Mi ne bomo spremenili sveta

Ugotavljam, da je s tem javnim izrekanjem pravzaprav en cel hudič. Pa načeloma ne bi rekel, da imam – če me zadeva vsaj pikico zanima – težave z ustvarjanjem in izražanjem mnenja, še posebej v zaprtem, sproščenem krogu bolj ali manj bližnjih ljudi in s kozarcem tekočega poguma v roki, jasno. A zadnje čase se mi zdi, da se mesec obrne, še preden mi uspe trikrat pomežikniti, in že zacinglja urednikovo sporočilo, da je prihodnji teden na vrsti nova kolumna, jaz pa naj bi imel že izoblikovano idejo, misel, poanto, kritiko … po možnosti ubesedeno. In seveda si človek želi, da bi bila vsaka kolumna jasna, ravno prav konkretna in splošna hkrati, mogoče malo zbadljiva, ostra, šaljiva, predvsem pa relevantna … Klinc, časa mi zmanjkuje, veste, kaj je relevantno? Javno izrekanje, evo ga.

Seveda ne bo šlo tako zlahka. Da bi bil zares relevanten, se je treba omejiti, in ker je človek v veliki meri pogojen s tistim, kar pozna, tudi tokrat ostajam na polju literature oziroma, če hočete, literarne scene. In če se omejim še bolj: zanima me, kako se v javno izrekanje vplete občutek odgovornosti. In nikar ne skačite pokonci, to ne bo zapis tipa dandanes-je-vsak-lahko-deležen-petih-minut-slave-in-potem-govori-kar-mu-pade-na-pamet. Ne mislim se ustreliti v koleno in se podati na divji zahod družbenih omrežij, čeprav tudi ta, kot bomo videli, včasih pridejo v poštev. Kar me te dni zaposluje, so predvsem različni, včasih zelo (kontradiktorno) neopazni načini javnega izrekanja, pri čemer velikokrat pozabljamo, zaradi zamotanega sistema pa povsem v dobri veri tudi spregledamo, da dodatne odgovornosti ne nalaga samo dejstvo javnega izrekanja, temveč tudi javno financiranje tovrstnega početja. Gre samo za zavedanje, nič pretirano konservativno-avantgardnega.

Odkrivam toplo vodo, a vendarle: kot sektor – z ubornim številom izjem, ki pa so tu le zato, da potrjujejo pravilo – nismo samozadostni. In čeprav to nikakor ne zmanjšuje pomena ali vloge, ki jo sektor ima, se vendarle ne morem izogniti pritisku odgovornega ravnanja, ki mi ob tem zavedanju kuka čez ramo. Pa ne mislim moralizirati, vsi smo krvavi pod kožo, in kljub najboljšim namenom se velikokrat ne izide, kot bi si želeli, in s tem ni prav nič narobe. A morda vprašanje, ali je nekaj dovolj dobro, da bi za to porabili javni denar, ni povsem zanemarljivo. In pri tem ne izključujem svojih tekstov, vesel sem le, da nisem jaz tisti, ki o tem presoja. A naj se vrnem – dobro je seveda zelo izmuzljiv pojem, v resnici precej prazen in odvisen od neštetih dejavnikov. In v določenih okoliščinah je enako dobro, če ne celo bolje, porabiti javni denar samo za to, da taistega nekam pošljemo. Gre samo za zavedanje, nič pretirano konservativno-avantgardnega.

Ravno te dni sem moral sprejeti eno prvih konkretnih uredniških odločitev in debata se je vrtela prav okrog dobrega, da je treba storiti vse, da bo bralska izkušnja čim boljša. In čeprav bi temu težko ugovarjal, me je še vedno mučilo, kaj to pravzaprav pomeni. Je v javni koristi, da se knjiga, ki bo nastala z javnim denarjem, prikloni ustaljeni praksi, da bralstva ne vznemirja, ali pa bi vendarle bilo dobro, da se mu zatakne, ga odvrne od fabuliranja, ga morda razburi? Bo delu in bralski izkušnji s tem res storjena nepovratna škoda? Kakorkoli, s prevajalcema smo se odločili, da se bo glavno mesto Ukrajine zapisovalo kot Kijiv. Politična odločitev, nič pretirano konservativno-avantgardnega.

Čeprav vem, da sem se nekaj že obregal ob angažirana besedila, je dejstvo, da družba z vsemi svojimi nesmisli vpliva tudi na literaturo. A kot bi bilo narobe graditi literaturo samo na pomembnih družbenih temah, bi jih bilo enako narobe povsem zanikati in se zatekati v čisti formalizem. Vsako besedilo, ki je namenjeno javnosti, je v osnovi politično, pa če se tega zaveda ali ne. In ne le besedilo oziroma avtorstvo, politična je odločitev uredništva, prevajalstva, kritištva, lektorstva, oblikovalstva, tistih, ki prirejajo predstavitve, branja, pogovore, in ne nazadnje bralstva, ki po določenem delu poseže ali pač ne. Razlika je le v tem, ali si to zadajo kot enega glavnih ciljev, nič pretirano konservativno-avantgardnega.

Če torej vsako javno izrekanje in posledično delo označimo za politično, pridemo do povsem neuporabne ugotovitve, da v svetu, kjer je vse angažirano, pravzaprav nič ni angažirano. O tem lahko še debatiramo, a to, o čemer sem neomajno prepričan, je, da ne kratkočasni pofl ne najboljše literarno delo, pa naj ju merimo z ne vem kakšnimi vatli, ne bosta spremenila ničesar. Gre samo za zavedanje, nič pretirano konservativno-avantgardnega.

A vendar – zdaj nastopi pregovori hakeljc – zakaj me je torej zmotilo, ko sem ob neki literarni kritiki, ki je bila precej neprizanesljiva, slišal komentar, da kritik piše, kot da verjame, da bo literatura spremenila svet? Seveda ga ne bo, to sploh ni vprašanje, a to ne pomeni, da nas mora že samo dejstvo ohromiti. Če smo že v širših družbenih sferah potisnjeni v ekstremno individualizacijo, kjer ždimo prestrašeni zaradi sprememb, posledično pa smo si nezmožni predstavljati drugačen izid in verjamemo, da živimo v najboljšem od vseh možnih svetov, zakaj bi enako ravnali na primeru literature, kjer je tisto možno vtkano v samo bistvo? Ja, mi ne bomo spremenili sveta, a ko ga pri vsem, kar počnemo, ne poskušamo ali pa si ga vsaj ne želimo spremeniti, šele takrat vse skupaj izgubi ves smisel.

In zdaj lahko to besedilo – prešli bomo od splošnega h konkretnemu – postane to, kar je hotelo biti že od samega začetka. Apel.

V avgustovski številki Literature je izšel uvodnik Pie Prezelj, ki je prejel odziv, kakršnega si lahko kot kolumnist samo želim. Ne bom obnavljal, za kaj gre, če še niste, izvolite, preberite, pa tudi svojega piskrčka nimam namena pristavljati, gre le za to, da se je zgodila čisto prava debata, in to vsebinska, javno izrekanje, ki ga v tem prostoru kronično primanjkuje. Na premlevanje Pie Prezelj o vlogi kompleksnega pisanja in branja se je oglasila Lara Paukovič, s kolumno je odgovorila Ana Schnabl, potem pa se je debata po boomersko nadaljevala na Facebooku, kjer je Anže Voh Boštic izzval še Jasmina B. Freliha in Ajdo Bračič. In bilo je dobro. Pravzaprav predobro, da bi smeli dovoliti, da bi debata kar tako zvodenela. Celo več, bilo bi neodgovorno.

Zato torej apel, naj nekdo, kdo, ki v tem našem najlepšem mestu še premore prostor, kdorkoli pravzaprav, zbaše vse te ljudi v en prostor, naj jih povabi še več, naj pridejo vsi, da se pogovorimo, kot se zagre. Ne, seveda ta debata ne bo spremenila sveta, pravzaprav ne bo spremenila ničesar, a v poplavi ljubljanskih takšnih in drugačnih dogodkov si tehtnejšega ne znam predstavljati. Prosim, zavijajmo še malo, naj ta karavana ne gre tako hitro dalje.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.