Ruska prevajalka in tolmačka Viktorija Imagulova (1987), junijska rezidentka Sovretovega kabineta Društva slovenskih književnih prevajalcev, je na Oddelku za slavistiko Filološke fakultete Državne univerze v Sankt Peterburgu doštudirala srbski in hrvaški jezik. V svojem diplomskem delu se je posvečala teoriji in praksi prevajanja, in sicer problemom prevajanja ruskega leposlovja, že v tretjem letniku študija pa se je začela učiti slovensko. Znanje slovenščine je redno izpopolnjevala kot organizatorka in prevajalka različnih kulturnih dogodkov v sodelovanju zPreberi

Madžarski prevajalec in literarni posrednik Zsolt Lukács je zaključil študij slovenistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Živi v Veliki Kaniži na Madžarskem, kjer dela kot prevajalec iz slovenskega jezika in organizator kulturnih prireditev, ukvarjal pa se je tudi s sirarstvom. V madžarščino je prevedel dela številnih slovenskih avtorjev, med njimi Aleša Debeljaka, Tomaža Šalamuna, Edvarda Kocbeka, Miklavža Komelja, Aleša Štegra idr. Doslej je v madžarščini v njegovem prevodu izšlo 16 pesniških zbirk,Preberi

Monique Schwitter je pozorna in senzibilna opazovalka, ki pa se poskuša čustveno čim bolj izvzeti iz zgodb, zato ne moralizira in ne sodi. Njene zgodbe preveva premišljena hladnost, ki se kaže v skorajda doslednem surovo-lakoničnem tonu, začinjenem s kančkom črnega humorja na meji z absurdom.

Ta zapis je nastal v opravičevanju, prelaganju obveznosti in vsesplošnem krču, ki ga povzroča pritisk konca leta, s tem pa tudi (in predvsem) konca letošnjega programskega, finančnega in izvedbenega obdobja na področju kulture. Če so se v pomladanskem času projekti odvijali skrajno previdno in tvegano, pa zadnji meseci kar cvetijo od kulturne ponudbe in človek že več ne ve, kaj bi izbral in kam šel. Da se je za trenutek (najbrž do naslednje pomladi) sprostila tudi trepetava finančna negotovost, ki jo uradniška kasta državnih institucij, predvsem njihoviPreberi

Že odkar sem se dogovorila, da bom postala začasna in občasna »kolumnistka« elektronskega medija www.ludliteratura.si, me preganja odgovornost do tovrstnega pojmovanja. Zato, in v skladu s staromodnim prepričanjem, da si kos nalogi šele, ko (s)poznaš njeno naravo, sem se pojava lotila celostno in poskušala po šolsko izbrskati definicijo, ki bi ga najnatančneje opisala. S police sem potegnila edini novinarski priročnik, ki ga premorem, Nastavki za teorijo novinarskih vrst Mance Košir, ki so mi ga v zgodnjih študijskih letih v okviru novinarske prakse na Večeru priporočiliPreberi

V začetku junija me je Maja Šučur z Dnevnika prosila za izjavo glede glasno in/ali tiho brane literature, za oceno poseljenosti (da ne rečem razpasenosti) slovenskih literarnih festivalov in njihovem dometu. Naslovljena sem bila sicer kot kritičarka, čeprav me je, priznam, prešinilo, da morda nadomeščam kakšnega starega festivalskega mačka, ki se je spretno izmuznil. Ko sem se že skoraj hotela prikladno izgovoriti, da se v bistvu sama sploh ne festivalim in da to počnem zgolj »službeno«, sem se raje ugriznila v jezik.Preberi

V pesniškem prvencu Ane Svetel se zdi vse »lepo in prav«. Vsaj v tehničnem smislu. Verz stoji, subjektka (pogosto množinsko pokolektivljena kot glas ljudstva) pa živi – občuduje lepoto in spoštuje načelo pravilnosti. V uvodni pesmi, v kateri naslov sugerira spodnji, žabji pogled na svet, ki se majhnemu človeku kaže kot velika možnost, zakoliči večino tem, ki jih obravnavajo kasnejše pesmi. Z zaključnim stejtmentom, »[d]a smo že od začetka samo možnost«, pa ubere ne nazadnje tudi ton zbirke, ki je vse prej kot optimistično lahkoten. Preberi

Boljši konec je unikatna knjižica izbranih sloganov in kratkih kratkih zgodb z natečajev Prepišnega uredništva 2016: probralni slogan in dve vaji iz knjige Pisanje kratke zgodbe Andreja Blatnika – zgodba po fotografiji in novi konec za že natisnjeno kratko zgodbo iz zbirke Stopinje.

Nemške slavnostne podelitve literarnih nagrad, na katerih se presenečenje nad nagrajenci hlini z vehementnostjo Goethejevega kipa v Weimarju, so zabavne vsaj toliko kot predhodno javno špekuliranje, v katerem mediji kar tekmujejo z radikalnostjo in domiselnostjo prognoz, ki hočejo biti simptomatične in splošne. Kljub temu pa leipziška književna nagrada, ki jo je sedemčlanska strokovna žirija letos v treh kategorijah podelila že desetič, pri posvečenih bralcih uživa status bolj iskrenega in manj marketinško zlorabljenega priznanja za književna dela v primerjavi s frankfurtsko nagrado »Deutscher Buchpreis«. Najbolj atraktivno in odmevno leipziško odlikovanje za izvirnoPreberi

Pomladni čas je odprl novo sezono knjižnega sejmarjenja, evropska kazalka je zadnje tedne namreč usmerjala v Leipzig, Pariz in Bologno. Po »službeni dolžnosti« sem ponovno obiskala leipziški knjižni sejem, ki se s sloganom »Leipzig bere« rad ponaša s tradicijo izrazito literarnega, s tem pa manj po(p)slovnega srečanja avtorjev, založnikov, prevajalcev in stripovskih figur. Ker se »bratvurštli« precej diskretno držijo stranic razstavnih hal, leipziški toplogredni knjižni paradiž pod stekleno kupolo še vedno vzbuja videz profesionalnega, zahtevnejšemu bralcu prijaznega sejma, ki pa se v zadnjemPreberi