»V prisotnosti njegovega veličanstva kralja si nihče ne upa dvigniti pogleda«

Hugo Mujica, Od vsega dežja sveta. Prev. Urša Zabukovec. Ljubljana: LUD Literatura, 2020 (Stopinje)

Aljaž Krivec

Če se želimo vsaj malo pozanimati o ozadju knjige pred nami in biografiji njenega avtorja, vedno znova trčimo ob nekaj osnovnih koordinat (omenjenih denimo v spremni besedi, člankih o avtorju in njegovem ustvarjanju, predstavitvah …), ki jih nameravam navesti tudi v pričujočem besedilu, saj se zdi, da odločujoče zaznamujejo recepcijo.

Mujica, rojen leta 1942 v Buenos Airesu, se je po skromnem otroštvu v zgodnjih šestdesetih preselil v newyorški Greenwich Village. V ZDA se je odločil za študij na (zloglasni) Free University of New York, znani kot »kalilnici idej«, ki jih radi strpamo pod skupno oznako »nove levice« (emancipatorna gibanja, vezana na vprašanje spola in seksualnosti, rase, podmazana s kritiko imperializma, kapitalizma …). Od tam ga je od priključitve hipijevskemu gibanju (pa tudi eksperimentiranja z drogami, takrat še ne nujno nelegalnimi, prisostvoval pa je celo festivalu v Woodstocku) ločil le še korak, seveda pa nato ni bilo daleč niti do odpiranja duhovnih vprašanj.

V tistem času je spoznal znanega guruja Swamija Satchidanando (preko Allena Ginsberga, koga pa), a ga nadaljnja pot ni vodila k hinduizmu, temveč h krščanstvu oziroma kar katolištvu. Sprejel je sedemletno zavezo molka, začel živeti kot trapistični menih, na gori Atos spoznal tudi heziastično tradicijo, za nas pa je najpomembnejše, da je takrat začel pisati tudi poezijo. Zdi se, da je slednja poleg esejistike osrednja Mujicova vokacija (slovenskemu bralstvu je dostopna denimo njegova zbirka Pesmi, ki jo je leta 2008 v prevodu Pabla Juana Fajdige izdala založba KUD Logos), kar je privedlo tudi do večjega števila pesniških zbirk in splošnejše recepcije njegovega dela. Tako je v slovenskem prostoru najti daljši esej o Mujicovi poeziji na spletnem portalu KUD KDO?, pa tudi prevajalka obravnavanega dela, Urša Zabukovec, se v spremni besedi pogosto naslanja prav na avtorjevo poezijo. Kratkoprozni zbirki sta (zgolj) dve.

A po drugi strani Mujicovega dela, vsaj če pod drobnogled vzamemo zbirko Od vsega dežja sveta, pravzaprav ni tako lahko kategorizirati. Avtorjeva kratka proza je v tem smislu vrstno hibridna: z jezikom se lahko približa poeziji, z načinom obdelave vprašanj pa esejistiki.

Podobno hibridna se zdi tudi vsebinsko, osnovni fokus vsakega od tridesetih besedil se zdi težko določljiv: ko že mislimo, da je zgodba osredinjena okoli najizrazitejšega motiva (denimo motiva prevajanja v zgodbi »Ogledalo, odprto za življenje« ali krutosti do živali v »Krčevitem plesu«), nas lahko dvoumnost stavkov (ki izražajo, recimo temu tako, seganje po presežnem) ponovno zapelje na drugo pot … V resnici se zdi, da je ta zadrega pred pisanjem o zbirki Od vsega dežja sveta prisotna že v spremnem besedilu h knjigi, za katerega se vsaj mestoma zdi, da nekako noče zagristi v njeno tekstovno jedro (ne razumite me narobe: to ni sodba o kvaliteti spremne besede, le pripoznanje, da se zdi precej kontekstualno obarvana).

Med iskanjem primerne vstopne točke za obravnavo zbirke se z vidika tematike tako tudi sam nisem prikopal daleč. No, dobro, gotovo je mogoče govoriti o specifičnih vprašanjih (dve sem denimo omenil že zgoraj), a če razumevanje zapisanega nekoliko razširimo, pademo v novo skrajnost, saj se (kot je ugotovljeno tudi v zapisku na zadnji platnici) pred nami kaj hitro odprejo obča, velika vprašanja iz reda problemov svobode, smisla, samote, razuma, domišljije, ustvarjanja … A tudi pri tem ne gre za dejanske razdelane, obširne študije (čeravno literarne), ki bi omogočale razpravo o »ključnih momentih« in morda »mehanizmih« ali celo polemiko z obravnavanim delom.

Zato se zdi vredno prikopati nekoliko globlje, morda k sami poziciji izrekanja avtorja oziroma pripovedovalca, torej do tistega mesta konteksta knjige, na katerem se ta nenehno poraja. Za začetek: tu nimamo opravka z ustvarjalnim genijem. Pa tega ne govorim zato, ker bi besedil iz zbirke ne bilo mogoče označiti za lucidna, dovršena in morda celo genialna, temveč zato, ker se zdi, da knjiga Od vsega dežja sveta ni izpisana kot delo, ki bi moralo za to, da bi nastalo, uničiti pisalo in list papirja. Zdi se prej nekako poravnana v neki red sveta, avtor pa daje vtis bolj ali manj skromnega medija, ki prevaja eno stran tega reda na drugo, tisto, ki nam je laže (a zaradi svoje narave še vedno težko) dostopna.

In tu se lahko ponovno vrnemo na začetek pričujočega besedila, k biografskemu ozadju. Kratka besedila zbirke (v povprečju niso daljša od treh strani) se zdijo hkrati stvar mlajšega in starejšega Mujice. Toliko, kot jih lahko označimo za vizije iz območja duhovnega (pa naj gre za hinduizem, krščanstvo oziroma katolištvo ali heziastično tradicijo), jih lahko z nekim drugim stremljenjem vidimo tudi kot zapise s Keseyjevih Acid Testov (ki se jih je Mujica prav mogoče celo udeleževal). Pri tem ne želim dajati vnemar enega na račun drugega, gre preprosto za to, da se zdi, da uspe avtor s procesom zapisovanja (ustvarjanja?) prečiti različna polja, ki začno sobivati na listu papirja.

Za Mujico je ključen »trenutek«, včasih malenkost, iz katere se nato izpiše celotno besedilo. In zdi se, da se slednje izpiše na dveh ravneh. Na prvi »trenutek« deluje kot vstopna točka v samega sebe. To je takrat, ko smo priča avtorjevi ustavljenosti pred tem, da bi prišel do nečesa, kar morda pojmujemo kot »jedro«, oziroma, če povem drugače: to so tisti trenutki, ko si Mujica vzame prostor, da bi nam sploh omogočil, da ga lahko začnemo razumeti: »Brez dvoma (če nadaljujem s tistim, kar vam želim povedati, in ob tem ponovim ljudsko modrost, ki pravi, da ga ni zla, ki bi trajalo sto let) danes že lahko trdim – in to brez sleherne improvizacije in po tem, ko sem najprej počakal, da je izparelo tisto najbolj površinsko navdušenje –, da se je moje življenje spremenilo. S ›spremenilo‹ želim reči, da se je spremenilo radikalno, da sem jaz sam drugačen, ne samo glede te ali one malenkosti, temveč v celoti: moje življenje je drugačno, oziroma, če malo prehitevam, moje življenje zdaj ni samo moje, v mojem življenju nas je zdaj več.«

Na drugi ravni pa se »trenutek« ne zdi pomemben sam na sebi, temveč je bistvenega pomena njegov potencial aktivacije, ki lahko avtorja sploh zapelje v sfero, v kateri lahko doživi vizijo, ki se samega »trenutka« niti ne tiče več.

Verjetno si ni težko predstavljati, da skozi tovrsten pristop do nas tematike pronicajo na poseben način. Seveda so tu izrazito specifične situacije, »velike teme«, pa tudi nekatera ustaljena družbena vprašanja, najsi družinska (in otroška) najsi socialna/družbena … A avtor se nobeni od teh tem ne zaveže na način, kot smo ga morda vajene_i; namesto tega se zdi, da se zgodijo kar nekako »same od sebe«, rodijo se na tkivu sveta, ki nam ga avtor postavlja na ogled. Ne more jih postaviti v ospredje, a obenem jih niti ne more skriti pred našimi očmi. Preprosto so tam, ker tako pač je.

Obenem se ne zdi niti, da bi se avtor zavezal literarnemu načinu. Od vsega dežja sveta ni denimo bogoiskateljska literatura (vsaj ne na način, kot si ga predstavlja ateistični in agnostični živelj), obenem pa ni niti tripanje (če naj ostanem v tovrstnih čez-sferah), pravzaprav se zdi, da se v prvi vrsti res radikalno zavezuje besedi, vsebini pa pušča, da nastaja sama od sebe – če sploh nastaja (vsaj v klasičnem smislu). S tega vidika se zdi, da obravnavano delo še izraziteje producira razpršeno recepcijo, ki ji je težko najti skupni imenovalec.

Slednje pa je seveda lahko tudi dobro, saj se zdi, da imamo opravka z vsakič novimi besedili, pa naj gre za branja različnih oseb ali ne. Vprašanje je le, koliko vsakdo, ki delo prebere, verjame v lastni vtis ob njem. V tem smislu bi bilo mogoče za najmočnejšo in najšibkejšo plat označiti isto značilnost knjige. Kolikor jo zapisi, ki jih je pogosto mogoče označiti kot utrinke, odpirajo (in s tem odpirajo tudi vprašanja), lahko po drugi strani dosegajo tudi to, da nam zgodbe prepogosto drsijo med prsti. Ali drugače: knjiga se izkaže za presežno vsakokrat, ko se naše branje ujame z naravo zapisanega; ko se to ne zgodi, pa se zdi nevarnost, da bo šla preprosto mimo nas, (pre)velika.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Koliko mislijo udarne misli?

    Robert Kuret

    Knjiga esejev Mojce Pišek je knjiga kontradikcij. Kar v njenem specifičnem primeru pomeni dvoje: po eni strani se zdi, da s kompozicijo esejev spodkopava nekatere svoje teze in pozicije ter tako tudi angažira bralca, da nekaterih njenih razmišljanj ne vzame »zdravo za gotovo«, ampak da ga ravno te kontradikcije angažirajo v razmislek in lastno pozicioniranje; po drugi strani pa ostaja tudi občutek, da so nekatere kontradikcije bolj kot produkcija miselnih isker zgolj pasti, v katere se je ujela sama avtorica.

  • Večina mojih likov hrepeni in poskuša vzpostaviti povezavo

    Veronika Šoster

    Izraelski pisatelj Etgar Keret je bil s svojim presenetljivim humorjem in zgodbami s poudarjeno človeško noto med slovenskim bralstvom lepo sprejet že z zbirko “Še zadnja zgodba in konec” (LUD Literatura, 2014, prevedla Andrej Blatnik in Julija Potrč Šavli), ob izidu prevoda njegove najnovejše kratkoprozne zbirke “Polêti že!” (prevedla Julija Potrč Šavli) pa smo z njim spregovorili o novih tehnologijah, človeških apetitih, iskanju stika in trenutni situaciji, napisal pa nam je tudi posvetilo.

  • Srečko

    Vesela Ljahova

    Toda moral je priznati, da je kljub temu srečko. Preživel je zimo, ki se je bližala koncu, prejšnjo noč pa si je priskrbel naročje trsk, ki jih je zakuril pred spanjem.

Izdelava: Pika vejica