Travniki, drevesa, grape, travniki, drevesa, rože, grape, travniki … itd.

Redko se mi zgodi, da mi po branju ne ostane prav veliko od teksta, da, pravzaprav, ne vem, kako bi obnovila prebrano, tokrat pa imam, vsakokrat ko se ozrem k zaprti knjigi, predvsem občutek, da zrem v neko slovensko podeželsko pokrajino, bolj ali manj nepremično, vselej enako, seveda znano, domačo, ampak nekako zgolj … nezanimivo preslikano. Vidim rože, drevesa, travnike, hribe, griče, vasi, mesteca, vaško šolo, kmete, ki obdelujejo polja, dečka, ki ga zanima literatura … ampak vse to mi je nekako postano, nekako medlo in, kot že rečeno, dolgočasno.

Nisem prepričana ali bi bilo bistveno drugače, če bi se avtor ne zagnal v vsak tekst z eno samo, premočrtno idejo, poanto, pomislekom …, nato pa to idejo/poanto/pomislek obračal, dokler ne bi bil/a vsa oguljen/a in izpet/a. Jakobova proza se zdi grajena po notranji logiki (kratkih) pesmi; avtor najde dober idejni fragment ali posamično poanto, na kateri bi lahko zgradil dobro krajšo pesem, ampak v relativno dolgem proznem zapisu, v katerem seveda umanjka pesniški jezik, posamična poanta, četudi večkrat (vsaj minimalno) »predelana«, nekako ni dovolj. Idejna podstat besedil je s tem nekako preveč izpraznjena, nezadostna, prevečkrat reciklirana za dolžino besedil. Poleg tega besedila pogostokrat učinkujejo kot preveč natančni, goli opisi, nekakšni orisi, ki pa sami na sebi ne prepričajo, ker delujejo pretirano deskriptivno. Ker je pripoved (razen v besedilu Zgornja pot, spodnja pot, prosti spis), večinoma prvoosebna in celo nekako intimna, glede na to, da nam pripovedovalec razgrinja vsakršne misli o svoji preteklosti, o poeziji, o svojih hobijih in podobno, bi težko rekli, da gre za literaturo, v kateri narava/okolica nastopi kot literarna oseba; v njej ni, ne glede na to, koliko prostora ji avtor odmerja, nič živega. Je zgolj kulisa, na kateri naj se razgrinjajo banalnosti nekega življenja. Prav lahko gre pri vsem tem seveda zgolj za moj občutek, ampak menim, da bi literatura, ki se nahaja na meji med esejistiko, prozo in nekakšnimi prostimi spisi, morala prinašati nekakšne pomenljive, iskrive momente, vznemirljiva razmišljanja in poglede prvoosebnega pripovedovalca ali pa vsaj izbirati iz nabora dogodkov/spominov tisto, kar je zlasti zanimivo, izstopajoče in/ali kakorkoli povedno. Kajpak so lahko pomenljivi oz. iskrivi tudi drobni momenti, fragmenti, banalnosti, vendar bi na tem mestu rada opozorila na dvoje: ni vsaka banalnost pomenljiva in ne zna vsak avtor naključne pomenljivosti literarno upodobiti na takšen način, da svojo pomenljivost ohrani. Osebno menim, da Juretu Jakobu v tej zbirki to ne uspeva najbolje. Drugače: nekateri opisi banalnosti so resnično zgolj to – opisi banalnosti.

Hiše in drugi prosti spisi – in morda me je to najbolj zmotilo – spregovorijo o nekem konkretnem otroštvu na ravno dovolj medel, ravno dovolj pavšalen način, da izkušnji umanjka temeljna individualnost, izvirnost, značilnost (ves čas se mi je zdelo, da sem vse te stavke že večkrat prebrala kje drugje), hkrati pa izkušnja tudi ni dovolj izoblikovana, dovolj konkretna, dovolj prepoznavna, da bi delovala kot obča izkušnja neke generacije ali dokument nekega časa ali komentar nekega družbenega vzdušja itd.

Ta »zvrst« proze, ki se pravkar vzpostavlja pri nas in jo je nekako populariziral Uroš Zupan, žal daje lažni vtis, da jo lahko piše kdorkoli. Par spominov, malce sentimentalizma, nekaj poljubno nametanih humanističnih misli in lastnih občutkov glede te ali one umetnosti, kaka omemba džeza, in je. Resno? Mja, ne, seveda ne. Treba je imeti oko za prave detajle, ne gre jih vpisovati vse povprek in treba je znati dobro odmeriti mesto refleksiji. Brez izvirne (če ne že ravno lucidne) refleksije je taka proza bolj malo vredna. Poleg tega je smiselno pisati o rečeh, ki imajo neko idejno, estetsko, zgodovinsko (itd.) težo in dajejo pravi vonj po nekem času, so dobro fiksirane. Če pri Zupanu ni dvoma, v kateri kontekst sodijo provincialni bazeni, pri Jakobu žal ne moremo biti natanko prepričani, ali se eseji odvijajo pred stotimi ali štiridesetimi ali tridesetimi leti. V Jakobovem orisu slovenskega podeželja ni kakšne specifike – ali pa je le jaz ne prepoznavam in so mi Solzice čisto po naključju nenehno silile v misli.

In to je temeljna (in bistvena) razlika med Zupanovo in Jakobovo prozo: Zupanova individualna izkušnja (npr. v posredno že omenjeni zbirki Visoko poletje na provincialnih bazenih) je močna, nezmotljivo njegova, hkrati pa subtilno umeščena v neko konkretno zgodovinsko obdobje. Momenti in »pomenljive banalnosti«, ki jih Zupan »izbira«, so v sozvočju z obdobjem, v katerem so se odvijale, hkrati pa avtorju uspeva, da s tem njegova izkušnja ne izgubi na individualnosti. (Čeprav sem knjigo prebrala tik po izidu, imam, ko se je spomnim, pri sebi še vedno »okus« po njeni atmosferi, jasno sliko časa, v katerega so besedila umeščena in nekaj posebej prepričljivih prizorov.) Jakobu tovrsten prenos osebne, individualne izkušnje v nekaj širše pomenljivega žal ne uspeva. Momenti, ki jih izbira, nimajo pravega stika z okolico in ne zadevajo ob nobene družbene vzvode, trenutke, klime, stanja, zaradi česar pa žal ne pridobijo na nadčasovni vrednosti, ker so za to vendarle preveč ohlapni in preveč splošni.

Nekako se zdi, da zavzemajo ravno tisto najbolj vmesno, najbolj neugodno točko oz. pozicijo, ki jo tovrstna literatura lahko zavzame. Točko torej, v kateri je tovrstna literatura predvsem izpraznjena smisla in ji to smisla tudi ne vrača.