Ali je kritiku film/knjiga všeč ali ne, je zadnja star, ki me zanima. O tem bom presojal sam.

Film je dober toliko, kolikor so sposobni in inteligentni njegovi avtorji.

Berlin resda ne velja za center nemške ekonomske moči, a je, kot kaže, dovolj »na severu«, da v njem ugašajo lokali iz nekega drugega časa.

Prehitevanje po desni je uporabna prispodoba mojih dolgoletnih nečednosti v razmerju do knjig, ki mi mežikajo z domačih knjižnih polic.

Nekateri negujejo svoj vrt, drugi kolekcijo oldtimerjev, tretji knjižne zbirke, ki jih na policah urejamo po svoji logiki.

Odveč je poudariti, da Charles Bukowski (oziroma Čarls Bukovski) zame ostaja najboljši srbohrvaški pisatelj, ki je živel in ustvarjal v Kaliforniji.

Danes največkrat uživam v inteligentnem rokovanju s knjižno predlogo, ki scenarista in režiserja zgolj navdihne za obravnavo določene teme.

Ob vsej histeriji v zvezi z umetno inteligenco, s katero so zadnje čase prepojeni mediji, je bilo – ob opozorilih na zelo verjetne manipulacije – govora skoraj izključno samo o tem, kako bo UI »izboljšala naša življenja«; zmožna bo napisati perfektne seminarske naloge, magisterije, morda celo doktorate, da o romanih, dramskih besedilih in scenarijih ne izgubljamo besed.

Delo Patricie Highsmith se, kot kaže, nahaja na presečišču literarnih slogov, na nikogaršnjem ozemlju, kjer je, vsaj pri nas, v celoti ne prepoznata ne žanr ne t. i. visoka literatura. Se strinjam, vedno je nekje vmes, ampak dajmo ji mesto, ki ji pripada. 

Simon Popek je programski direktor festivala Liffe in Festivala dokumentarnega filma, filmski kritik, kolumnist Dela ter nekdanji urednik revije Ekran. Preberi