Ali imajo literarne revije kakšne oblikovalske signale, ki bi sporočali, da bi te revije lahko razumeli tudi kako drugače kot metaforo za kulturo branja, ki se udejanja skozi knjigo kot njeno privilegirano mesto?

Če besede uporabljamo, jim po eni strani podelimo moč, po drugi jim jo pa tudi odvzamemo.

Pri prevozih velikokrat trčim ob meje svoje domnevne tolerantnosti, “širokosrčnosti”. Za tipkovnico je vse drugače, lažje.

Med prejemnicami nagrade sklada Dubai Cares je tudi Bibi Bakare-Yusuf, energična založnica iz Nigerije (Cassava Republic), ki bo v okviru izbranega projekta izdala otroške knjige v treh lokalnih jezikih, da bi otroke opolnomočila in jim pomagala zgraditi kulturno samozavest. Pred knjižnim sejmom v Šardži si je vzela čas, da je odgovorila na nekaj vprašanj.

Oblikovanje bralskega okusa in posledično bolj izobražene družbe je smiselno le, če ima izhodišče v osnovnih stebrih založništva – v svobodi objavljanja in spoštovanju avtorskih pravic.

Kulturno izobraževanje je nujno za konsolidacijo srednjega razreda, ki v kontekstu Rusije ne predstavlja dejstva, temveč predvsem uganko.

Ni presenetljivo, če v takšni klimi uspeva predvsem razočaranje, ki vodi v apatijo, zaradi nje pa problemi niso vidni bodisi se z njimi ne želi nihče ukvarjati, razen seveda tistih, ki jih povzročajo.

Meja, ki loči cenzuro od dekoruma in politične korektnosti, je res tanka, in Rusi si očitno zelo prizadevajo, da bi ostali na pravi strani.

Na ozadju miselnosti, da hočemo za mlade samo najboljše, so mladi lahko hitro tarča ideologije, medtem ko so lahko odrasli za nekaj dobrega prikrajšani – verjetno si tudi odrasli zaslužijo dobro literaturo, ki ni niti omejena na enega samega kanoniziranega avtorja niti ni vzniknila iz hipnih potreb potrošništva.

letalo leti skozi oblake polne vilic