivnem smislu. 

Izdelava: Pika vejica