Covid-19 v mreži katastrof

Janko Petrovec, Karantena. Rim. Novo mesto: Goga, 2020

Aljaž Krivec

Da bo letošnje leto ponudilo več knjižnih naslovov, ki se bodo tako ali drugače ukvarjali z epidemijo covida-19, bi si bržkone večina upala staviti že ob t. i. prvem valu. V prvi vrsti zato, ker imamo opravka z nečim, kar se zdi instant izbira za dogodek stoletja (tudi če se bomo leta 2100 odločile_i, da to ni bil), v drugi zato, ker je vidnost tematike tolikšna, da bi bilo čudno, če se o tem ne bi pisalo, v tretji pa zato, ker je tudi naš književni trg v zadnjem desetletju delal počasne, a gotove korake k samopotrgovljenju. Znano je denimo, da je nekaj covid-besedil nastalo po naročilu založb, četudi morda tematsko sploh niso posvečena koronavirusu in njegovim odvodom, temveč ta rabi le kot zaslomba za karkoli že.

Kako ocenjevati tovrstno literaturo, bo do neke mere pokazal čas, gotovo smo trenutno pod pretiranim vtisom družbenih okoliščin, da bi bilo mogoče zagotoviti kar se da distancirano branje. Drznem si trditi predvsem, da bodo tovrstna besedila vsaj (bolj ali manj dragoceni, že to se razlikuje od naslova do naslova) dokumenti nekega obdobja.

V tem oziru sem se tudi Petrovčevega književnega prvenca lotil nekoliko zadržano. V morju koronskih (dez)informacij in mnenj je pač tako, da se nemalo stališč, idej ter podatkov ponavlja v neskončnost, in tako je tudi možnost, da bo knjiga pred nami dolgočasna, precejšnja. Pomaga, če si se odzval hitro (Petrovec se je v slovenskem prostoru med prvimi), če si deležen kakšne posebne osebne okoliščine (Petrovec je bil kot poročevalec iz Rima na »prvi bojni liniji«). Morda malo manj pomaga, če opletaš s pojmom »karantene« in se s tem pridružiš Karantenozofiji (T. Grušovnik), Zgodbam iz karantene (G. Kržmanc), Zapisom ustavnika v karanteni (A. Teršek) in Umetnosti v času karantene (J. Zalaznik), pa tudi Antropologiji med štirimi stenami (D. Podjed), kjer je karantena »samo« implicirana. Za zdaj se sicer zdi, da je poudarek na karanteni morda do neke mere lokalna značilnost.

A program knjige Karantena. Rim., ki do neke mere omili nejevoljo, je nakazan že na prvih straneh. Najprej v uvodu, ko avtor namigne, da bo covid-19 rdeča nit zapisov (ti se vrstijo od 20. februarja do 31. maja 2020), a s pripisom »če jo že ravno potrebujete«, nato pa še v zapisu z 9. marca: »Sploh pa – od kod ljudem mnenje o vsem? Sam imam merodajno stališče o zelo malo stvareh okoli sebe, večina se jih zgodi, ne da bi o njih sploh imel kakšno mnenje.« Seveda lahko slednja izjava ponovno vzbudi zadržek (a ni to spet neke vrste mnenje?), a razen tega avtor zapovedi bolj ali manj vestno sledi v vseh zapisih.

Petrovčevo ozadje je namreč predvsem novinarsko (poleg prevajalskega, igralskega in še kakšnega), njegova ideja novinarstva pa »iskati dejstva«. Tu ni prostora za pretirane interpretacije, apele in zgražanje. Pri tem seveda ne gre zanikati, da je pripovedovalčevo izhodišče vendarle v temelju zaznamovano z nekakšno razsvetljensko-liberalno podstatjo: begunsko vprašanje je skozi njegovo pisanje mogoče razumeti kot humanitarno katastrofo, pa tudi v smiselnost koronaukrepov načeloma ne dvomi.

Do odmika od tega modela pride v iskanju odgovornosti za nastale situacije. Morda bi ob koronakrizi pričakovali_e, da bo avtor kazal s prstom (na državljane_ke, politiko, sistem …). A Petrovcu uspe izrisati vsakršno katastrofo (potresi, epidemije, teroristični napadi …) kot kompleksen splet dejavnikov, ki segajo vse od zle usode preko slabih odločevalskih potez do osebne odgovornosti. Podobno izpiše tudi pozitivne razsežnosti, ki se skrivajo v dobrih ukrepih in solidarnosti.

Tovrsten pristop »h katastrofi« je tisti, ki omogoča, da avtor knjige Karantena. Rim. koronakrizo tako rekoč demistificira (a ne zanika njenih razsežnosti in nevarnosti) in jo lahko razbira skupaj z drugimi katastrofami, ki jim je bil priča tekom svoje poročevalske kariere v Rimu. Morda najboljši prikaz tega je najdaljši (in po mojem mnenju tudi najprepričljivejši) zapis iz knjige, datiran z 10. aprilom 2020, ki obsega štirinajstih podpoglavij, v katerih se (izmenjaje) sprehaja med terorističnim napadom v Nici, potresom v Amatrice, sredozemskimi migracijami, padlim viaduktom v Genovi in epidemijo covida-19. V uvodu k zapisu ugotovi: »Toda v resnici se v mojem intimnem času vse omenjene zgodbe zlivajo v eno; s časom izgubljajo ostre robove dogodkov in se pretvarjajo v izkušnjo, iz spomina prehajajo v meso.« Avtorjev pristop tako zadobi holistične razsežnosti. Noben še tako v oči bijoč dogodek ni zares brez precedensa, v vsakem se skrivajo (najmanj) detajli, navadno pa kar jedrni mehanizem, ki ga postavljajo v širši splet dogodkov, v tem primeru katastrof. Vselej se izkaže, da nam notranji/bližnji pogled v katastrofo pomaga ugledati novo razsežnost, pa tudi da je možne odzive na vsako mogoče najti na spektru, da se ni nobena od njih pripetila povsem nenapovedano, sama od sebe, in da niso bile vsaj njene posledice (če ne celo katastrofa sama na sebi) do neke mere preprečljive.

Druga specifika Petrovčevega pisanja je prehajanje med popisovanjem dogodkov in nekakšnim njihovim metanarativom, ki v primeru Karantene. Rim. pomeni dnevniško popisovanje samega dela novinarskega poročanja. Avtor prikazuje komunikacijo z nadrejenimi, klepete z novinarskimi kolegi_cami, način pisanja prispevkov, tovorjenje opreme … Vstop v »novinarsko delavnico« je morda nepričakovana razsežnost dela, ki pomeni njegovo dodano vrednost tudi mimo vsakokratne tematike. Ta način nam omogoča ne samo vpogled v delo poročanja kot takega, temveč tudi spoznavanje stroja, ki tvori novice, poročila in reportaže. Z razsvetlitvijo načina vrže vse karte na mizo in bralstvu omogoča, da presoja podane informacije tudi v kontekstu njihovega nastanka, in ne zgolj vsebine.

Če sta tako dejstvi, da je Petrovčevo delo med prvimi, ki se je v našem prostoru polotilo epidemije koronavirusa, in da je slednjo spremljal v Rimu (a poročal tudi denimo o Bergamu), skoraj v njenem središču, morda zanimivi kot dokument in prinašata bonus točke za širše bralstvo, se zdi, da sta pristop, ki orisuje epidemijo v kompleksni mreži dejavnikov, in metanarativni moment, ki razgalja poročevalsko delo kot tako, tista elementa, ki knjigi dodajata razsežnosti, ki so zmožne preživeti trenutno zdravstveno, družbeno in politično stanje, to je torej mesto nekega splošnejšega preboja.

Besedila je na ravni jezika in sloga mogoče označiti kot tako rekoč prislovično novinarska. Avtor redko estetizira, četudi je za to mestoma gotovo nekaj prostora. Prav tako ne pretendira po izdatnejši literarizaciji zapisanega. Pri slednjem nekoliko izstopa že prej izpostavljeni zapis z 10. aprila, v katerem uspe avtorju s preskakovanjem med pripovednimi linijami izrisati tako rekoč novo zgodbo, s čimer doseže tudi enega najvidnejših kvalitativnih (in kreativnih) prebojev knjige.

Razen tega se zdijo nekatere manj prepričljive razsežnosti obravnavanega naslova pravzaprav kronične težave tistega dela domače stvarne literature, ki temelji na zbranih kolumnah, zapisih ipd. Bralstvo, ki je morebiti spremljalo avtorjev Facebook profil, je vsebino knjige poznalo že pred književno izdajo (»dnevne« objave so odprte za javnost, obenem pa so bile deležne številnih odzivov in delitev). To seveda ne pove nič o kvaliteti zapisanega, vsekakor pa odpre vprašanje vloge izdaje. Se je s tem razširila ciljna skupina? Po zadnjih podatkih je v letu 2020 internet redno uporabljalo 87 % slovenskega prebivalstva, čez palec bi bilo mogoče reči, da je knjiga kvečjemu manj dostopen medij. Je založba s tem izkazala, da so zapisi pač »vredni knjige«? Ponovno se lahko vprašamo o procesu romantiziranja knjižnega medija … Druga težava je nekoliko bolj vsebinske narave in ponovno sodi v nabor ponavljajočih se težav podobnih izdaj: nekatere informacije, podane v knjigi, se često ponavljajo, a je za to, z nekaj izjemami, težko najti dober razlog.

Karantena. Rim. je tako knjiga, ki jo bo (kot druge iz skupine koronaliterature) mogoče celoviteje oceniti šele z nekaj časovne oddaljenosti. V tem trenutku sta zanimiva predvsem notranji vpogled v poročevalsko delo in način, kako se epidemija covida-19 vpenja v druge večje, praviloma katastrofične dogodke. Morda bi z nekaj več literarnega zamaha delo ponudilo še kakšen tovrsten element, saj ima zanj vse potrebne nastavke.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Preveč kovčkov in mraza za enega človeka

    Lija Gantar

    Mladega jugoslovanskega pisatelja Veliborja Čolića vojna izžene v Francijo, kjer znova začne kot osamljen nihče s kovčkom in pisalnim strojem, v petintridesetih korakih pa v prepletu melanholije, ironije in črnega humorja opiše prva leta svojega vzpona z izgnanskega dna v vrhove svetovne literature.

  • Pomlad, poletje, starost, smrt in večno petje

    Veronika Šoster

    Z merjenjem časa je človek vsaj malo poenostavil vrveči kaos okrog sebe, s koledarji pa je čas poimenoval, ga razporedil, popredalčkal in konec koncev udomačil. Podobno je poskušal z besedo, a ta je vedno ostajala neugnana, igriva, polna možnosti in svobode, zato je pričujoči Lunin koledar, praznična pesniška pratika mojstra Borisa A. Novaka, čudovita zmes pesniške besede in sistematičnega časomerstva.

  • Razreze na površini ali distorzije normalnosti

    Silvija Žnidar

    Se vam je kdaj ob branju kakšne knjige utrnila misel, da ste padli v zgodbo z »neprijetnimi«, čudaškimi, celo nevšečnimi liki, z liki, ki v nekem specifičnem prostoru, narativno spleteni atmosferi ali mehurčku ustvarjajo napetost nelagodja ali celo bizarnosti?

Izdelava: Pika vejica