Osebna izkušnja je prepričljivo izpisana, obenem raste v družbeno tkivo in s tem to tkivo tudi daje videti.

Kopičenje materiala, še posebej primerjalnega materiala, ki pa nekako ostaja statičen.

Pri branju si lahko večkrat z lahkoto predstavljamo kakšen brechtovski potujitveni učinek

Tiho presenečenje lanskega leta.

Thank you, Captain Obvious.

Povedano čim bolj preprosto: odlika Bajerja je predvsem njegova konkretnost. Gre za konkretnost pripetljajev, pravzaprav nekako epizodnih poglavij, ki pa jih v večjo enoto veže tudi bralčevo zavedanje glede njihove zgodovinske umeščenosti, glede neke zgodovinske linije, ki te epizode med sabo povezuje.

Trznil je, odprla je oko lahko umestimo med dvoje tendenc, ki jih lahko zasledimo v sodobni slovenski prozi: na eni strani, kot že omenjeno, spajanje romana in kratke proze, na drugi strani pa v linijo romanov, ki se vračajo v polpreteklo zgodovino.

Najbrž je knjigo kratkih zgodb težko zastaviti bolj velikopotezno, kot je z Bogovi se nam smejijo storil Aleš Šteger: naslovi zgodb se pač naslanjajo na antične mite oziroma, še več, na najbrž najbolj izpostavljena imena antičnih mitov. »Evropa«, »Prometej«, »Narcis«, »Orfej«, »Meduza«, »Ikar«.

Ema Kugler je multidisciplinarna umetnica. Je predvsem režiserka, a obenem tudi scenaristka, montažerka, scenografka, kostumografka, producentka … Po izobrazbi diplomirana ekonomistka, ki je v osemdesetih začela ustvarjati performanse, v devetdesetih pa vzporedno s performansi tudi filme. Posnela je tri dokumentarce in enajst igranih filmov: šest kratkih in srednjemetražnih (Hydra (1993), Obiskovalec (1995), Tajga (1996), Postaja 25 (1997), Menhir (1999), Homo Erectus (2000)) ter pet celovečercev (Phantom (2003), Le Grand Macabre (2005), Za konec časa (2009), Odmevi časa (2013), Človek s senco (2019)).

Na neki točki novega dela Kazimirja Kolarja, zbirke kratke proze, postane zaznavno, da so zgodbe pisane v nekem povsem drugačnem registru kot Glas noči, njegov romaneskni prvenec.