Možnosti romana

Nova knjiga Vesne Lemaić Trznil je, odprla je oko nam hitro postreže z dilemo: gre za kratko prozo ali roman? Tudi besedilo na zavihku prepoznava to dvojnost, a jo vseeno klasificira kot kratko prozo, ki »se bere kot roman«. Namen tega uvodnega vprašanja noče biti kakšna veja pozitivistične komparativistike/slovenistike, ki naj poskuša po izmerljivih parametrih ugotoviti, kam delo »dejansko« sodi (in na koncu seveda ugotovi, da sodi »nekam vmes«); nasprotno, zdi se, da lahko potencial forme, ki jo je v Trznil je zastavila Lemaić, razpremo le tako, da zatrdimo: ja, gre za roman (ali po drugi strani: gre za kratko prozo).

A začnimo pri perspektivi kratke proze in namenimo nekaj besed sami strukturi: gre za šest zgodb, kjer sta v osrednjih vlogah dedek in vnukinja in ki jih seveda lahko beremo tudi kot poglavja, ki se raztezajo od Jugoslavije (z vmesnimi flashbacki na drugo svetovno vojno) do obdobja recesije in njenih odmevov, ki ga zaznamuje leto 2008. Širok časovni razpon torej že sugerira epiko, ki jo sicer tradicionalno pripisujemo romanu, s katero pa se Lemaić poigra na svoj način: v zgodbah družbeno-zgodovinsko ozadje slika v bolj ali manj subtilnih konturah, ves čas pa ostaja nespregledljiv občutek, da se intimne situacije odigravajo na robu večjih družbenih premikov. Ti niso nikdar fokus zgodbe, a ves čas brnijo v ozadju, pa naj bo to druga svetovna vojna, življenje v drugi polovici Jugoslavije, balkanska vojna in njeni odmevi, finančna kriza in z njo povezano pomanjkanje služb, prekarizacija itd. Zdi se, da se šele v zadnji zgodbi, »Po svoje«, zgodi odmik od jasno razvidnega družbenega ozadja; morda tudi zato, ker se dogaja v domu za starejše, kjer prevladuje antagonistična dinamika dedkove želje po odhodu in vnukinjinega truda po animaciji dedka v vedno nove aktivnosti. 

Drugi faktor, ki je močno povezan s tem, da lahko zgodbe v zbirki dojemamo kot zgodbe (in ne kot poglavja), pa je ta, da se poleg družbeno-zgodovinskega ozadja skladno s prehajanjem časa spreminjajo tudi liki: seveda je to bolj opazno pri vnukinji, ki opravi tranzicijo od zarodka prek otroka, najstnice, študentke do mlajše odrasle osebe, a seveda linija ni odsotna niti pri dedku, ki začne kot družinski človek, mož, oče in bodoči dedek, član stanovanjske skupnosti, nato pa se tudi on znajde v povsem drugih kontekstih, na sprehodu z vnukinjo v bolj turbulentnih devetdesetih, kjer se že izrisujejo socialne margine, na družinski zabavi, kot ostarel vdovec v svojem stanovanju … 

Trznil je, odprla je oko lahko umestimo med dvoje tendenc, ki jih lahko zasledimo v sodobni slovenski prozi: na eni strani, kot že omenjeno, spajanje romana in kratke proze, na drugi strani pa v linijo romanov, ki se vračajo v polpreteklo zgodovino. V prvi liniji lahko omenimo recimo Piksle Jasmina B. Freliha, roman, pisan v kratkih zgodbah, kjer se različne niti – podobno kot v njegovem prvencu Na/pol – nekako združijo v zaključni zgodbi, ali pa Roberts Lenarta Zajca, kjer gre za kratke zgodbe s kontinuiranim pojavljanjem enega in istega ženskega lika, ki sicer večinoma funkcionira kot eksotizirani drugi, nikdar kot perspektiva zgodbe, in predstavlja vezivo med različnimi liki. V drugi liniji pa se morda strukturi Lemaić najbolj bližata Jedrt Maležič z Napol morilkami in Sebastijan Pregelj z V Elvisovi sobi. Prav tu pa vzniknejo ključne razlike: V Elvisovi sobi in Napol morilke prav tako zajemajo epski čas, torej več desetletij; Pregelj od sedemdesetih do devetdesetih v Ljubljani, Maležič pa medvojni čas v Trstu, Istri in na Štajerskem. A tako Pregelj kot Maležič pišeta roman, kar pomeni, da morata – po neki konvenciji romana – vzpostavljati vezivo med deli, poglavji, torej neko pripovedno kontinuiteto, obenem pa morata vsakič znova nekako orisati družbeno-intimno scenografijo, kjer se dogaja pripoved. To na določenih mestih pomeni zagate, ki so vidne tudi v drugih zgodovinsko naravnanih sodobnih slovenskih romanih, kakršna sta recimo Krasni dnevi Andreja E. Skubica in Ekstradeviško Dušana Čatra (ali pa konec koncev tudi Kolesar Marka Radmiloviča, kriminalka, ki sega v predvojni čas): potrebo po obnavljanju nekih zgodovinskih občih mest, ustvarjanju pripovednega prostora, ki zajema več desetletij, kar je za avtorja izredno zahtevna naloga, saj mora nekako predvidevati, koliko zgodovine je treba bralcem predstaviti, da jim bodo jasne okoliščine, da morda ne obnavlja zgolj obče znanih dejstev in da po drugi strani ne duši pripovedi. Obenem pa – kot rečeno – razširjeni, epski čas dogajanja zahteva tudi vzpostavljanje procesnosti likov, točk njihovega razvoja, sprememb; lik v kontekstu epskega časa, ki seveda implicira tudi družbene spremembe, nujno doživlja spremembe. 

Verjetno se Trznil je, odprla je oko v kratko prozo umešča tudi – ali predvsem – zato, ker se vsem tem tegobam romanopiscev enostavno odpove: pred nas postavi šest zgodb, šest fragmentov, šest intimnih situacij, ki pa se vedno nedvoumno dogajajo na nekem družbenem ozadju, a ključno pri tem je, da jih med sabo ne poveže. Kar najpreprosteje povedano: nikdar ne izvemo, kako smo s točke A prišli do točke B, kako smo iz sveta Jugoslavije prišli v svet, kjer postaja razvidna revščina na podeželju, grožnja vojne itd., obenem pa zgodbe tudi nikdar nočejo razložiti, v kakšnem kontekstu smo se znašli. Pravzaprav struktura Trznil je spominja na Linklaterjev film Fantovska leta (Boyhood, 2014), ki se dogaja v razponu desetih let, vsako leto pa se znajdemo v nekih znanih situacijah (kar gre seveda na račun kontinuitete likov), ki pa so tudi povsem nove – ne vemo, kako je do njih prišlo, in lahko o njih le zbiramo drobce informacij, ki morda so, morda pa tudi niso prisotni v segmentu življenja, ki ga film določen hip prikazuje. Lemaić skratka računa na to, da njeni bralci okvirno poznajo dogajanje zadnjih desetletij in da lahko ravno zato, ker ga poznajo, vzpostavijo družbeno-zgodovinsko kontinuiteto, na kateri se dogajajo zgodbe; in prav zato lahko sama v svoji pripovedi brez kakšnih večjih razlag preskakuje med različnimi obdobji. Zdi se, da Lemaić – v nasprotju z omenjenimi romanopisci – ve, da njen bralec omenjeno zgodovino v njenih opornih točkah pač pozna, zato jo lahko tudi izključi iz svojega pisanja, s čimer ji dopusti, da v zgodbe vdira z robov.

Prav s takšno pisavo pa razpre potencial romana oziroma romana-v-kratkih-zgodbah: tej strukturi se je morda najbolj približala Maležič s tremi poglavji, tremi različnimi obdobji, ki pa so vendarle še ohranjala pripovedno kontinuiteto, ki naj bi jo predpostavljal roman. Lemaić to predpostavko romana s svojo formo prevpraša že zato, ker njena pripoved še vedno funkcionira romaneskno, obenem pa nakaže način, kako se lahko slovenski roman/proza loteva polpretekle zgodovine. Vse to ji uspe, ker v svoji formi prevpraša ravno kontinuiteto pripovedi/dogajanja: kljub temu da so to – na neki način – vsakič drugi liki, ker so njihovi konteksti tako drugačni, s čimer so to tudi vsakič druge zgodbe, kontinuiteto ohranja prav s konstanto obeh likov, čeprav ni niti eden od njiju prisoten v vseh zgodbah. 

Po drugi strani za celovitost poskrbi tudi sam slog: če namreč beremo zgodbe kot zgodbe v zbirki kratke proze, ki stojijo kot samostojne enote, se lahko v nekem trenutku vprašamo, kako to, da ostaja minimalistično-realistični slog ves čas enak, čeprav se dogajajo opazni prelomi tako v družbeno-političnih kot intimnih kontekstih, ki nam jih v svojih zgodbah predstavlja Lemaić. In čeprav lahko to v nekem trenutku deluje kot neizrabljen potencial zbirke, pa po drugi strani zagotavlja ravno koherentnost celote, čeravno se seveda lahko vprašamo – in to vprašanje ostaja v povsem hipotetični domeni –, kako bi roman funkcioniral v bolj razpršenem slogu. Obenem pa je treba poudariti še to, da pisava Lemaić, ki deluje že skoraj nevidno, nevtralno, omogoča, da so določeni trenutki magičnosti/fantastičnosti v zgodbah toliko bolj opazni: ko se iz nekako trdnega newtonsko-objektivnega sveta naenkrat znajdemo v neki simbolno-kvantni logiki, kjer se manifestirajo spomini ali kjer realnost doživlja nenavadne zatike. Odojek se v »Utrinkih« kar noče in noče speči in dedek v »Zamrzovalnih skrinjah« naenkrat sliši šume iz preteklosti. 

Če je torej struktura romaneskna, pa je kvaliteta teh poglavij povezana z zgoščenostjo kratke zgodbe: zdi se, da prav v vseh Lemaić uspe zajeti perečo intimno situacijo, nakazati socialni kontekst likov, obenem pa tudi zgodovino, ki se dogaja na robu osebnih situacij ali ki jih nevidno, a bistveno določa, pri čemer – kot omenjeno – je splošni ton realizma v redkih sunkih prepikan s sunki magično-fantastičnega. Kvalitete njene pisave torej ne moremo najti v eni izraziti liniji, temveč ravno v prepletu omenjenih linij. In ravno tako lahko rečemo, da je v celoti kvaliteta knjige ravno kompozicija omenjenih zgodb, kjer lahko govorimo o strukturi, ki je povezana med sabo na način fragmenta. To na neki način opaža tudi naslovnica Asje Trost, kjer se znotraj ene ilustracije znajdejo elementi različnih zgodb/poglavij proze, s katero je Lemaić nakazala možnosti romana. In čeprav je pozicija te kritike, da je Trznil je, odprla je oko produktivno brati kot roman, moramo knjigi Vesne Lemaić vendar priznati njeno hibridnost, saj je ravno ta tista, ki omogoča takšna razmišljanja in torej različne bralske pozicije.

• prvič objavljeno v reviji Literatura