Mamuti so pomemben roman; pomemben zaradi sproščene nastanitve v medprostoru zajemljivega in nezajemljivega od koder v "prostor zaznave" potiskajo marginalne realije časoprostora kar počno na poudarjeno literarno igriv način, s fragmentiranjem pripovedi, prepletanjem mnoštva pripovednih tokov, vnašanjem elementov fantazijske pripovedi ter "sproščenim pripovedništvom," ki ni zavezano pripovedovanju "osebnih zgodb".

Ker trdno verjamem, da ni dovolj le, da znamo prepoznavati in zavračati tuje zaznamovane dikcije, diskurze in delovanja, temveč da zmoremo enako storiti tudi s svojimi lastnimi tovrstnimi praksami, obenem pa vidim, kako paradigmatsko seksistična je bila moja recepcija ljubezenskega žanra, se v tem članku dajem za zgled seksistične recepcije ljubezenskega romana. Vsi argumenti proti temu žanru, ki jih navajam, so bili tudi moji.

Nujno je pripoznati, da bi bilo nagrade, ki bi imele jasno izdelane metodološke aparate, mnogo laže objektivno presojati, saj bi vsaj vedeli, v okviru česa se pogovarjamo in na kaj naj polagamo svoj fokus.

Dinko Kreho je publicist, moderator literarnih dogodkov in esejist, s katerim smo se srečali že na lanskoletnem kritiškem simpoziju Umetnost kritike, ki se je odvil v Ljubljani, počasi pa začenja tudi kritiško oz. publicistično sodelovanje s spletnim medijem www.ludliteratura.si.

Z naslovom letošnjega kritiškega simpozija – tretjega po vrsti in drugega pod imenom Umetnost kritike – sem se seznanila že pred časom, ko smo bili člani DSLK (Društvo slovenskih literarnih kritikov) povabljeni, da se s svojimi dispozicijami prijavimo k sodelovanju. Kritikova odgovornost, sem si v tistih dneh v mislih kar precej ponavljala ta naslov, kakšen fantastično kontroverzno konservativen naslov! Preberi

V enem izmed prejšnjih zapisov sem izrazila svoje prepričanje, da se literarno polje, vključujoče avtorje, urednike, založnike, organizatorje literarnih dogodkov in kritike, vse preveč ravna po povpraševanju (bralske) publike. Tedaj sem se trudila, da bi vsaj nekoliko orisala posledice, ki jih lahko ima takšno prilagajanje, ter opozorila na razliko, ki je v tem pogledu bistvena; na razliko med kulturo in umetnostjo.Preberi

V ponedeljek, 18. januarja, sem kot gostja sodelovala na dogodku Literarni večer o literarnih večerih iz serije Knjižno kazalo, ki jo organizirata Maja Šučur in Mojca Pišek. Naključni obiskovalec, dijak četrtega letnika gimnazije (ali sorodnega programa), je na vprašanje o vprašanjih na literarnih večerih pripomnil, da po njegovem mnenju literarni večeri ne nastajajo dovolj »za publiko«. Da je že v redu, če obstaja (nekje, nad oblaki, predvidoma) nekakšen teoretski, analitični diskurz o literaturi. (Bojda je to celo potrebno.) Ampak. Prosim lepo. Nikar analitičnih, teoretskih literarnih večerov. Pa še v javnem prostoru. Kam pa pridemo?Preberi

Redko se mi zgodi, da mi po branju ne ostane prav veliko od teksta, da, pravzaprav, ne vem, kako bi obnovila prebrano, tokrat pa imam, vsakokrat ko se ozrem k zaprti knjigi, predvsem občutek, da zrem v neko slovensko podeželsko pokrajino, bolj ali manj nepremično, vselej enako, seveda znano, domačo, ampak nekako zgolj … nezanimivo preslikano. Vidim rože, drevesa, travnike, hribe, griče, vasi, mesteca, vaško šolo, kmete, ki obdelujejo polja, dečka, ki ga zanima literatura … ampak vse to mi je nekako postano, nekako medlo in, kot že rečeno, dolgočasno.Preberi

Imperativ tržne uspešnosti je poglavitni imperativ potrošniške družbe, iz česar sledi, da je osrednje vodilo stremljenje k množični potrošnji tržnega produkta, pri čemer pa ni odveč poudariti, da gre za skrajno splošen imperativ, ki ne izvzema niti umetniških trgov, s tem kajpak tudi literarnega ne, kar pomeni, da je tudi na knjižnem trgu vse pomembnejše vprašanje dostopnosti produkta. Vse bolj pomembno je, skratka, kako lahko literarni produkt široko bralsko publiko nagovori. Dostopnost se v literaturi meri z vse bolj uveljavljanimPreberi

December je. Adventni čas itd. Dnevi, v katerih se ozremo nazaj, v leto, ki se poslavlja (nekako tako gre običajna retorika, mar ne?) in ponovno (ali prvič – kakor že komu ustreza) pretehtamo uspehe in neuspehe, projekte, dela ter objave tega leta, si pripravimo spisek novoletnih zaobljub ter nato še malček počijemo. Kajne? Kot sveže samozaposlena v kulturi (čeprav sem na istih področjih pred tem delovala že slabih pet let, preko študentske napotnice) predvsem ugotavljam, da me je leto (še eno brez dopusta) utrudilo in da bi potrebovala za kak dan (teden?) daljši advent. Pa seveda nekaj miru. (Ki pa si ga ne morem privoščiti.) Preberi