in se zaključi zgodba, ker si admiral / težko predstavlja / če sploh / da bi se tako ponižal

Lahko bi rekle_i, da je glas Ortege y Gasseta kot klic iz preteklosti, ki pa se sliši neverjetno jasno.

Kako zaživi drevo v romanu? Kako jazbec v kratki zgodbi? Kako kamen v pesmi?

Na trenutke se je sicer težko otresti suma, da sta tako Rejenka kakor tudi Tiho dekle umetniški deli, ki ustrezata predstavam o tem, kaj je kvalitetno delo katerega medija.

Kaj pa, če bi avtor šel korak dlje?

Zbornik, ki ga je pod uredniško taktirko Branislave Vičar izdalo Znanstveno-raziskovalno središče Koper, je prispevek k v našem prostoru še ne zares uveljavljenim kritičnim animalističnim študijam (oziroma KAŠ). Pojem, ki mu lahko korenine najdemo v letu 2001, ko sta ameriška teoretika Anthony Nocella in Steve Best ustanovila Center za osvoboditev živali, kasneje preimenovan v Inštitut za kritične animalistične študije, predstavlja raziskovalno področje izrazito interdisciplinarnega in intersekcionalnega pristopa, ki se obenem ne omejuje izključno na teoretsko delo, temveč vključuje tudi prakso.

Otok psov (LUD Literatura, 2022) je po kratkoprozni zbirki Šarm (Cerdonis D.O.O., 2017) ter strokovni monografiji Poročilo o melanholiji: primer Kafka (FDV, 2021) tretja knjiga pisatelja in doktorja kulturologije Primoža Mlačnika ter obenem njegov romaneskni prvenec. Zgodba Otoka psov je postavljena na otok Gran Canaria, kjer na oddelku za politične vede Univerze Las Palmas odjekne eksplozija.

V tej deželi se ves čas jedo samo kokice. Kokice za zajtrk, kokice za kosilo, kokice za večerjo, kokice za zobobol, kokice za glavobol, kokice za to in to. Ustavim na bankini, ki se spušča v jarek in nato spet dvigne do prvih koruz. Jarek bi bil lahko struga potoka, v jarku bi se lahko igrale podgane, v jarku bi se lahko skrivale kače, jarek bi lahko tekel okoli gradu in lahko bi ga napolnili z vodo, v jarku bi se lahko skrivala pobegla zapornika in čakala, da policijsko vozilo odpelje. Ne upam si čez jarek.

Ob prvi seznanitvi z naslovom tretje pesniške zbirke Kaje Teržan (po Delti (2015) ter Krogu (2018)), sem ga, še nezaznamovan z branjem knjige, nemudoma povezal z vzdihom, ki nam morebiti uide ob ukvarjanju z vsakodnevnimi obveznostmi, ko se zdi, da lahko tisto res zanimivo, res dragoceno – in kar je še takšnih oznak – gledamo le od daleč, kot obljubo v prihodnosti, takrat, nekoč, ko bomo imele oziroma imeli čas.

Po Pesmih (KUD Logos, 2008) in kratkoprozni zbirki Od vsega dežja sveta (LUD Literatura, 2020) je Zvezdam neizmernost tretja v slovenščino prevedena knjiga pesnika, pisatelja in esejista argentinskega rodu. In tudi to delo, ki je v izvirniku izšlo leta 2019, odraža avtorjevo dvojno provenienco, za katero je po eni strani pomemben študij filozofije, po drugi pa duhovniška (in nekdanja meniška) praksa.Preberi