Letos sem, priznam, le stežka našla nekaj predavanj/debat/pogovorov, ki so me na sejmu pritegnili, in še manj takšnih, o katerih bi se mi zdelo smiselno spisati novinarsko poročilo oz. komentar. Letošnji program se mi je v splošnem zdel nekoliko pust, neorganiziran, predvsem pa – kar zadeva literaturo in dogodke, povezane z leposlovjem oz. umetnostjo – prežvečen. Preberi

Šorli in Brodar navajata sledeče podatke glede uprizarjanja slovenskih dram: »Slovenski gledališki letopis za sezono 2013/14 beleži uprizorjenih 253 del tujih avtorjev in 207 slovenskih. Glede na to, da v letopisu prevladujejo produkcije dramskih gledališč, so prešteta uprizorjena dela avtorjev povečini prav dramska besedila. Z drugimi besedami, v sezoni 2013/14 je bilo uprizorjenih 45 % del slovenskih avtorjev.«Preberi

Uvodno pojasnilo: pričujoče besedilo (objavljeno bo v dveh delih) je nastalo kot odziv, ki se je zdel najustreznejši ob komentarju, ki sta ga k moji kritiki za Grumovo nagrado nominiranih dram, objavljenih v posebnih številki revije Sodobnost, naslovljeni Če je slovenska proza v krizi, je dramatiki že odklenkalo, spisali Maja Šorli ter Urška Brodar. Ker ocenjujem, da je položaj dramatike v slovenskem kulturnem prostoru resnično zaskrbljujoč, sem se namerila odzvati z nekoliko obširnejšim pregledom objavljanj in uprizarjanj slovenske, zlasti sodobne dramatike, bi pa na temPreberi

Pred časom sem sodelovala v žiriji, ki je na dogodku Instant drama (projekt je mlajši bratec Urnih zgodb) presojala o tem, kateri prizor, ki je bil prebran na večeru, je bil najprepričljivejši. Z drugima žirantoma sem se ob tej priložnosti zapletla v precej vročekrven pogovor, za katerega niti takrat niti danes ne morem verjeti, da smo ga sploh imeli. Pogovarjali smo se namreč o tem, ali je dramsko besedilo sploh literarno delo. Jap. Tako je. Kolega iz žirije Andraž Golc je trdil, da dramskoPreberi

Brskanja, nova prozna zbirka Vinka Möderndorferja, imajo nenavadno (ne)učinkovito zasnovo: v zbirki je namreč osem kratkih zgodb, od tega jih je šest na ravni idej, tem, književnih oseb, naracije, atmosfere etc. (na vseh ravneh besedila torej) poenotenih. Božična zgodba, Preteklost v škatli, Miš, Začetek pesmi, Končno je crknila ter Velikonočna zgodba dajejo vtis, da bi bilo zbirko mogoče brati tudi kot fragmentaren roman, vsekakor pa kot močno konceptualno zbirko proze. Vse naštete zgodbe so pisane iz perspektive prvoosebnega pripovedovalca, zdi se da »vednoPreberi

Četudi roman Ni druge še ni prejel prav dosti recenzij, se o njem počasi že utrjuje mnenje, da gre za žanrski (ljubezenski) roman, hkrati pa takšno mnenje kontrira videokomentarju romana, ki ga je (predvidoma v marketinške namene) podal Slavoj Žižek, kar je – vsaj po mojem mnenju – z več vidikov skrajno pomenljiv razcep. Za začetek kritike morda pomenljiv predvsem v smislu, da tako ena kot druga stran (tako kritiki, ki roman razglašajo za žanr, kot mož Jele Krečič, ki tekst razume kotPreberi

Tretji del kritiške korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o razlikovanjem med opisom stanja in družbeno kritiko

Slovenski obraz ni roman, ni zbirka kratke proze, ni esejistika – na zvrstno nejasnost opozarja tudi avtorica sama in zdi se, da je še najbolj točna oznaka »knjiga obrazov«. Točna tudi zato, ker – pravzaprav – precej spominja na knjigo obrazov, ki ni knjiga – ja, na Facebook.Preberi

Sodeč po knjižnih policah s prodajnimi uspešnicami je jasno, da je trenutno najbolj vroča literatura tista, ki v središče postavlja erotiko. (Je bilo kdaj res drugače?) Ne le Petdeset odtenkov sive, tu so tudi serije Crossfire (Sylvia Day), Stark ter Skrivnostni vitezi (Julie Kenner) in nepregledna množica posameznih naslovov, med katerimi se najde tudi kakšen slovenski, denimo zbirka erotičnih zgodb Goli v ljubezni Braneta Kastelica. Kajpak naštetemu težko rečemo leposlovje; gre za enega izmed fizičnih literarnih žanrov, namenjenih množični konzumaciji, ki cilja na telesni odziv bralca (vznemirjenje, vzburjenje ipd.), hkrati pa je skrajno družbeno potrjevalen, celo eskapističen.Preberi

Roman Na drugem mestu Davida Lodgea se je v slovenskem prevodu znašel na tretjem mestu, kar je – glede na to, da gre za začetni del trilogije – pravzaprav nekoliko nenavadno. Tako je kajpak naneslo, da sem drugi del trilogije, roman Majhen svet, prebrala že dolgo pred Na drugem mestu; nekoliko bralskega užitka mi je bilo s tem vsekakor odvzetega; z liki prve knjige kampus-trilogije sem tako že bila seznanjena: precej njihovih osebnih navad, hib, posebnosti in skrivnosti (predvsem kdo je (kolikokrat) seksal s čigavo ženo) mi je bilo že znanih.Preberi