Če bi želele_i Male ženske (Little Women), klasiko, pod katero se je podpisala Louise May Alcott, predstaviti z vidika recepcije, adaptacij, prevodov itd., bi bilo o tem mogoče napisati novo in verjetno še daljšo knjigo od njih samih. Katere Male ženske? Že tu se zaplete … Male ženske so skoraj nekakšna institucija, ki zahteva dodatno kanonizacijo.

Ko je beloruska pisateljica in raziskovalna novinarka Svetlana Aleksijevič leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost, so bili odzivi vsaj glede na siceršnji pomen nagrade relativno pičli in razmeroma hladni. Tu in tam se je pojavil očitek, da formalno sploh ne gre za pisateljico, da ime ni dovolj znano in da imamo ponovno opravka s podeljevanjem na podlagi družbenokontekstualnih, manj pa literarnih okoliščin … Precej drugače kot pri (ponovno »sporni«) podelitvi le leto kasneje, ko je švedska akademija izbrala Boba Dylana in je po medijih završalo …

Mujica, rojen leta 1942 v Buenos Airesu, se je po skromnem otroštvu v zgodnjih šestdesetih preselil v newyorški Greenwich Village. V ZDA se je odločil za študij na (zloglasni) Free University of New York, znani kot »kalilnici idej«, ki jih radi strpamo pod skupno oznako »nove levice« (emancipatorna gibanja, vezana na vprašanje spola in seksualnosti, rase, podmazana s kritiko imperializma, kapitalizma …).

Da bo letošnje leto ponudilo več knjižnih naslovov, ki se bodo tako ali drugače ukvarjali z epidemijo covida-19, bi si bržkone večina upala staviti že ob t. i. prvem valu.

Dialektika spola prepričljivo poveže historični materializem s feminizmom, podobno kot reflektira razmerje med slednjim in psihoanalizo. Dotakne se vprašanja rase in do neke mere tudi spolne nebinarnosti, pod vprašaj postavi pojme ljubezni, romantike, družine, otroštva …

nastala je zavest o tem / kako mi oči poskakujejo z atoma na atom

Knjižnica MGL je zbirka, katere učinki so zelo vidni. Njene sledi je iskati v predstavah, v debatah ob njihovih študijih, obenem pa tudi zbirka vsaj do neke mere biva kot odmev tekočega gledališkega dogajanja. Na ta način biva med prakso in teorijo, med literarnim in gledališkim.

»Pri SZ Čeljust sem izdal par pesniških zbirk, ki sicer niso bile opažene, ampak kot pravi Bob Geldof v The Great Song Of Indifference: I don't mind at all.«

Ko knjiga ne živi več zgolj »sama na sebi«, pa se pojavi tudi nov izziv za literarno kritiko. Se ta lahko znajde v tesnobi zaradi splošnega prepričanja o kriminalki? Kako naj presoja knjige, ki bi po klasičnih merilih veljale za kvalitetne, vendar so v okviru žanra (čigar pravila opuščajo) predvsem njegovi slabi primeri?

Renato Bratkovič je organizator mednarodnega krimi/noir književnega festivala Alibi, ki je letos na idilični lokaciji na Pohorju (Tinjska gora) potekal že petič.