Iz spomina prestavljeno

Prevajanje je zelo široko področje. To besedilo pišem iz Strasbourga, kjer poteka prva Evropska konferenca književnega prevajanja, ki jo organizira Evropski svet združenj književnih prevajalcev ‒ CEATL –, katerega član je tudi Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DSKP). Tukaj se srečujejo vsi, ki sodelujejo pri produkciji, zagovorništvu in širjenju književnih prevodov, od prevajalcev do založnikov, knjigotržcev, knjižničarjev, pa tudi predstavnikov literarnih in prevajalskih centrov, avtorskih agencij in financerjev, od Evropske komisije do skladov. Skratka, konferenca, ki zajema čim širši spekter dejavnosti, ki se dotikajo književnega prevajanja.

Kako prevajanje oblikuje naše življenje, je bilo že neštetokrat povedano, od tega, da so pomembni mejniki slovenske književnosti prevodi (Brižinski spomeniki, Ta veseli dan), do tega, kako se s prevodi lahko manipulira v smislu cenzure ideološko spornih elementov ali pa vpliva na recepcijo izvorne kulture.

Pred kratkim mi je partner Rok iz Londona prinesel zbornik besedil o prevajanju s preprostim naslovom Translation. Takšnih knjig ne manjka in so si po zasnovi zelo podobne. Ta pa je nekaj posebnega. Izdala jo je londonska umetnostna galerija Whitechapel v sklopu zbirke Documents on Contemporary Art. Kaj tu zraven dela prevajanje? Nabor besedil združuje pričakovana imena, kot so Gayatri Spivak, Jacques Derrida, Georg Steiner, pa tudi popolnoma nepričakovana, kot so Shirin Neshat, Kurt Schwitters ali pa Susan Rosenberg, ki prihajajo z drugih umetniških in teoretičnih področij.

Ta široki nabor raznovrstnih piscev, večinoma dekolonialne nastrojenosti, pa izraža osnovno namero urednice zbornika Sophie J. Williamson, da prevajanje osmisli kot izjemno široko prakso, ki jo lahko apliciramo tudi na sodobno umetnost. V smislu prevajanja idej, prevajanja ene umetnostne prakse v drugo. Urednica o prevajanju v najširšem smislu pravi naslednje: »Smisel prevajanja je, da drugi dobi besedo.« Oziroma bolj razčlenjeno: »Imperativna vloga prevajanja ne sme biti smatrana kot zgolj prestavljanje iz enega jezika v drugega, temveč kot njegova zmožnost, da komunicira in omogoča posameznikom, da so slišani; samo takrat se lahko posameznik dvigne iz razčlovečenega položaja Agambenovega golega življenja.«

Zanimiva se mi zdi tudi tale misel, ki se v neki meri navezuje na mojo junijsko kolumno, v kateri sem skušal problematizirati pojem univerzalnega: »Neoliberalna agenda narekuje, da je naloga umetnosti pogosto iniciiranje in opraševanje ›medkulturnega razumevanja‹, s končnim ciljem proizvesti kohezivno, multikulturno družbo. Toda ali pri tem hitenju pri razumevanju drug drugega ne tvegamo, da porežemo niansirane individualne zgodbe?« Povzema tudi misel teoretika prevajanja Lawrencea Venutija o prevajalčevi vidnosti. V nasprotju z globoko zasidrano maksimo, da se mora prevod brati, kot da je napisan v ciljnem jeziku, on pravi nasprotno: prevajalec in proces njegovega dela morata biti vidna, še več, prevajalec se mora upreti skušnjavi, da bi novo delo izpadlo, kot da je napisano v njegovem ciljnem jeziku.

Že to nasprotje med prevodom, ki deluje kot prevod, in takim, ki deluje kot izvirno delo, ali pa Derridajeva misel, da izvirno delo ne obstaja brez prevoda, saj šele prevod afirmira pojem izvirnosti, pove, kako hitro nam lahko zdrsne na klancu vcepljenih idej, že če samo malo spremenimo optiko o tem, kaj je izvirnost, avtorstvo in procesualnost prevajanja. Knjiga je zanimiva in tudi pomembna, ker prevajanje obravnava širše kot le tekstovno prakso. Dejstvo, da je prevajanje vključeno v zbirko o sodobni umetnosti, pa je iz mene izvabilo dolgo tlečo misel, ki sem jo gojil bolj ko ne za šalo: zakaj ne bi tudi prevodnega dejanja začeli dojemati kot performativni akt, saj besedilo dobesedno vstopa v prevajalca in v novi obliki izstopa iz njega, nekakšen večmesečni durational performance, kot bi rekli teoretiki scenskih umetnosti. Marina Abramović ni edina, ki je zavoljo afirmacije umetniške geste pripravljena presedeti dneve in dneve. Edina razlika je, da prevajalci iz svojega dela ne naredimo performansa.

Celotne knjige še nisem prebral, vendar me je pritegnil zapis Hellen Keller (1880‒1968), slovite zagovornice in pedagoginje gluhoslepih, ki se je kljub svojemu hendikepu naučila brati, pisati in se sporazumevati z okolico.

V besedilu »Svet, v katerem živim« (»The World I Live In«) govori o tem, kako je tip njen edini čut, na katerega se lahko zanaša, in kako si prek njega prevaja vse teksture predmetnega sveta in dogajanje okoli sebe. Pri prevajanju en jezik nadomestimo s tistim, ki nam je domač, ona pa je bila prisiljena razviti tip in voh, da se je znašla v svetu, osredotočenem na vizualne in slušne dražljaje.

»Vsak predmet je v mojih mislih povezan s taktilnimi lastnostmi, ki mi, kombinirane na neštete načine, dajejo občutek moči, lepote ali pa neskladja: kajti v svojih rokah lahko čutim tako smešno kot lepo na zunanjosti neke reči. Vedite, da vi, ki se zanašate na vid, ne veste, koliko stvari je otipljivih.« In še: »Kot Job čutim, da me je roka naredila, da me je sestavila in oblikovala mojo dušo. V vseh svojih izkušnjah in mislih se zavedam roke.«

Čuti pa so globoko povezani s spomini, saj so najbolj utelešeni prav tisti, ki so vezani na neposredno občuteno. Preživelci holokavsta sovražijo glasbo, saj so jo bili primorani poslušati v taborišču, v otroke se zavleče odpor do določene hrane, s katero so jih silili, ali pa odrasla oseba z veseljem posega po jedeh, ki se jih niče drug ne bi dotaknil, ker ji pač vzbujajo lagodje in spomine na trenutke, ko se je počutila varno, na primer na obisku pri kakem sorodniku, zvečer pred spanjem …

O spominu pravimo, da je nezanesljiv, o prevodu pa, da je izdajstvo, da tako ali tako ni popolnega prevoda. Pa je to sploh pomembno? Kaj sploh je točnost? Ali govorimo o jezikovni točnosti, točnosti atmosfere, ozračja, ki ga prevod ustvarja? Kaj pa, če prevod osnovno besedilo pravzaprav odpre, ga spusti v svet, kjer lahko zadiha, se nastavlja različnim lučem in se razraste? Nemalo je zgodbic, ko prevajalec kontaktira izvirnega avtorja, da bi razčistil to ali ono podrobnost, ta pa se sploh ne spomni, kaj je pravzaprav takrat mislil, in da prevajalcu proste roke, da naredi po svoje.

O spominu bi lahko rekli enako. Zakaj bi se oklepali ene zgodbe, če so pa drobne variante z dramatičnimi dodatki bolj zanimive? Navajanje spominov po faktografski točnosti je nečloveško in rabi zgolj administrativnim in pravnim postopkom, pa še tam imajo s tem vrsto težav. Za vsakdanjo rabo je razbohotenost spomina veliko bolj privlačna.

So pa spomini, ki jih je veliko teže priklicati, saj so vezani na občutja, ki v nasprotju s sliko ali zvokom nimajo možnosti trajnega zapisa. Tak je na primer vonj. Počasi pozabljam vonj po jabolkih in krompirju v kleti v hišah brez centralne kurjave, pozabljam vonj pepela, ki so ga stari starši vsako jutro izgrebli iz peči, tudi vonj sveže pokošenega sena počasi izginja. Vonjave, ki izginjajo, so vezane na izginule ali izginjajoče prakse: prva leta moje osnovne šole so bila prežeta z vonjem po sveže natisnjenih ciklostilnih kopijah (oziroma indigo kopijah, kot smo tudi rekli), ki smo jih tako radi nosili pod nos, ker so tako lepo dišale po topilu, nekatere razmazane, druge so bile že čisto blede, odvisno od tega, kako je uspelo »tršicam« ujeti razmerje med topilom in črnilom. Počasi so jih izpodrinile fotokopije.

V proustovskih momentih iz preteklosti v sedanjost ne prevajamo samo nekih spominov na fizične dogodke, temveč se nam hkrati, kot se je zgodilo Proustu, pred očmi odvrti ves sintestetični svet, ki v nas sproži verigo občutij, ali smo se takrat počutili varne ali ne. Zato pa imamo tako raznolike odzive na primer na zaprašene prostore ali rahlo vlažne kleti. V meni prikličejo podobe hiše radovljiških starih staršev, ki v času moje zgodnjega otroštva, ko sem tam preživel veliko časa, še nista imela centralne kurjave in se je zima odvijala v ritmu jutranjih ritualov čiščenja lončene peči v dnevni sobi in štedilnika na drva v kuhinji, nato prasketanja trsk, medtem ko smo pili instant žitno kavo ‒ vedno bianco ‒ z namočenim kruhom. Peč se je čez dan segrela, na njej pa je stal lesen sušilnik za perilo, od katerega je dišalo, kakor danes nikoli ne. Vse to se je dogajalo v varnem okolju in vonj po pepelu mi zato ni zoprn. Tudi bianco še vedno rad pijem.

Ko Barbra Streisand v skladbi »The Way We Were« poje o »misty watercolor memories«, poje pravzaprav o nezanesljivosti spomina, ki bodisi olepša ali pa izbriše, kar nam ne ustreza. Metafora o spominu kot o zabrisanem akvarelu ne bi mogla biti boljša. Poteze so fluidne, barve se prelivajo in sčasoma zbledijo, razen če posebej ne poskrbimo za sliko in jo hranimo stran od sonca.

Kopanje po spominih je na neki način prevajanje drobcev preteklosti v koherentno zgodbo, ki nam bo služila zdaj. Vedno se spominjamo z nekim zdajšnjim namenom, bodisi nas kdo po kom ali čem vpraša bodisi si želimo kaj obuditi, da se pomirimo, osmislimo, se primerjamo z drugimi. Pri tem prevajamo svoj pretekli jaz v sedanjega, v katerem so se v vmesnem obdobju nabrala nova spoznanja o sebi in drugih; ko načrtujemo prihodnost, prevajamo svoje trenutne želje v nekaj, kar bi lahko tvorilo našo prihodnjo podobo. Tako kot pri tekstovnem prevajanju tudi pri prevajanju sebe doživete izkušnje prenašamo v obliko, ki bo dostopna drugim. V naše glave, spomine in občutja nihče ne more videti, zatorej se moramo nenehno prevajati v drugim dostopno obliko sporazumevanja, da naša izkušnja sploh koga doseže.

V uvodu omenjenega zbornika je tudi tale misel: »Za umetnike in pisce, ki so vključeni v to knjigo, prevajanje pomeni razumevanje razumevanja; kaj pomeni poznati jezik in kaj pomeni ne poznati ga.« Če to apliciram na spominjanje kot prevajanje: gre za poznavanje ali nepoznavanje sebe, za prikrivanje in razkrivanje, prilagajanje in izvzemanje, zgodovinjenje in načrtovanje. V navezi s prej citirano mislijo, da prevajanje daje glas drugim, lahko rečemo, da ga daje tudi drugemu sebi. Mi smo nenehno svoj lastni prevod, ki daje besedo našemu preteklemu jazu in jazu, kakršen si želimo postati.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.