Poezija je v svoji eksplozivnosti in neotesanosti vedno resna, če ni, je enostavno zanič

Blaž Iršič, pesnik, ki ga ljubi vsak tretji nihilist in vsaka peta bralka z zlomljenim srcem in diplomo iz filozofije, je letošnjo pomlad pri založbi LUD Literatura izdal svojo tretjo pesniško zbirko z naslovom Parada heteroseksualcev. Naslov, ki že sam po sebi zveni kot slaba šala iz leta 2006, napoveduje, kar sledi: poezijo, ki se giblje nekje med eksistencialnim obupom, cinizmom in ironijo, tako gladko, da bi jo lahko namazal na kruh. Iršič še naprej piše tako, kot da je svet en sam velik performans, kjer se vsakdo trudi biti bolj unikatno nesrečen kot drugi. Njegove pesmi niso za vsakogar in prav v tem je njihov čar. So duhovite kot obupan pijanec ob pol treh zjutraj in boleče iskrene kot pogled v ogledalo dan po volitvah. V intervjuju, ki sledi, sva govorila o njegovem pisanju, humorju oziroma resnici (v poeziji) in o tem, zakaj je poezija še vedno najbolj neuporabna, a hkrati najbolj nujna oblika odpora.

Na platnici tvoje prve knjige, Poezija za avtomehanike (LUD Literatura, 2016), piše, da Blaž Iršič zagotovo ni pesnik, na platnicah tvoje zadnje, tretje pesniške zbirke, Parada heteroseksualcev, pa je opis še malo bolj konkreten, in sicer da lahko v tem absurdnem življenju vsakdo piše poezijo, celo Blaž Iršič. Je to izogibanje direktnim oznakam posledica tega, da je nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi pankerju, to, da ga okličejo za pesnika?

Moram priznati, da se resnično ne ukvarjam z nošenjem raznih epolet. Pank je bil del moje adolescence in določene sence panka me spremljajo skozi življenje, ampak všeč mi je ena pesem od Eltona Johna … Prav možno je, da se bom nekoč predstavil kot pesnik, morda si nadenem svilen šal.

A če vseeno sforsirava eno konkretno oznako, kdo je torej Blaž Iršič? Katero oznako bi izbral zase, če bi bila to edina in zadnja stvar, ki bi jo moral narediti?

Če bi bila to zadnja stvar, bi rekel, da sem potreben, in upal na najboljše …

Koliko časa in kako je nastajala Parada heteroseksualcev? Koliko zbirke je bilo napisane v stanju lucidne jeze nad svetom – in koliko med čakanjem v vrsti na pošti? Ali drugače: kako pomemben je dolgčas kot gorivo za ustvarjanje poezije?

Pravzaprav mi je dolgčas zelo tuj pojem. Dolgčas je lahko v otroštvu generator domišljije, in ko jo razviješ, hkrati ubiješ dolgčas. Prej bi rekel, da za ustvarjanje poezije potrebuješ mir, morda celo samoto. V njej potem vzgajaš svojo kaotično blaznost, iz katere lahko vzklije kakšna nova roža, ki ne smrdi po krvi ali denarju. Pošta, Pivka, trezno telo v toplicah, vnebovzetje … Povsod lahko ukradeš kakšen kos čarovnije.

Kdaj si ugotovil in spoznal, da bi lahko pisal tudi pesmi?

Začelo se je v zadnjih klopeh srednje šole. Recept je bil dokaj preprost. Mladostniška eksplozivnost, veliko vina in nič hrane. Zvezki so postali popisani z zadnje strani proti prvi, na kateri je obvisel kakšen osamljen naslov iz zemljepisa. Nekaj teh besedil je šlo za pank bend in to je bil ta čisti začetek.

Tvoja poezija diši po družbeni kritiki, eksistencialni zmedi in parfumu iz diskonta. Bi rekel, da je poezija danes še vedno resna stvar ali bolj literarna različica stand-upa za tiste, ki ne marajo mikrofonov?

Zame je poezija nekakšna obsesija, norost, ki skrbi, da se mi ne zmeša. Smrtno resna. Dober stand-up je pravzaprav citiranje resnice, s pomočjo humorja pa včasih ljudi pripraviš do tega, da si dovolijo slišati več, kot bi si, če bi imeli vse pod kontrolo. Poezija je stvar izgube nadzora nad formo, v katero te je izoblikoval sistem – ne samo politični. To je največja moč poezije – ta nora, brezmejna svoboda, pred katero ni varen nihče, ki si jo dovoli vzeti. Kot takšna bi celo lahko oborožila ljudi z možgani in bi lahko delovala kot protiutež sistemskemu poneumljanju, ki ga ljudje jemljejo tako zlahka kot posilstvo ob plošči Debussyja. Seveda če bi jo kdo bral …

Čeprav sem glede na tvoji prvi dve knjigi imela določena pričakovanja, si me na momente vseeno presenetil. Ko sem namreč že mislila, da bo pesem romantična, si že v naslednjem verzu spremenil celotno vzdušje. Recimo v pesmi »Žara«: »Samota, / vse sem želel izgubiti, / da bi lahko imel / samo tebe. / Veš, / vsi smo se norčevali iz pastirja, / ki je natepaval ovce, / resnica pa je bila takšna, / da nihče izmed nas / ni tega nikoli poskusil.« Imaš takšen plan že od začetka ali se ti takšni preobrati navadno utrnejo sproti?

Nobenega načrta ni. To je pravzaprav tisto, kar me žene v poeziji. Ti novi prostori, ki nastajajo hipoma in ki nekaj sekund prej še niso obstajali.

Tvojo poezijo in nasploh izražanje v veliki meri prežema humor v vseh oblikah, lahko je ciničen, sarkastičen, črn … Kateri ti je najljubši in zakaj?

Všeč mi je resnica. Iskrenost. To je hudičevo redko. Tako redko, da je že smešno.

Ne bom ravno rekla, da v pesmih prepletaš visoko umetnost in nizkocenovni vsakdan, vsekakor pa naletimo na omembe tako Nietzscheja, Rimbauda in Picassa kot Hajduka, prazničnega Hrastnika ter filanih paprik. Se ti zdi, da je edina resna poezija danes tista, ki se zna tudi malo smejati sama sebi?

Vse to obstaja. To je dovolj. Filane paprike imajo svojo božansko stran, tako kot je imel Picasso svojo seljačko stran. Poezija je v svoji eksplozivnosti in neotesanosti vedno resna, če ni, je enostavno zanič.

Vseeno pa se mi zdi, da humor ni edino sredstvo, ki ga uporabljaš. V pesmih omenjaš vsakdanja opravila, navadne, preproste ljudi, naletimo celo na zametke ljubezenskih pesmi oziroma vsaj dele njih …

Prihajam iz čisto majhne kmečke vasice in tam se tudi najbolje počutim. V nasmehih ljudi, ki so v življenju zares najebali, je nekaj čarobnega. Ljubezen? Ljubezen je povsod, to so ugotovili že Caught in the Act.

Tvoja poezija je zelo komunikativna, velikokrat v pesmih tudi nekoga nagovarjaš. V nekem intervjuju si dejal, da o idealnem bralcu ne razmišljaš, saj konec koncev pesmi lahko pridejo do vseh, tudi do cvetličarjev in morilcev. Koga potem zares nagovarjaš?

Samo pišem. To je nekakšen spopad s samim seboj, klinč s smrtjo. Nagovarjam vse ljudi, naj se resnično jebejo.

Kaj je s to obsedenostjo z Jezusom in papežem?

Ne vem. Mislim, da potrebujem psihiatra.

Zdaj že veš, kaj so binkošti?

Ne. Ostajam zvest svoji pesmi.

Če sem za konec še malce provokativna: zakaj je poezija še vedno najbolj neuporabna, a hkrati najbolj nujna oblika odpora?

Ker je tako čudovito pristna. To pa zato, ker ne prinaša profita. To je ultimativni blagoslov. Vse, kar prinaša denar, se spremeni v drek.

Kam naprej gre zdaj parada?

Za Jezusom.