Prvi erevanski dan, od katerega je ostal le še pozen popoldan, grem v muzej Sergeja Paradžanova. Človek sploh ni bil samo filmar, človeka je razganjalo od ustvarjalnosti: delal je kolaže iz bucik, starega papirja, etiket, cunj in cap, suhega cvetja, smeti. Umetninice prežemajo odkriti politični komentarji, posmeh in norčevanje.

To bi bil lahko konec sveta. Ampak ne, nemogoče je, da bi tako postopali vsi. Vedno se bo našel kdo, kot denimo v Sanjah smešnega človeka, ki ne bo igral po pravilih. Ki bo prevelik grešnik. In se bo projekt idealne družbene ureditve, kot že tolikokrat, izjalovil. Literatura nas, če ne drugega, vedno znova spominja na te temeljne zakonitosti sveta.

Po dolgem času spet dan brez vetra. Šele zdaj res začutim moč jesenskega sonca. Vetra ne maram. A že nekaj let živimo v hriboviti puščavi vetrov. Tudi našega psa veter moti: teka sem ter tja in laja nekam v prazno. Veter ga draži, bega ga z oddaljenimi vonji in glasovi, sploh odkar se je začela sezona lova in so povsod ljudje z lovskimi psi in puškami. Ta hobi se mi je vedno zdel bizaren, aPreberi

Preživetvena strategija, ki smo jo ubrali marca, očitno ni bila najboljša. Morda niti ni imela takšnega namena: biti dobra.

Če je virus dejansko tako nevaren, kot nas prepričujejo mediji, je španska vlada naredila vse, ampak res čisto vse, da bi se okužilo čim več ljudi.

V knjigi izbranih novel z naslovom Sever Zamjatin v neorealistični maniri upodablja svoje videnje in razumevanje človekove svobode, človeške narave, ki ni tako hitro predrugačljiva, kot si to zamišlja vsakokratna oblast

Vzporejanje človeka in narave ne vzdrži do konca, v naravi ni (teorij) zarote, a podobnosti so vseeno osupljive. Zaraščena, prekošata, pregosto vejnata oljka preslabo rodi, muči se, ne diha, vene v bojih sama s sabo. Tako kot človek, ki ne čisti svoje notranjosti, ki pusti, da se tam razraščajo strasti, ki jih ne smemo razumeti ozko, kot nekakšno erotično neustavljivo pohoto, temveč kot nekaj, kar na splošno diši po bolezni, patologiji.

Doma imamo tri vrste kokošk. Ene so črne z modrikastim perjem, nekakšne supernesnice, ki pa so zaradi neskončnih človeških posegov (selekcije) zelo šibke in so nam zvečine vse poginile. Druge, rjave, so močnejše, manj so zmanipulirane, bolj trdožive, lepe. No, tretja sorta naših kokoši pa je miniaturna, pritlikava pasma, ki se ji reče mandljev cvet. Gre za avtohtono katalonsko pasmo. Te so samosvoje in celo znajo leteti. Preti jim izumrtje.

Otroci se zabavajo po svoje, oni to znajo, tu in tam jih je treba miriti, sicer pa smo starši nevarno prepuščeni sami sebi. Nevarno, kajti ko se človek dolgočasi, je trenutek kot nalašč za zabavo v glavi.

Ko pride poletje in se spodobi iti na dopust, postanejo tudi potovanja prava obsedenost, ki nima vedno pravega učinka. Kamorkoli gremo, se namreč ne moremo znebiti samega sebe, pravi dopust pa zahteva tako odklop od družbe kot tudi od samega sebe. Včasih pomaga tudi bolezen.