Nenehno se sprašuje, ali in v kolikšni meri sta še med »ta dobrimi«.

Tudi bralcem tovrstna obračunavanja prinašajo nekoliko zadoščenja.

Najpovednejše v tej zgodbi je vse tisto, kar ostane le nakazano, prikrito, neizrečeno in zgolj sluteno.

Procesi na površju ne odslikavajo nujno tistih v globinah

Med polji poezije in abstrakcije, igranja in raziskovanja.

Sitar se tukaj izkazuje kot natančen in spoštljiv bralec literature.

Kakor da nam manjka le čisto malo znanja, da bi si lahko vse pojasnili, in da moramo le ugotoviti naravo zamaskiranega: nam kdo prikriva ali si prikrivamo sami?

Liki so zares srečni takrat, ko se ne trudijo (biti koristni).

Pri obravnavanem stripu lahko občudujemo preigravanje referenc iz pretresene malhe motivov iz zgodovine, klasične in sodobne fantazijske umetnosti v razponu od literature, filma, animacije do stripa, računalniških iger in popularne kulture, kar je dokaz, da so lahko sestavi že poznanega prav tako zabavni in prepričljivi, če se iznajdljivo spreminjajo njihove kombinacije in konteksti. Epski (s)trip nacionalnega pomena, skratka.

Težko bi našli stripovski ustvarjalnosti bolj domačo tematiko od neločljivosti prostora in časa; vsebine, ki temeljno določa formo, katere meje pa so v iskanju novih izraznih možnosti podvržene nenehnemu preizkušanju. V dobrodošlem prevodu čezlužne uspešnice osnovni gradniki stripa tako niso razporeditve okvirčkov na straneh, temveč dvostranske postavitve ponavljajočega se kadra – nekakšna kronika naslovnega »tukaj« –, ki se stekajo v živi rob in so hkrati v funkciji ozadij. Na te podobe so s prostorsko koherentnostjo prilepljeni manjši, z rahlo sivo obrobljeni okvirčki, ki sporočajo, kaj se je na mestu, kjer se zdaj dogaja to, pripetilo v nekem drugem časovnem obdobju.