Plevel, pepel in kače

Urša Zabukovec

Živite že v pravi džungli, mi reče Ester, ko zapelje skozi vrata na parcelo in stopi iz avta. Občina ne pride sem pokosit te visoke trave? Kmalu sploh ne boste mogli več iz hiše.

Če greš iz vasi proti nam, je najprej asfaltirana cesta, ki se nato zoži in spremeni v makadam, ta makadam v razbrazdan makadam, razbrazdan makadam pa naposled degradira v kolovoz, na katerem neslišno poganja trava. V časih, ko so otroci tu pri nas še lahko hodili v šolo, smo rast trave uspešno zatirali. Ali vsaj omejevali. Odkar so se časi spremenili, pa se v civilizacijo zapeljemo enkrat na teden, včasih še to ne. In trava raste. A ne zame, ki jo gledam vsak dan. Tudi otroke moram tu in tam zmeriti ob omari, vedno isti, da vidim, koliko so zrasli. Če se spreminja nekaj, kar je del tebe, kar vsak dan gledaš, v kar si tako rekoč potopljen, teh sprememb ne opaziš. In takšne spremembe so najhujše, najnevarnejše. Ker se jih zaveš res šele takrat, ko ne moreš ali pa ne smeš več iz hiše. Ko se ne da več naprej.

Ester se je pred pol leta razšla s Carlosom, zdaj v vasi živi sama s sinom. Dela v tovarni Ford. Zase pravi, da je zelo preprosta. Da se ne sprašuje o smislu življenja ali pa o tem, zakaj je tale kozarec pred njo takšen, kakršen je, in ne raje drugačen. Njej se ta kozarec zdi čisto v redu in zato ne vidi razloga, da bi se z njim kaj posebej ukvarjala. Tako kot še s kupom drugih stvari. A kljub tej preprostosti, pravi, ji je šel na živce status »punce«, »partnerke«. Hotela je biti »žena«. Carlos pa se ni hotel poročiti, češ, saj se bova potem itak ločila in se boš ti materialno okoristila. To je bil zanjo šok, pravi. Ko je ugotovila, kaj si človek, s katerim živi že deset let, s katerim ima otroka, misli o njej. Na začetku menda ni bilo tako. Do zdaj je bila prepričana, da sta na isti poti. Ne ve, kdaj se je to spremenilo. Ne ve, kdaj je trava tako zrasla, da je ta skupna pot postala neprehodna. 

Mene je v tej visoki travi na kolovozu, po katerem se vračam s svojih sprehodov, strah predvsem kač. Vem, da so. Vidim jih na makadamu ali asfaltu. Ogromno jih je: sive, črne, zelene. Zelene niso strupene, pri sivih in črnih pa nikoli ne veš. A ni me strah strupa. Strah me je kač, celih, s strupom ali brez. Pravijo, da jih je zdaj na cestah in poteh polno zato, ker se parijo. Meni se zdi, da so na cestah, sploh asfaltiranih, zato, ker se tja pridejo gret. Zemlja je namreč še hladna. Zjutraj se asfalt začne segrevati, in to imajo plazilci radi. Naša hiša je zaenkrat tudi še hladna kot zemlja. Zato grem, kot kače, rada ven, na krpice asfalta, bosa. Sonce, ki ga vsrkava asfalt in potem brizga v moje podplate, je nekaj posebnega, nekaj čisto drugega kot tisto, kar ti v hladni hiši dajo nogavice. 

Ester je konec marca umrl brat. Tako vsaj pravi avtopsija. Zaradi striktne karantene so ga namreč našli šele sredi aprila. Sosedje so poklicali policijo, ker je smrad postal nevzdržen. Brat se je obesil. Po naravi je bil, pravi, čisto drugačen od nje: stvari so ga zanimale. Tudi povsem banalne: zakaj je denimo kozarec tak, kakršen je. Neverjetno lepo je risal, vedno nekaj bral in pisal. A ni se razumel z materjo. Pravzaprav se ni preveč dobro razumel z nikomer. Živel je sam, v svojih ustvarjalnih fantazijah. Zelo me spominja na tvojega sina, mi pravi. Ko si mi zadnjič poslala filmček, na katerem ob papirnati kitari, ki si jo je naredil, recitira svojo pesem, sem pomislila, da gre za isti tip človeka. Hm.

Veliko kač ne preživi svojega sončenja na cesti. Ko se kdaj s kakšno srečava, se, sploh če je že večja, odrasla, naredi mrtvo. Otrpne. Meni se kljub temu, da je kača, zasmili. Ne upam se ji preveč približati, tudi če vem, da ni strupenjača. Tudi če vem, da mi ne bo nič naredila. V mojih fantazijah kača, če se ji preveč približam, skoči vame. Se mi ovije okrog noge. Sluzasta je, lepljiva, zato se je nikakor ne morem otresti. Ker ne vem, kako bi jo prepodila s ceste, kjer jo vsak hip lahko kdo povozi, vržem proti njej kamenček. Ne trzne. Zacepetam z nogami, zakričim. Nič. Njeno igranje smrti je dosledno. A prav ta nenavadna preživetvena strategija jo lahko stane življenja: ko igre ne bo več in bo ostala le smrt. Obupam in grem naprej. Oddahnem si lahko šele naslednji dan: če vidim, da je ni več tam, ne žive ne mrtve.

Ester je morala za dezinfekcijo bratovega stanovanja plačati tisoč petsto evrov. Trupla oziroma tistega, kar je ostalo, ni videla. Dobila je le njegov pepel po kremaciji. Ne ve, kaj bo z njim; zaenkrat ga hrani v omari.

Mrtvašničar, zadolžen za čiščenje stanovanja in odvoz trupla, ji je povedal, da imajo zadnje čase dela čez glavo. Med karanteno je ogromno ljudi umrlo doma, brez medijskega pompa: stari od starosti ali bolezni, mladi, ki so si vzeli življenje. Ker so živeli sami, osamljeni, od vseh pozabljeni, jih najdevajo šele zdaj. Ker so začeli zaudarjati in bi se jih sosedje radi znebili.

Vedno sem mislila, da je tako samo na Švedskem. Da samo tam obstajajo posebne službe, ki po stanovanjih iščejo umrle. Da je samo tam družba tako individualizirana, da pravzaprav že ni več družba. Nedavno so menda končno ugotovili, kdo je ubil Olofa Palmeja. Ne hujskam, da ne bo pomote, a res lahko razumem bes njegovega morilca. Palme me je od nekdaj intrigiral. Njegova filozofija, njegov družbeni eksperiment in preživetvena strategija, ki jo je uvajal, se mi še danes zdijo neverjetno sumljivi. Od hudiča navdihnjeni.

Nedavno je španska vlada sprejela Dekret o novi normalnosti, triintrideset strani pisarij. Maske so odslej obvezne na vseh javnih mestih, tudi na cesti. Če ne morete zagotoviti menda varne dvometrske razdalje. Vsi smo potencialno kužni, drug drugemu nevarni.

Maske gredo mnogim na živce. Ester je je naveličana že zato, ker jo mora nositi v tovarni. Pravi, da za maske ne bo dala niti centa, zato vsak dan nosi isto, tako kot njeni kolegi, ki še zdaj ne vejo, katera je notranja in katera zunanja stran. A so tudi taki, nadaljuje, ki se resno bojijo, ki od tebe zahtevajo, da tudi zunaj, na sprehodu, nosiš masko. Čeprav se ji to zdi neumno, meni, da je treba to spoštovati, spoštovati je treba strahove ljudi. A kako daleč lahko gredo fobije – in zahteva, da celotna družba te fobije spoštuje, se jim prilagodi? Še ena neopazna rast trave, še eno neopazno zaraščanje poti?

Ko Ester pokliče sina, češ da bo treba iti, ta pravi, da želi kmalu spet priti. V vasi nima veliko družbe, mi pojasni Ester. Kar nekaj otrok, s katerimi se je navadno igral, zdaj noče iz hiše. Prepričani so, da bodo zaradi »tistega« zunaj umrli. Tako so jim zdaj tri mesece govorili po televiziji. In »tisto« je očitno res nevarno, sicer ljudje ne bi nosili mask, kajne? Ta svojevrstna otroška psihoza je, poleg samomorov, nova mala španska kuga. Preživetvena strategija, ki smo jo ubrali marca, očitno ni bila najboljša. Morda niti ni imela takšnega namena: biti dobra. A tudi če bi ga imela, ni mogla biti takšna, saj je sad neprehodno zapleveljenega sistema. 

Gledam, kako se Esterin avto počasi oddaljuje. Spominja na ladjo, ki plove po travnatem morju. Ester razmišlja, da bi bratov pepel zmešala z zemljo in posadila rožo. No, kaktus, ker se z bratom nista najbolje razumela.

O avtorju. Urša Zabukovec (1980, Ljubljana) je leta 2005 diplomirala iz primerjalne književnosti in ruskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa doktorirala iz ruske filologije na Jagelonski univerzi v Krakovu. V letih od 2001 do 2005 je učila ruščino slovenske poslovneže, v študijskem letu 2009/2010 je na Jagelonski univerzi predavala Dostojevskega. Objavlja doma in v tujini, zanimajo jo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zen in pobiranje redkvic

    Maša Ogrizek

    Postala sem zemlja. Vse je bolje kot biti živ mrlič. In vame smo sadili fižol in solato. Iz mene pobirali krompir. In redkvice.

  • O osebni izkušnji

    Tina Bilban

    Samo z osebnimi izkušnjami bomo verjetno težko prišli do uporabnih modelov širjenja bolezni.

  • Protest – intermedijska instalacija

    Jedrt Lapuh Maležič

    Kaj bi se zgodilo, če bi začeli za državno in evropsko financiranje prijavljati množične intermedijske instalacije, do potankosti dramaturško domišljene proteste po lokalnih prizoriščih?

Izdelava: Pika vejica