Da bo letošnje leto ponudilo več knjižnih naslovov, ki se bodo tako ali drugače ukvarjali z epidemijo covida-19, bi si bržkone večina upala staviti že ob t. i. prvem valu.

Dialektika spola prepričljivo poveže historični materializem s feminizmom, podobno kot reflektira razmerje med slednjim in psihoanalizo. Dotakne se vprašanja rase in do neke mere tudi spolne nebinarnosti, pod vprašaj postavi pojme ljubezni, romantike, družine, otroštva …

nastala je zavest o tem / kako mi oči poskakujejo z atoma na atom

Knjižnica MGL je zbirka, katere učinki so zelo vidni. Njene sledi je iskati v predstavah, v debatah ob njihovih študijih, obenem pa tudi zbirka vsaj do neke mere biva kot odmev tekočega gledališkega dogajanja. Na ta način biva med prakso in teorijo, med literarnim in gledališkim.

»Pri SZ Čeljust sem izdal par pesniških zbirk, ki sicer niso bile opažene, ampak kot pravi Bob Geldof v The Great Song Of Indifference: I don't mind at all.«

Ko knjiga ne živi več zgolj »sama na sebi«, pa se pojavi tudi nov izziv za literarno kritiko. Se ta lahko znajde v tesnobi zaradi splošnega prepričanja o kriminalki? Kako naj presoja knjige, ki bi po klasičnih merilih veljale za kvalitetne, vendar so v okviru žanra (čigar pravila opuščajo) predvsem njegovi slabi primeri?

Renato Bratkovič je organizator mednarodnega krimi/noir književnega festivala Alibi, ki je letos na idilični lokaciji na Pohorju (Tinjska gora) potekal že petič.

Renate Rugelj je založnica, ki je svoje poslanstvo našla pri delu v podjetju UMco. Dejavnost podjetja je razpršena in obsega vse od prodaje promocijskega tekstila do izdajanja knjig in revij. In tako je razpršeno tudi delo sogovornice, s katero sva imela kaj povedati o politiki založbe in njenih spremembah (ter o njih vobče).

Mária Ridzoňová Ferenčuhová je ena najpomembnejših sodobnih slovaških pesnic, katere pesniški zbirki Ogrožena vrsta in Imunost, sta nedavno doživeli slovenski prevod.

Z Orlandom Uršičem se srečava v baru nekega nakupovalnega centra. V Ljubljani. Čeprav je njegov domicil Maribor, kjer kot urednik in direktor vodi založbo Litera.

Težko otresti vtisa, da je Doktor Glas pravzaprav prav takšen kot leto njegovega izida: polnokrven in heterogen. Na pičlih 150 straneh uspe pripovedovalec prevprašati religijo, ljubezen (in zakon), smrt, samomor, splav … In to ne da bi ob tem zazvenel kakorkoli prenapihnjen.

Nekoč smo šli z družino na koline k mojim starim staršem. Preden smo se odpravili od doma, samega dejstva kolin nisem dojemal kot karkoli posebnega. Še en obisk pač.

Manjša vključenost avtorjev iz manjših jezikov pomeni manj možnosti za preizkus dela na križiščih svetovnih literarnih tokov, za preizkus uveljavljenih paradigem nacionalnih književnosti, kar lahko vodi v polenjenost in samovšečnost.

Predvsem pa knjiga postreže z zelo izrazito in močno atmosfero. Vonj zatona? Pa ja, dejansko je nekakšen vonj. Dejansko roman s svojim naštevanjem teh in onih mahinacij postaja prav nekoliko zoprn, nevaren in zatohel, po plati atmosfere torej nekako takšen kot svet, ki ga prikazuje, kar je pravzaprav redka čednost.

Andrej Tomažin: Pri pisanju me zanimajo območja, kjer se srečujejo zelo različna polja, kjer kmet misli sodobno francosko filozofijo, ne da bi jo bral, kjer delavec v mojstrstvu Messija vidi nekaj nezemeljskega izvora, čeprav verjame v Boga.

Hotel sem pisati frivolno, brez misli na koherentnost zgodbe in brez upoštevanja pričakovanj potencialnih bralcev. Je pa res, da takega pisanja pri drugih običajno ne cenim preveč oziroma da se mi zdi preveč samozadovoljno.

Z dvema slovenskima avtoricama in avtorjem o žanrskih literaturi.

A bi denimo zažig zastave v okviru protesta proti socialni, begunski, tajkunski itd. politiki države pomenil isto kot recimo zažig zastave, ki bi ga izvedli_e denimo posamezniki_ce neke poljubne države, s katero bi se znašli v vojni? A ne bi enkrat govorili o kritiki politike, spet drugič pa bi se prav mogoče znašli sredi nekakšnega nacionalističnega dejanja?

Detela je kontinuiteta, v Ljubljani se odvija že desetletja in ne utihne, nenehno ima razlog, da obstaja in govori oz. lahko utihne le sam, od znotraj. A bo s pomočjo Raymonda Millerja le postal svetovni pesnik tudi iz povsem pragmatičnega vidika?

Božičeve tretje pesniške zbirke ne zaznamuje radikalen prelom z njegovo zgodnejšo pisavo, temveč lahko govorimo o svojevrstnem nadaljevanju nekakšnega pesniškega projekta, kjer si lirski subjekt za osnovni locus izbere konkretno urbano okolje.