Uradno: literatura ni umetnost

Anja Radaljac

V enem izmed prejšnjih zapisov sem izrazila svoje prepričanje, da se literarno polje, vključujoče avtorje, urednike, založnike, organizatorje literarnih dogodkov in kritike, vse preveč ravna po povpraševanju (bralske) publike. Tedaj sem se trudila, da bi vsaj nekoliko orisala posledice, ki jih lahko ima takšno prilagajanje, ter opozorila na razliko, ki je v tem pogledu bistvena; na razliko med kulturo in umetnostjo.

Tokrat se sprašujem, ali nismo vsi, ki tako ali drugače sestavljamo slovensko literarno polje, soodgovorni, v kolikor se dogaja (in zdi se, da se dogaja), da literatura tudi »od zunaj« izgublja status umetnosti in se vzpostavlja kot potencialni tržni produkt. 

To moje (samo)prevpraševanje je (med drugim) spodbudil Osnutek strategije razvoja kulture v Mestni občini Ljubljana za čas med letoma 2016 in 2019. Naj, preden se podrobneje posvetim točkam, ki so se mi v dokumentu zdele zlasti pomenljive, poudarim, da ta dokument osebno razumem kot zgolj enega izmed indikatorjev, kot enega od simptomov, ki pa je vreden pozornosti predvsem zato, ker je MOL vsekakor ena izmed pomembnejših financerk kulture v našem prostoru in tako ni nebistveno, kakšna je njena reprezentacija literarne umetnosti. 

Že uvodoma, če preletimo kazalo, lahko ugotovimo, da »literarna umetnost« v program ni vključena. V njem se niti ne pojavita oznaki »književnost« ali »literatura«. So pa, na drugi strani, toliko jasneje poimenovane vse druge oblike umetnosti. V osnutku razvojne strategije tako najdemo uprizoritvene, vizualne, glasbene ter intermedijske umetnosti in film. Zgolj literarno umetnost iščemo zaman; namesto nje odkrijemo podpoglavje Knjiga in knjižnična dejavnost

Že v samem poimenovanju se v fokusu torej ne znajde literatura kot umetnost, temveč produkt, »knjiga«, ki nikakor ni nujno niti leposlovna niti umetniška. Lahko je, če smo iskreni, tudi kuharica. Zbirčica pesmic o »beli Ljubljani«, spisanih po naročilu. Ali pa – zakaj ne – knjižica z ljubljanskimi znamenitostmi. (In »gratis« zemljevidom.) Literatura se torej v Osnutku strategije razvoja kulture v MOL torej ne vzpostavlja kot umetnost, temveč kot zgolj-kultura ali, v najslabšem primeru, celo kot poenostavljen tržni produkt. Ali še drugače: podpora »knjige« namesto »književnosti« oz. »literature« je podpora končnega izdelka, kar pomeni, da gre nujno za podporo, ki je namenjena trženju izdelka, ne pa podpori produkcije izdelka. 

Hkrati to poimenovanje že samo na sebi ne nagovarja ustvarjalca, umetnika ali njegovih ožjih sodelavcev, katerih delo je prav tako (ali bi vsaj »naj bilo«) ustvarjalne narave (govorim npr. o knjižnih urednikih, oblikovalcih, pa tudi lektorjih, prevajalcih ipd.), temveč bralca. Obstoj neke »knjige« je namreč dokaz, da so avtor (in prevajalec), urednik, lektor in oblikovalec svoje delo že opravili. Knjiga je produkt njihovega dela, ki pa samo ni nujno podprto, če podpremo »knjigo«. Takšno poimenovanje bi lahko bilo tudi zgolj nerodnost, odnos do literature, ki bi se razkril ob podrobnejšem branju začrtanega programa, pa mnogo ugodnejši, kot namiguje zamenjava »književnosti« s »knjigo«. 

Žal se izkaže, da ni tako. 

Da »naj bo« vloga književnosti bolj ali manj turistično-kulturno-družbeno-potrjevalna, se namreč izkaže tudi v opisu ciljev in strategij v nadaljevanju. Ko, če se najprej spet zatečemo k preprosti primerjavi, nanese na druge umetnosti, sta v ospredju ustvarjalec in dvig kvalitete produkcije in celo skrb za alternativno umetnost (npr. pri plesu in intermedijskih umetnostih). Tudi če odmislimo kvaliteto ali učinkovitost izvajanja teh zasnutkov – se pravi, ne glede na to, ali bodo dejansko podprti najbolj kvalitetni ustvarjalci ter projekti: vsaj na papirju je v ospredju ustvarjalec. Vprašanji obiskanosti uprizoritev ali (ne)številčnosti odjemalcev umetniških izdelkov sta postavljeni na stran: večina ciljev v ospredje postavlja konkretne izboljšave programa in izboljšave financiranj programov ter ustvarjalcev.

Pri literaturi, pardon, knjigi (žal pa tudi pri filmu) je vsa skrb namenjena zgolj odjemalcu, torej bralcu in dvigu »bralske kulture«. Pri tem ni nepomembno, da kot kazatelje uspešnosti izbirajo kvantitativne, ne kvalitativne indikatorje. MOL si ne zadaja niti enega konkretnega cilja, s katerim bi nameravala izboljšati položaj slovenskih literarnih ustvarjalcev (nekajkrat pa se podpisniki pohvalijo, da znotraj programa ICORN prijazno nameščajo tuje avtorje) ali s katerim bi kakorkoli vplivali na kvaliteto slovenskega književnega programa. Ne predvideva niti financiranja slovenskih ustvarjalcev (ne pisateljev, pesnikov, dramatikov in esejistov, pa tudi ne urednikov, oblikovalcev, lektorjev, prevajalcev), niti financiranja programov, niti sami ne predvidevajo nikakršnega projekta, v katerem bi k sodelovanju povabili literarne ustvarjalce. 

Famozna cilja, ki si ju zaradi razvoja področja knjige zastavlja MOL za čas med 2016 in 2019 (da ne okolišim preveč), sta sledeča: »1. cilj: Dvig zanimanja za knjigo in branje pri vseh ciljnih skupinah« in »2. cilj: Dvigniti prepoznavnost Ljubljane kot Unescovega mesta literature«. Prvi cilj se v nadaljevanju še bolj ali manj ponovi v podpoglavju Knjižnična dejavnost, kjer bo MOL sledila cilju »povečati dostopnost knjižničnih storitev vsem prebivalcem MOL«.

Oba cilja sta naravnana absolutno tržno, še zlasti je problematičen drugi cilj, v katerem je literatura malodane povsem eksplicitno izrabljena kot metoda oz. podporni steber ljubljanskega turizma, kar pa nikakor ni dopustno. Da gre resnično za golo trženje in ne podporo umetnosti (ki jo dokument obljublja na drugih področjih) dovolj jasno izraža tudi sledeča namera: »podpreti programe in projekte, ki na inovativen način popularizirajo knjigo in branje in vzpostaviti znamko Ljubljana – mesto literature«. 

Problematična je tako težnja po popularizaciji (namesto podpore kvalitetnih umetniških vsebin, ki niso (nujno) popularne oz. njihova popularnost ne more biti odločujoči kriterij, po katerem se jih presoja), kot tudi vzpostavitev znamke, ki niti ni »književnost kot znamka«, ampak Ljubljana kot mesto literature, pri čemer gre, kajpak, za trženje Ljubljane, ne pa literature. 

Ta znamka namreč podeljuje neki kvalitativni (tudi tržni) označevalec Ljubljani, ne pa slovenski literaturi (ali celo ustvarjalcu/ki te literature). Z oznako »mesto literature« postane Ljubljana zanimivejša za obiskovalce, s tem pa seveda nikakor ni podprt razvoj slovenske literature kot umetnosti in s tem seveda nikakor niso podprti ustvarjalci slovenske literature. 

V skladu s tem tudi ni presenetljivo, da vsa finančna sredstva, ki jih MOL namenja za literaturo, pravzaprav niso namenjena ustvarjalcem, temveč festivalom (npr. Fabula) in prostorom, kjer se prirejajo literarni dogodki (npr. Trubarjeva hiša literature, Vodnikova domačija), ki dejansko prinašajo neposreden obisk in pretok ljudi. Podobno je seveda s Cukrarno, ki naj bi jo v naslednjih letih MOL prenovila in vzpostavila kot literarno središče; spet gre za dogajalni prostor, tako rekoč »kulturno prizorišče«, ki ne bo namenjeno ustvarjalcu, temveč odjemalcu in poustvarjalcu. 

Na področju literature se v okviru obravnavanega programa torej podpira predvsem poustvarjalni kader (moderatorje, organizatorje) in absolutno manj ustvarjalni kader, pri čemer je seveda smiselno omeniti tudi, da podpora literarnemu poustvarjanju žal ne prinaša izjemnih literarnih dogodkov ali njihovega množičnega obiska. Ravno nasprotno. Je pa res, da se zaradi te podpore in ekscesivnega literarnega »dogajanja« (ne glede na njegovo vsebino) v Ljubljani resnično precej »dogaja«, kar je, morda, čisto fino zapisati v kakšen turistični prospekt. Pa smo spet pri trženju. Da literatura z vsem skupaj nima kaj veliko opraviti ali da – obratno – to vse skupaj nima prav veliko opraviti z literaturo, se seveda razume samo po sebi.

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • zrno.masti pravi:

    Nekaj težav vidim pri tem zapisu.

    1. Redukcija literarnega polja – mar niso tudi bralci njegov sestavni element? Konec koncev so že ljudje, ki zasedajo pozicije, ki jih avtorica omenja, najprej/tudi bralci.

    2. Tudi branje je lahko ustvarjalen proces. Tukaj se pa vzpostavlja neka distinkcija med umetniškostjo, ki je zgolj na strani proizvajalcev in obdelovalcev literature, na drugi strani je pa samo še knjiga, ki jo bo nevedna raja tako ali tako najverjetneje uporabila namesto toaletnega papirja, četudi bo šlo malce bolj na trdo.

    3. Je bil najprej “slab okus” publike in so bili posledično uredniki prisiljeni v tiskanje “slabih knjig” ali ima uredniška politika vendarle kakšen vpliv na “vzgajanje bralstva”? To je sicer bolj retorično vprašanje, želim samo poudariti, da ni tako enoznačna, enosmerna zadeva. No, pa saj avtorica pravzaprav sama ugotavlja, čeprav ne za primer literarnega ustvarjanja, da to, da je vsaj na papirju v ospredju ustvarjalec, še ni zagotovilo za kvaliteto. V bistvu je vprašanje že to, kaj sploh tisti, ki imajo moč odločanja, dojemajo kot kvaliteto – lep primer za razmislek je lahko že ta spletna stran …

    Sicer se pa načeloma strinjam s tem, da so omenjene točke Osnutka precejšnja beda, zdi se mi tudi, da je avtorica dobro prepoznala določeno ideologijo, ki se skriva za njimi. Prav tako razumem, da je težišče tega zapisa nekje drugje, da gre torej bolj za problematizacijo odnosa drugih družbenih polj do literarnega, in da so vedno potrebne določene poenostavitve, kompromisi. Ampak se mi vseeno zdi, da bi bila natančnejša obravnava oziroma razdelava izpostavljenih zadev v tem tekstu nujna, če ne želimo zapasti v neko črno-belo shemo. Še posebej, ker je to bojda eden najbolj očitnih pokazateljev, da gre za trivialno literaturo. 😉

  • Anja Radaljac pravi:

    Zrno masti:
    1. Bralci so sestavni element komunikacijskega kroga knjige, seveda. A prav tako so gledalci gledališke ali plesne predstave, poslušalci koncerta, obiskovalci likovne raziskave … del umetnine, katere odjemalci so. Seveda tudi v primeru, da so sami igralci, režiserji, dramaturgi, likovniki, glasbeniki … vseeno se te odjemalce mnogo redkeje konkretno direktno podpira, kot ravno bralce. Nasprotno se podpira ustvarjalce, kar se zdi absolutno ustreznejša praksa; odjemalec lahko svojo funkcijo zavzame šele, ko se pojavi zanj primerna vsebina, ki jo lahko “uporabi”. Poleg tega je bolj problematično stanje, ko se podpira zgolj medij (“knjiga”) in ne umetnosti in zgolj odjemalca, ustvarjalca pa sploh ne ali se ga podpira manj intenzivno kot bralca. V kolikor ste sposobni v tem razumeti tudi kakšen namig na ideološkost te situacije, toliko bolje.
    2. Gl. zgoraj.
    3. Gre za vprašanje, ki sega preko meja tega besedila in, kot ugotavljate, ni tako enoplastno, da bi ga bilo mogoče celostno obravnavati v besedilu, ki se z njim primarno niti ne ukvarjati.

  • Anja Radaljac pravi:

    *ne ukvarja.
    Se opravičujem.

    Dodajam še opravičilo za lapsus, ki se je pojavil v tekstu: ne gre za ”razpis”, ampak za ”osnutek razvojne strategije”. Zatipkalo se mi je. Hvala za razumevanje.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Neodzivnost in nefleksibilnost

    Anja Radaljac

    Kultura in umetnost sta v tej politični klimi uradno doživeli zlasti omenjeni molk Ministrstva za kulturo ter napoved rezov proračuna, hkrati pa se preko socialnih omrežij ter neuradnih stališč generirajo »nova« stališča v odnosu do umetnosti in kulture.

  • Pri nas rezov v kulturi ni

    Zarja Vršič

    Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

  • Pomlad knjige v Montaiguju

    Zarja Vršič

    Odličen obisk, vrste za avtograme in izropane police v knjižnicah – literarni »salon« v francoskem Montaiguju ima za vsakogar nekaj.

Izdelava: Pika vejica