Posvečeni status večživk na drobno

December je. Adventni čas itd. Dnevi, v katerih se ozremo nazaj, v leto, ki se poslavlja (nekako tako gre običajna retorika, mar ne?) in ponovno (ali prvič – kakor že komu ustreza) pretehtamo uspehe in neuspehe, projekte, dela ter objave tega leta, si pripravimo spisek novoletnih zaobljub ter nato še malček počijemo. Kajne? Kot sveže samozaposlena v kulturi (čeprav sem na istih področjih pred tem delovala že slabih pet let, preko študentske napotnice) predvsem ugotavljam, da me je leto (še eno brez dopusta) utrudilo in da bi potrebovala za kak dan (teden?) daljši advent. Pa seveda nekaj miru. (Ki pa si ga ne morem privoščiti.) 

Stvar je namreč taka: sem kulturna večživka na drobno, kar je skrajno neugodna reč. 

Najprej: kot kulturna večživka na drobno se nenehno najdevam v precepu različnih interesov. V preteklih treh letih, denimo, sem delovala kot: literarna in gledališka kritičarka, novinarka, dramaturginja, moderatorka kulturnih dogodkov, urednica spletne strani, organizatorka kulturnih dogodkov, urednica kulturnega programa v kulturni ustanovi(ci) in pisateljica, v jeseni še kot prevajalka. Aja. Pa (do)študirala sem vmes.

Je odveč zapisati, da vse našteto (hkrati) morda ni najbolj higienično? In še bolj bistveno: je odveč zapisati, da to ni pozicija, ki bi si jo sama izbrala, temveč je ta pozicija preprosto vsiljen položaj, v katerem sem se znašla (in v katerega se vsakodnevno zapletajo številni moji kolegi) zaradi delovanja družbenih mehanizmov, ki poglabljajo neučinkovita, hierarhična razmerja tudi na polju kulture oz. bolj specifično: literature.

Večživkarji na drobno smo pogosto, zaradi nuje vsaj minimalnega zaslužka, zapleteni v razmerja, ko hkrati denimo objavljamo avtorska dela pri neki založbi in kritiziramo program te založbe (ali vsaj naslove kolegov, ki so izdajali v istem programu kot mi sami), vodimo pogovore o knjigah, ki se nam ne zdijo vredne pozornosti, organiziramo dogodke, se trudimo sodelovati s širokim naborom medijev, čeprav nam ne ustrezajo njihove politike ali pa se nam medij sam zdi celo nekvaliteten. Svoja besedila naposled prilagajamo politikam medijev in ne pišemo (nujno) povsem po svoji vesti.  

Večživkarji na drobno opravljamo drobna dela tu in tam (npr. ena objava v nekem mediju na mesec do dva), priložnostna dela, projektna dela. Pogosto moramo delati skorajda zastonj (ali dejansko zastonj, »za reference«, da se »dokažemo«), hkrati pa je naš položaj skrajno negotov, ker je pogosto nemogoče napovedati, kako dolgo se bodo pojavljali naključni projekti, v katerih je mogoče sodelovati, ali bodo dogovorjeni projekti zagotovo izvedeni v roku, ali bo plačilo izvedeno v roku itd. Hkrati ti projekti oz. honorarna dela, ki jih opravljamo, nikoli niso dovolj »velika« in prepoznavna, da bi nam pripadlo pomembno mesto v širšem družbenem diskurzu.

To mesto, mesto izrekanja, ki je pogosto navidezno kritično oz. je kritika dejansko afirmacija nekih obstoječih razmerij, privzemajo večživkarji na veliko. Še vedno gre za ljudi, ki delujejo na polju kulture (literature, gledališča itd.), ki pa privzemajo hkrati avtorske in kulturniške funkcije (sodelujejo npr. v raznih žirijah, komisijah, so sodelavci večjih državnih institucij ipd.) in so vsekakor na (družbeni) poziciji moči. Takšni so denimo primeri sodelavca založbe, ki hkrati sedi v komisiji, ki podeljuje sredstva literarnim projektom, režiserja, ki je hkrati tudi dramatik, pisatelj in pesnik, pa seveda režiserji, dramaturgi, uredniki … ki so hkrati tudi univerzitetni profesorji. Tisti, ki sodelujejo z Ministrstvom, ali z JAK, ali z občinami. Ljudje, skratka, ki letno zaslužijo tudi več kot 100.000 €. Tudi to so prekarni delavci. Večživke. 

Glas teh, je, kajpak, močan, ker so hkratno prisotni v skrajno nasprotujočih si vlogah in domala kandidirajo za državno subvencijo ter si jo kar sami podelijo. 

Večživkarstvo je torej problem predvsem v tisti točki, ko majcena skupina večživkarjev pobere vse vidnejše položaje (vsak izmed večživkarjev več tovrstnih položajev) v primerjavi z večživkarji na drobno, ki se trudijo, da bi opravljali »vsaj neka dela«, ki se postopoma vse bolj in bolj oddaljujejo od tistega, kar naj bi ti večživkarji v realnosti počeli. Dober primer je opravljanje »novinarskih« del za rumeni tisk, zapletanje v nekakšne kontradiktorne pozicije, v navzkrižja interesov itd., pri čemer ni zanemarljivo, da sta kritika drobnih večživkarjev in onemogočanje njihovega delovanja na podlagi »navzkrižij interesov« skrajno sporni, glede na to, da se večživkarjev na veliko nikdar ne ustavlja, ne prevpraša se njihovih pozicij, čeprav so »navzkrižja«, v katera zahajajo oni, absolutno nesprejemljiva. Hkrati pod temi pogoji le malo večživkarjev na drobno ohranja integriteto (ker je to pravzaprav precej nemogoče), ne izraža svojih dejanskih mnenj in dela/piše/komentira/moderira po naročilu. Govori, piše in dela reči, ki jih ne misli, da … preživi. 

Seveda s tem prilaga na ogenj drugim večživkarjem in ponovno »rehabilitira« svoj podrejeni položaj ter postaja del afirmativnega kritištva, realna kritika pa se preprosto – ukinja. Ali pa je preslišana. 

Večživkarji na drobno s(m)o tako sistemsko potisnjeni v situacijo tistih, ki smo najniže v hierarhični lestvici – na številne načine, ne le finančno. In največ, kar je mogoče iz takšne situacije potegniti, je pristna, resna, drzna kritika sistema, družbe, literarne, kulturne scene. (In drugačnih scen.) Res hudo postane, ko energije za tako kritiko – ki je absolutno nujna – zmanjkuje. Zmanjka. Kakor že. 

In se obrne še kaj, ne le leto …