LUD Literatura

Upanje je slaba strategija

Yoshiharu Tsuge: Človek za nobeno rabo. Prev. Iztok Ilc. Ljubljana: Zavod VigeVageKnjige, 2022

Katja Štesl

Japonski stripi imajo poleg ameriških in franko-belgijskih v globalnem merilu najmočnejšo tradicijo, a jih, predvsem tiste manj mainstreamovske, pri nas po koščkih bolje spoznavamo šele zadnje desetletje ali dve. S porajanjem nam jezikovno dostopnejših prevodov mang, ki na domačem terenu veljajo za kultne klasike, vrhunce obilne produkcije, ter dobrodošlimi spremnimi besedami, ki med drugim pojasnjujejo in kontekstualizirajo tiste kulturne reference, ki jih sami morda ne bi razpoznali, odpiramo ogromno skrinjo zgodb in načinov njihovega vizualno-verbalnega podajanja, kar je samo po sebi navdušenja in spodbujanja vredno, še toliko bolj pa, če gre za neposredni prevod v naš materni jezik.

Manga ima kot krovni izraz številne podzvrsti, struje in oblike, konvencionalne znake likovnega jezika pa uporablja na podoben način, kot ga srečamo v »naših« stripih. Izraz gekiga – to je kategorija, v katero se uvršča tudi Človek za nobeno rabo – tako označuje del produkcije iz druge polovice prejšnjega stoletja, ko so avtorji z mislijo na odraslejše bralstvo podobno kot na Zahodu s stripovskimi romani pričeli ustvarjati likovno svobodnejša dela z resnejšimi temami in bolj literarnimi postopki, hkrati pa se je fokus z zabavnih super-fantazij premestil na družbeno aktualnost in posameznika v vsej njegovi kompleksnosti.

»Navaden bedak si, len in nesposoben,« iz vseh smeri nenehno posluša Sukezo Sukegava, osrednji lik mange, moški v zgodnjih srednjih letih, mož, oče – in za nobeno rabo. Svojo zgodbo v šestih poglavjih pripoveduje sam, s čimer je bralcem omogočen uvid v najintimnejši psihološki ustroj človeka, ki mu skorajda vse, česar se želi v življenju lotiti, spodleti. Prvoosebni način pripovedovanja razkriva junakovo mišljenje in čustvovanje, kolikor se nam ga odloči razkriti, hkrati pa moramo zato med branjem ohranjati tudi zavedanje, da gre vse, kar izvemo o čemerkoli ali komerkoli, skozi filter njegovih zaznav in verbalnih izraznih zmožnosti. Ta neposredni nivo pripovedi je od drugim likom slišnih izjav vizualno ločen tako, da ni zamejen z robom govornega oblačka, temveč je besedilo raznoliko umeščeno v prazna ali polna ozadja okvirčkov. Ko nam dogajanje opisuje in komentira, na to vplivajo njegova notranja občutenja, osnovana na sodbah in prepričanjih, te pa so posledice življenjskih izkušenj, s čimer pride do izraza modernistična težnja po prikazovanju vsakokratnih individualnih resničnosti.

Sukezo pa je hkrati kot del zgodbe v vizualnem delu upodobljen »od zunaj«, opazujemo lahko njegovo obrazno mimiko in držo telesa v različnih situacijah. Najpogosteje ga vidimo v rahlo uklonjeni drži z zaskrbljenim izrazom – njegov pogled je pogosto zastrt in mrk, oči lika tukaj niso platno za kodificirana pretiravanja v vlogi izražanja čustev, kot bi jih lahko videli v popularnejših stilih mang. Nekateri stranski liki imajo v vlogi karakterizacije karikirane, včasih tudi popačene obraze, njegovega pa si nasprotno lahko predstavljamo kot možen posnetek realnosti, razen seveda tam, kjer so posamični slogovni odmiki v vlogi pomenskih poudarkov. Tudi zelo subtilni stilistični detajli pri oblikovanju drugih likov vplivajo na bralsko izkušnjo, saj so, predvsem obrazni elementi, nemudoma prepoznavni označevalci tistih človeških lastnosti, ki gredo Sukezu najbolj na živce, npr. norčavosti, neumnosti, naivnosti ali zagrenjenosti, zaradi katerih avtorju ni treba odmerjati dodatnega prostora zastranitvam, ki bi določale njihove osebnosti.

Velikost in število okvirčkov na straneh sta prilagojena potrebam pripovedi, vendar število redko preseže mrežo šestih okvirčkov na strani. Ti so večinoma pravilne oblike in z izrisanim robom. Ker mange beremo od zgoraj navzdol, a od desne proti levi, se zna tega nevešč bralec nekoliko zmesti, a je pravzaprav povsem dobrodošlo, da pri branju več zbranosti posvetimo posameznim elementom na stripovskih straneh in njihovi razporeditvi. Večkrat slišimo, kako bralci stripov drvijo čez besedilo v hlastanju po nadaljevanju zgodbe, ki pa se ji ravno s postavljanjem vizualne podobe stripa na stranski tir že vnaprej odpovedujejo v celoti.

Tsuge v črno-belem stripu za senčenje uporablja šrafure, vtis barv pa ustvarjajo rastri različnih vzorcev. Gostota elementov v okvirčkih je zelo raznolika, nekateri imajo bela ozadja, na katerih pozornost pritegne le detajl ali figura, ponekod so izrisana le z nujnostmi, ki nakazujejo prostor dogajanja, kar lahko v stripu pomeni ploskovito črno ozadje v pomenu noči ali silhuete elementov v panorami, včasih pa gre tudi za gostejše in podrobnejše izrise krajin ali interierjev, denimo starinarnice. Veliko pozornosti avtor namenja ritmu in dinamiki: spretnemu menjavanju ali kopičenju okvirčkov različnih tipov, kakor so lahko najbolje v službi učinkovitega pripovedovanja, na širši ravni pa nato zopet premišljeno sopostavlja temnejše in svetlejše strani, tiste bolj kontrastirane in tiste mehkeje osenčene. Še posebej pretanjeno so po stripu razporejeni okvirčki z nemimi podobami narave kot poetičnimi, impresionističnimi mimobežnostmi, kot so nočna panorama, zvezdno nebo, ptice v letu ali padajoče jesensko listje, pa tudi imitacije znanstvenih ilustracij flore in favne iz knjig, ki jih bere glavni junak. Delujejo kot atmosferične prekinitve, ki za hip ustavijo pripovedni čas, da bi pri bralcih vzbudile določene občutke, ki bi nato zopet vodili naše branje. Nasploh so avtorjeve odločitve na ravni odmerjanja prostora, poglobljenih in večplastnih vsebinskih izbir ter likovnih odločitev tiste, ki z že sicer pretehtanim sižejem držijo umetniško vrednost dela na visokem nivoju, svoje pa dodaja tudi kompleksnost glavnega lika, s katerim se ne moremo preprosto strinjati ali ne, biti do njega empatični ali ga dojemati kot strnjen absurd v človeški podobi.

Ko Sukezo dobi kakšno podjetniško idejo, ki bi ga izvlekla iz revščine, si jo zmeraj skuša upravičiti in podkrepiti s preračunavanjem jenov ter iskanjem argumentov, ob čemer pa pogosto upošteva le tiste, ki mu govorijo v prid. Pogosto razmišlja v smislu »ko bi vsaj«, namesto da bi izhajal iz tistega, kar je in kar ima, in težko mu je izpustiti misel na morebiten obet sreče.

Na začetku knjige ga spoznamo kot prodajalca kamnov, takoj pa izvemo tudi, da se je pred tem ukvarjal s popravljanjem in prodajanjem rabljenih fotoaparatov ter da je risal stripe, a nam o teh obdobjih podrobneje pripoveduje kasneje. Za njegove kamne ni zanimanja, saj jih prodaja ob reki, v kateri jih tudi nabira, za povrh pa tudi niso nič posebnega. Za prikladno dejavnost, ki ne potrebuje začetnega finančnega vložka, ga v antikvariatu navduši knjiga o kamnih, ki da se jih preprodaja kot umetnine zaradi njihovih različnih struktur, vzorcev in oblik, pa čeprav ga antikvar, tudi sam upodobljen, kot da je že skoraj preminul, opozori, da je navdušenje že zdavnaj minilo. Ko se oglasi na Društvu navdušencev nad okrasnimi kamni, je deležen mojstrovega predavanja o vrstah in značilnostih ter vrednostih umetniških kamnov, glede na to, kaj naj bi njihova oblika predstavljala, oziroma na to, na kakšen način »odražajo vesolje«, in kako pomembna je naravna krajina, ki jih oblikuje. »Ločevanje na dobre in slabe kamne je stvar arbitrarnih estetskih kriterijev,« ob tem reče Sukezo, a je hitro utišan zaradi svojega dvoma v avtoriteto, s čimer pa avtor izpostavi ravno dejstvo, da je prevpraševanje, in ne golo potrjevanje obstoječih kategorij ter razlag umetnosti tisto, kar jo poganja naprej, to pa je za področje alternativnejšega stripa bilo in je še zmeraj posebej pomenljivo.

Sukezov talent je risanje stripov, od česar je lahko v mladosti tudi živel, toda kaj, ko so ga zanimali njihovi umetniški potenciali, naročnike pa njihova prodaja, saj po njegovih besedah »v svetu stripa nikogar ne zanima umetnost«. Kljub občasnemu zanimanju zavrača naročila in noče o ustvarjanju niti slišati. Žena, ki ga je sprva spodbujala, mu nato prigovarja, naj riše stripe, tudi če jih nihče ne naroči, kar sicer izpade prej kot poduk, da če ni koristen, naj vsaj ne bo škodljiv. Med drugim pa preko teh izrazito avtobiografskih elementov Tsuge vpelje temo umetniškega vrednotenja. Motiv spora med vrednotami mladih in starih je v stripu razdelan kot razmerje med artefakti in naravnimi lepotami, ki jih dela človeških rok po mojstrovem mnenju ne bodo mogla nikoli doseči, po Sukezovem pa gre bolj za umetnost interpretacije opazovanega, ki je zatorej tudi podvržena menjavanju trendov in ni brezčasna, kot je narava. Podobno je s petjem ptic, katerih vzrejanje in preprodajanje je bilo svojčas moderno – amaterji, ki se niso poglabljali, so hlepeli po »prostaških« kakadujih in indijskih kosih, zanimivem in eksotičnem videzu, medtem ko je ob petju ptic, ki so jih udomačevali profesionalci, »zadrhtelo uho« in »zatrepetala duša«. Reka Tama, v katere srednjem toku Sukezo nabira kamne za prodajo, je večplasten simbol za to, kako življenjski dogodki in okolje zaznamujejo človeka ter sodoločajo njegovo usodo. Zgornji tok je kot zgodnje otroštvo, primarna družina in kraj sveta, v katerega se rodiš, kjer te šolstvo in kulturna tradicija kot brzice, slapovi in struga najbolj določujoče oblikujejo. Sensei društva oboževalcev kamnov razlaga, da najzanimivejši kamni izhajajo iz zgornjih tokov ter da so v srednjem in spodnjem toku, kjer je obraba drugačna, kamni dolgočasni in zlizani, kar bi lahko razumeli tudi kot možnosti za razvoj potencialov, ki jih imajo različni družbeni sloji.

Sukezo se najbolj od vsega izogiba sprijaznjenju s svojo slehernostjo. Srž njegovega upanja je kljubovalnost, da bo njegova priložnost za izpolnitev sanj prišla, zgolj zato ker ve, da si jo kot človek zasluži. Do svojih ambicij pa je čedalje bolj negotov in čedalje manj je čutiti mladostnega zanosa o velikih stvareh, ki so mu namenjene. Dokončno se od te drže distancira, ko reče, da revščina poneumlja, kar priča o njegovem nenehnem notranjem dvomu, ki se ga trudi zakrivati, ko govori o projektih in idejah. Velika večina kamnov je navadnih in tudi večina ptic samih po sebi ni posebej izjemnih, prezrti pa ostanejo tudi ljudje, kadar se njihova vrednost določa z vrednostjo tistega, kar so sposobni sproducirati.

Od moškega na vrhuncu fizičnih in kognitivnih zmogljivosti se pričakuje, da dostojanstveno prevzame odgovornost družinskega in družbenega dohodkovnega stebra, a ker Sukezo tega ni zmožen, je njegov odnos z ženo zaznamovan z njenim zasmehovanjem, očitki lenobe in očitnimi znaki razočaranja nad njegovo nespodobno nesposobnostjo (zrcalo, ki mu ga drži družba, pa ne govori nič drugače). Bralci spoznavamo družino predvsem skozi pripovedovalčeve pogovore z ženo, zato bi se nam lahko zdela nergava, a nam upodobitve njenega zgaranega telesa ob njunem sinu, za katerega skrbi bolj ali manj sama, zbujajo dvom o zanesljivosti Sukezove pripovedi, še toliko bolj, ker je v času njune mladosti, o katerem izvemo retrospektivno, upodobljena skorajda kot punčka. V kontekstu sodelovanja ter pomenskega preobračanja vizualne in verbalne komponente stripa je pomenljivo tudi dejstvo, da bralci njen obraz zagledamo šele na sredini knjige; dotlej je namreč zmeraj upodobljena obrnjena ali zazrta stran, neredko pa tudi skriva objokan obraz v dlaneh. V njunem odnosu ni slutiti topline, sprejemanja ali podpore, prav tako pa ju ne moreta dobiti od prijateljev ali sorodnikov, ker jih bodisi nimata bodisi z njimi nimata stikov: socialni položaj družine vpliva tudi na socialno vključenost.

Le za hip se situacija sprosti na družinskem izletu, pa ne zaradi doživetij, temveč ob ženini ugotovitvi, da je, ko so povsem sami, torej odmaknjeni od sveta in pritiskov zunanjih pričakovanj, srečna. Zagotovo eden čustveno najbolj potentnih prizorov je tudi naključno družinsko srečanje na ulici, kjer ga žena povsem ignorira, njun nekajletni sin pa svojemu očetu veselo maha na nasprotno stran ceste. Dolgotrajna finančna, posledično pa tudi psihološka nestabilnost se odraža v družinski dinamiki. Otrok, ki je deležen malomarnosti, izbruhov jeze ter občutka odvečnosti in ki ga najbrž čaka prezgodnja odraslost, kot lik s svojo preprostostjo in neposrednostjo predstavlja še toliko večji kontrast kompleksnosti glavne osebe. Otrok je lahko v enem izmed ključnih trenutkov zgodbe razumljen tudi kot simbol nekakšnega prvinskega vitalizma: po poslušanju napete zgodbe o skrivnostnem ptičarju, ki je izginil, ko je, kot da je sam ptič, poletel z zapornic nad reko, se pripoved sunkovito umakne nekaj temačnejšim nemim stranem, na katerih obmolknejo tudi protagonistove misli in na katerih udari realnost Sukezovega poskusa samomora s posnemanjem ptičarja. Tišino in temo, kjer Sukeza le opazujemo in skušamo razbirati, kaj mu roji po glavi, preden se odloči skočiti, preseka ravno glas njegovega sina, ki je prišel ponj in zaradi katerega se v zadnjem hipu uspe ujeti.

Kot lajtmotiv se v delu ponavlja prizor, ki ga vidimo, ko se v pogovoru razkrije ali izreče kaj, kar implicira neuspeh protagonista. V trenutkih prizemljitve skozi spoznanje, da imajo drugi prav, se na njegovem obrazu pojavijo potne kaplje, ki bi v našem kulturnem kontekstu lahko pomenile fizično izčrpanost, v dialektu vizualnega jezika v mangah pa pomenijo junakovo doživljanje intenzivnega strahu, panike in tesnobe. Včasih so temu glede na situacijo pridani še znaki jeze, poleg obrazne mimike denimo puhajoč dim iz ust ali vertikalne valovite črte ob telesu, kakor da se to kar trese. Klobčič teh čustev se zapleta še v sram, npr. ko zavrne povabilo na pijačo, ker nima denarja, tako da preprosto zbeži stran, ali ko mu žena reče, da je, tako kot beraški budistični menihi, za nobeno rabo, ob čemer njegov obraz poleg valovitih linij ob njem oblijejo omenjene konvencionalne potne kaplje. Kljub temu da se v tem prizoru kopata v toplicah, vemo, da to niso kaplje vode, saj Sukezo drži glavo suho nad gladino vode – beg iz realne situacije je tukaj nakazan tako, da začne spuščati glavo pod gladino.

Prevajalec Iztok Ilc v predgovoru k izdaji pojasni okoliščine nastanka dela v osemdesetih letih 20. stoletja in pokaže na razpoznavne avtobiografske elemente v njem. Pojem izginjanja, izhlapevanja, ki, navezujoč se na Tsugovo samoumikanje iz družbe, najbolj pride izraza ob koncu knjige, ko spremljamo umiranje pesnika, evocira koncept budistične nesubstancialnosti – liki so zares srečni takrat, ko se ne trudijo (biti koristni). Sukezova družbena nekoristnost tu ni znamenje upora, ker se jo trudi prekašati, namesto da bi jo sprejel kot izhodišče. Je v naši današnji družbi mogoče preživeti in biti »nekoristen«? In kdo si lahko to privošči, ne da bi bil zaničevan? In kdo je označen za postopaškega delomrzneža, ko je globina umetnosti, s katero se lahko zoperstavljamo čedalje bolj promovirani površinskosti, zapravljanje časa?

Suzekovo prežanje na poslovno priložnost temelji na njegovem prepričanju, da ima lahko vsakdo svoje sanje, ob čemer pa ne prepoznava realnega konteksta, da nima vsakdo enakih možnosti za njihovo izpolnitev, da si mora vsakdo glede na svoje okoliščine izbrati sanje, ki mu bodo omogočale vsaj preživetje, če že uspeha ne. Vsa pozornost in energija človeka v stiski sta usmerjeni v preživetje, v razrešitev trenutne situacije; to ni čas preudarnih in dolgoročnih motrenj niti ni čas velike ustvarjalnosti in norih idej, mitu genialnega revnega umetnika navkljub. Iz brezupa ne postaneš mojstrski, brez sredstev se ne moreš po glasu srca odločati, kaj bi te v življenju veselilo početi, narediti biznis iz svojega hobija, verjeti vase, slediti sanjam in trdo garati. A ti je kronotopu navkljub naprteno breme krivde in odgovornosti, saj javno mnenje in duh časa narekujeta, da je posameznikov uspeh vendarle odvisen predvsem od lastne volje in vere.

O avtorju. Katja Štesl je magistrica primerjalne književnosti, ki jo zanima sodobna, predvsem alternativna stripovska ustvarjalnost.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.