Po dolgem času spet dan brez vetra. Šele zdaj res začutim moč jesenskega sonca. Vetra ne maram. A že nekaj let živimo v hriboviti puščavi vetrov. Tudi našega psa veter moti: teka sem ter tja in laja nekam v prazno. Veter ga draži, bega ga z oddaljenimi vonji in glasovi, sploh odkar se je začela sezona lova in so povsod ljudje z lovskimi psi in puškami. Ta hobi se mi je vedno zdel bizaren, aPreberi

Preživetvena strategija, ki smo jo ubrali marca, očitno ni bila najboljša. Morda niti ni imela takšnega namena: biti dobra.

Če je virus dejansko tako nevaren, kot nas prepričujejo mediji, je španska vlada naredila vse, ampak res čisto vse, da bi se okužilo čim več ljudi.

V knjigi izbranih novel z naslovom Sever Zamjatin v neorealistični maniri upodablja svoje videnje in razumevanje človekove svobode, človeške narave, ki ni tako hitro predrugačljiva, kot si to zamišlja vsakokratna oblast

Vzporejanje človeka in narave ne vzdrži do konca, v naravi ni (teorij) zarote, a podobnosti so vseeno osupljive. Zaraščena, prekošata, pregosto vejnata oljka preslabo rodi, muči se, ne diha, vene v bojih sama s sabo. Tako kot človek, ki ne čisti svoje notranjosti, ki pusti, da se tam razraščajo strasti, ki jih ne smemo razumeti ozko, kot nekakšno erotično neustavljivo pohoto, temveč kot nekaj, kar na splošno diši po bolezni, patologiji.

Doma imamo tri vrste kokošk. Ene so črne z modrikastim perjem, nekakšne supernesnice, ki pa so zaradi neskončnih človeških posegov (selekcije) zelo šibke in so nam zvečine vse poginile. Druge, rjave, so močnejše, manj so zmanipulirane, bolj trdožive, lepe. No, tretja sorta naših kokoši pa je miniaturna, pritlikava pasma, ki se ji reče mandljev cvet. Gre za avtohtono katalonsko pasmo. Te so samosvoje in celo znajo leteti. Preti jim izumrtje.

Otroci se zabavajo po svoje, oni to znajo, tu in tam jih je treba miriti, sicer pa smo starši nevarno prepuščeni sami sebi. Nevarno, kajti ko se človek dolgočasi, je trenutek kot nalašč za zabavo v glavi.

Ko pride poletje in se spodobi iti na dopust, postanejo tudi potovanja prava obsedenost, ki nima vedno pravega učinka. Kamorkoli gremo, se namreč ne moremo znebiti samega sebe, pravi dopust pa zahteva tako odklop od družbe kot tudi od samega sebe. Včasih pomaga tudi bolezen.

Od nedolžne otroške kraje sladoleda, ki nikomur ne škodi, do prikrite in legalizirane birokratske kraje na ravni države, ki nikomur ne koristi.

Ekološka pridelava, samooskrba, homeopatska zdravila in alternativna medicina – kako globoko je človeško telo v resnici onesnaženo in kako zdrav je lahko človek, ki je prepričan, da vse to potrebuje?

Ko si želimo nesmrtnosti, si baje želimo v neskončnost podaljševati zavedanje samega sebe. To zavedanje je locirano v naših možganih, zato se tisti, ki bi se dal po smrti zamrzniti, lahko odloči za zamrznitev celotnega telesa ali pa samo svojih možganov.

Po Tinjanovu je Hlebnikov lahko izvršil revolucijo v literaturi zato, ker nas je učil, da sta si poezija in znanost sorodni na ravni metod. Rečeno drugače: vse je med seboj povezano, urejenost »nebesnih teles sončnega sveta sovpada s potekom človeških usod«.

Alamutova maturitetna kariera je mogoče res nesporazum, še večji nesporazum pa izvira iz branja, ki poskuša fikcijo razlagati skozi prizmo resnicoljubnosti in didaktičnosti.

Ne vem, kako se je začel pogovor, niti koliko sem bila stara, vsekakor sem bila še otrok, hoditi sem morala v osnovno šolo, vse skupaj pa se je odvilo zgoraj v dnevni sobi, kjer mi je babica rekla, da je »bolje imeti fante kot punce«. V smislu otrok. Ko sem jo vprašala, zakaj, je bila v zadregi – ne zato, ker bi se želela izogniti odgovoru, vsaj nisem imela tega občutka, šlo je bolj za to, da ni znala dobroPreberi

Resničnosti ne moremo sprejemati brez interpretacije. 

Aleksej Losev

Verjetno poznate tisto anekdoto, ko na sestanku v zvezi z ustanovitvijo filozofske knjižnice dialektičnega materializma podaniki poročajo Stalinu:

»Josif Visarionovič, imamo še enega idealista, Alekseja Loseva …«

»Pa drugi?«

»Drugi so vsi materialisti, Josif Visarionovič …«Preberi

Učenec: »Povej mi, modrec, ali je duša nesmrtna ali ne? Ali preživimo smrt svojega telesa ali smo izničeni? Ali se res reinkarniramo? Ali se naša duša razcepi na dele ali kot celota stopi v telo biološkega organizma? Ali nam spomini ostanejo ali ne? Se bolezni prenašajo? Smo zanje sami krivi ali ne? Kako se jih osvobodimo? Kaj sploh je zdravje? Je odvisno od telesa ali od duše?«Preberi

Bližnji vam ne da spati, bližnji rogovili, nabija glasbo, se krohota, poje in pleše, vse, da le vi ne bi mogli spati. Selitev je, tako pravijo, eden najbolj stresnih življenjskih dogodkov. Poleg ločitve in smrti bližnjega. V zadnjih enajstih letih smo se selili sedemkrat, v povprečju torej enkrat na leto in pol. Od stresa že pojem slavospeve.

Ležim na plaži, sonce sije septembrsko milo in prizanesljivo, morje se počasi hladi in z vsakim valom olajšano odvrže na breg novo porcijo pene – kot da bi se tako želelo znebiti vse umazanije, ki so jo v vročih poletnih mesecih vanj neprizanesljivo vnašale trume ljudi. Ti so, vsaj zdi se lahko, tako izmivali s sebe stres, utrujenost in apatijo – sodobne fosile delovnih dni. Opazujem svoje otroke, ki se ne pustijo motiti – nikomur, ne nam, ne drugim kopalcem, ne soncu, ne valovom. Ure in urePreberi

Druga, dopolnjena izdaja Blatnikovega učbenika Pisanje kratke zgodbe je vsebinsko zanimivo, stvarno in mestoma precej zabavno besedilo. Po obsegu je več kot prijazno bralcu: če vam čas dopušča, ga lahko preberete tako rekoč v enem šusu.

Avtor o pisanju zgodbe res piše tako, kot obljubi v podnaslovu: od prvopisa do natisa. Osebno so me bolj kot opisovanje posameznih faz obdelovanja besedila pritegnile misli o samem pisanju (denimo na prvi pogled nezdružljivi misli oziroma napotka Johna Braina iz besedila Kako napisati roman: Pišite iz izkušnjePreberi

50