V slovenskem kontekstu vse prepotrebna fantazijska intervencija.

A kot da je kdo temu kdaj zares oporekal!

Osebna izkušnja je prepričljivo izpisana, obenem raste v družbeno tkivo in s tem to tkivo tudi daje videti.

Kopičenje materiala, še posebej primerjalnega materiala, ki pa nekako ostaja statičen.

Pri branju si lahko večkrat z lahkoto predstavljamo kakšen brechtovski potujitveni učinek

Tiho presenečenje lanskega leta.

Thank you, Captain Obvious.

Povedano čim bolj preprosto: odlika Bajerja je predvsem njegova konkretnost. Gre za konkretnost pripetljajev, pravzaprav nekako epizodnih poglavij, ki pa jih v večjo enoto veže tudi bralčevo zavedanje glede njihove zgodovinske umeščenosti, glede neke zgodovinske linije, ki te epizode med sabo povezuje.

Trznil je, odprla je oko lahko umestimo med dvoje tendenc, ki jih lahko zasledimo v sodobni slovenski prozi: na eni strani, kot že omenjeno, spajanje romana in kratke proze, na drugi strani pa v linijo romanov, ki se vračajo v polpreteklo zgodovino.

Najbrž je knjigo kratkih zgodb težko zastaviti bolj velikopotezno, kot je z Bogovi se nam smejijo storil Aleš Šteger: naslovi zgodb se pač naslanjajo na antične mite oziroma, še več, na najbrž najbolj izpostavljena imena antičnih mitov. »Evropa«, »Prometej«, »Narcis«, »Orfej«, »Meduza«, »Ikar«.