»Ko slišim besedo odgovornost, se primem za pištolo!«

Z naslovom letošnjega kritiškega simpozija – tretjega po vrsti in drugega pod imenom Umetnost kritike – sem se seznanila že pred časom, ko smo bili člani DSLK (Društvo slovenskih literarnih kritikov) povabljeni, da se s svojimi dispozicijami prijavimo k sodelovanju. Kritikova odgovornost, sem si v tistih dneh v mislih kar precej ponavljala ta naslov, kakšen fantastično kontroverzno konservativen naslov! 

Ne morem si kaj, da ne bi – morda tudi kot otrok tik-po-jugoslovanskih časov – ob besedi odgovornost pomislila na policijsko uro, UDBA, politično cenzuro in Tita, ki je bil oče naš. (Pun intended.) A obenem sem bila tudi precej prepričana, da se referati ne bodo prav neposredno dotikali te problematične sintagme, zaradi česar sem bila prijetno presenečena ob referatih Aljaža Krivca in Tadeja Meserka, ki sta v svojih besedilih storila prav obratno od pričakovanega (preostali gostje so kritičarkino odgovornost naslavljali bolj posredno). Krivec je odgovornost v svojem referatu odpravljal, češ da gre nujno za odvod oblastnega mehanizma: če smo odgovorni, nastopamo s podrejene pozicije in odgovarjamo nekomu, ki je hierarhično nad nami. Predlagal je, da izraz ›odgovornost‹ nadomestimo z ›dolžnostjo‹. Še zlasti zanimivo se zdi to stališče v navezavi na Meserkovo izvajanje, ki je kritičarkino odgovornost odpravljalo iz drugačnega razloga: odgovornost v družbi vselej nastopa s spremljevalnimi mehanizmi, kot so npr. kaznovanje v primeru izneverjenja odgovornosti, družbeni vpliv na področju delovanja (kdor ima neko specifično odgovornost, npr. sodnik, je družbeno vpliven na polju državnega prava) in družbene konsekvence delovanja (sodnikovo delovanje se npr. umešča v širši koncept pravne države in znotraj tega širšega koncepta ima sodnik jasno vlogo, njegove odločitve pa jasne konsekvence). Pri kritiki, tako Meserko, ne poznamo mehanizma kaznovanja, raziskave kažejo celo to, da imajo kritike le zanemarljiv vpliv na mnenje bralske množice (s tem pa tudi na nakup, branost ipd.) in da imajo le majhne družbene konsekvence v širšem polju (npr. pri podeljevanju štipendij, nagrad ipd.). Te ugotovitve seveda držijo. A kdo bi naj torej v stanju, kot je, zasedal pozicijo moči? Komu naj bi bila kritičarka torej odgovorna? 

Zdi se, da sta na to posredno odgovarjala referata Dinka Kreha in Daniele Strigl, ki sta kritičarki oddeljevala mesto znotraj literarnih scen. Zlasti Kreho je spregovoril o odnosih znotraj manjših literarnih prostorov, kjer se (seveda) praktično nihče ne preživlja (zgolj) s kritiko in kjer se med seboj vsi poznajo, kritičarka pa je pogosto kritičarka + urednik + avtor ali kritičarka + prevajalka + moderatorka ipd. Oba referata sta dajala čutiti, da je oblast pravzaprav notranje generirana in se torej vzpostavlja znotraj literarnega polja, pri čemer velik delež akterjev na tem polju pogosto privzema tako pozicijo na dnu teh vertikalno vzpostavljenih razmerij kot tudi na vrhu: kritičarka je res ›spodaj‹, a urednik ali avtor – za kritiko se zdi bistven predvsem slednji – je ›na vrhu‹. Iz prej povedanega je jasno, da to pomeni, da je ista oseba ›enkrat zgoraj, enkrat spodaj‹. 

To pa seveda tudi pomeni, da mesto, s katerega se podeljuje kritičarkino odgovornost, pravzaprav ni le nekaj, kar je v širši družbi (vsaj po Meserku) nevidno – ali celo ›realno‹ neobstoječe –, temveč ga je tudi v primeru, da to mesto iščemo znotraj literarnega polja, težko locirati. 

A če pustim ob strani obče kritičarkino večživkarstvo in sledim logiki prispevkov Krivca in Meserka (in ne vidim razloga, da jima ne bi), potem je edino verjetno, da odgovornost kritičarki nalagata založba (in urednik) ter še zlasti avtor; kritičarkina odgovornost je odgovornost do avtorja in založbe. Toda kakšna je (lahko) ta odgovornost? Po Krivcu je kritičarkina dolžnost, da literarnega dela ne bere kot ›od boga danega‹, a po drugi strani – mar ni točno to tisto, kar se vse pogosteje od njega pravzaprav zahteva? Ignacija J. Fridl je v referatu, ki ga je prebrala s strastjo (res, žal mi je bilo, da publika – tokrat so bili to le soudeleženci simpozija in nekaj organizatorjev – še zdaleč ni kazala znakov, da bi jo prevevali sorodni sentimenti) opozarjala, da je kritičarki, ki se ne drži odgovornosti, ki ji jo dodeljujeta avtor in založba (ali, kot smo videli na primeru, ki ga je sama izpostavila, ustvarjalci gledaliških predstav), ne piše prav dobro: izobčena bo iz literarnega (ali gledališkega ali drugega umetniškega) občestva in utišana – deležna bo javnih napadov in pritiskov ali pa bo zanjo v medijih zmanjkalo prostora. Na sorodno je opozarjal tudi Kreho na primeru lastne kritike, ki ni bila deljena v družbenih medijih, ker iz nje ni bilo mogoče izluščiti dovolj udarnih hval, ki bi lahko služile v promocijske namene.

Našteto nekako kaže na to, da je kritičarkina odgovornost v sodobnih literarnih prostorih – pa ne le slovenskem – pravzaprav zadovoljevanje avtorjeve nečimrnosti. Osebno se mi zdi na tem mestu bistveno izpostaviti (na simpoziju pa sem ta vidik kar nekoliko pogrešala), da kritičarkina odgovornost, četudi bi to bila zgolj in samo odgovornost do avtorja (ne dela, kajti delo samo ne postavlja zahtev in ni kulturno-politični akter), nastaja v odnosu do neke druge odgovornosti, in sicer odgovornosti avtorja. 

Ali, v kolikor literaturo, kakor je to v neki meri počela Iva Kosmos, vzpostavljamo kot prostor svobode, ki obstaja tudi sam na sebi (osebno se s tem nikakor ne bi strinjala; literaturo vidim kot zgolj enega izmed družbenih diskurzov oz. načinov govora), avtorja odvezujemo od njegove odgovornosti? Ali pa je tako, da avtor preprosto nima nobene odgovornosti? Z Meserkom bi gotovo lahko ugotavljali, da ne. Obenem avtorju tudi v literarnem prostoru, se pravi od znotraj nihče ne vsiljuje nikakršne odgovornosti. Vsaj v sodobnem času literarne hiperprodukcije avtor ne odgovarja nikomur (morda je nekoč odgovarjal uredniku). Čemu bi torej kritičarka odgovarjala avtorju? 

A spregledati ne gre še ene reči: četudi avtor ne odgovarja nikomur (morda bi edino lahko rekli, da odgovarja trgu, kar pa je enako zgrešeno locirana odgovornost, kot kritičarkina odgovornost avtorju), mar nima tudi nobene dolžnosti? 

Na tej točki se, po mojem mnenju, avtor in kritičarka stikata: oba imata dolžnosti do literature kot diskurza, do literarnega dela ter širšega družbeno-političnega polja. Kakor v svojem referatu piše Insa Wilke (ki na simpoziju žal ni mogla nastopiti): literatura je lahko sposobna razmišljanja – ali pa ne. Osebno mislim, da je avtorjeva dolžnost, da piše razmišljujočo literaturo, ki je – tako tudi Wilke – v skladu s sodobnimi filozofskimi spoznanji in ji ne manjka socialnih in estetskih veščin. V skladu s tem tudi verjamem, da je kritičarkina dolžnost, da z jasno izraženim, argumentiranim stališčem (Wilke citira pesnika Uweja Kolbeja, ki ›imeti stališče‹ zelo primerno opredeli kot to, ›da imaš o svetu kaj povedati in si v njem tudi aktiven,‹) izpostavi, v katerih točkah v danem literarnem besedilu zaznava, da avtor ni izpolnil svoje dolžnosti (kakor je definirana zgoraj). 

Kritičarka ima torej odgovornost, da ruši institucijo odgovornosti, obenem pa ima dolžnost, da kljub posiljevanju z odgovornostjo še naprej kritično, v kontekstu, upoštevaje družbeno-politični moment, obravnava literarna dela. Kajti to je – ne glede na to, kako se ji skuša to dolžnost odvzeti in jo nadomestiti z odgovornostmi – dejanska dolžnost kritičarke. Biti kritična.