Kontekst, kontekst

Pisateljica in Delova novinarka Pia Prezelj je za avgustovsko številko revije Literatura napisala uvodnik o pomenu zahtevnega branja. Njena teza – in ne samo njena, saj v besedilu obilno citira druge avtorice – je, da nam zahtevno branje približuje družbeno in politično resničnost. Če beremo lahkotna dela, potem bo resničnost za nas ostala lahkotna, najmanj enoplastna in največ nekaj, od česar laže zbežimo, od česar pravzaprav tudi smemo zbežati. Če beremo zahtevna dela, potem se nam bo družbeno-politična resničnost pokazala kot takšna, kakršna je: zajebana. Tako zajebana, da bo na nas pritiskala in se od nje ne bomo mogli enostavno odvrniti, kot se denimo od vrele kave. Postanega sendviča. Človeka z obupnim jutranjim zadahom.

V prostem času mi postaja za vprašanja zahtevnega in lahkotnega branja čedalje bolj vseeno. Malo zato, ker imam dovolj drugega dela in so se mi različne literarne razprave, ti vrtinci v kozarcu vode, prelile v priložnosti za, metaforično rečeno, odpiranje pokovke – kdo je tu zdaj bolj užaljen oziroma zagrenjen in kdo si bo v užaljenosti oziroma zagrenjenosti naredil večjo sramoto, se sprašujem med prebiranjem komentarjev –, malo zato, ker sem s svojim položajem v redu literarnih stvari čedalje bolj zadovoljna in me tuji položaji v taistem redu nič kaj dosti ne ganejo. Vseeno pa me je, mirno kot jezersko gladino v brezvetrju (to je hec), zmotilo, kako hitro se je Pie Prezelj po objavi omenjenega uvodnika na družbenih omrežjih oprijel naziv literarne elitistke. Drži, uvodni takti njenega besedila so obetali elitistično poanto o tem, komu je dovoljeno pisati oziroma objavljati in komu ne, a menim, da je preostanek teksta mogoče brati velikodušno – če le upoštevamo kontekst, v katerem se je besedilo porodilo. Dovolite mi potemtakem, da pisateljsko kolegico, zlasti pa njen avgustovski uvodnik, vzamem v bran, njen tekst morda celo podaljšam na mestih, kjer je sam prekratek. Ergo – h kontekstu.

Ožji, prvič. Pisateljica in Delova novinarka Pia Prezelj je s svojim literarnim prvencem Težka voda (Goga, 2023) najprej prepričala žirijo nagrade Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec, nato pa še žiriji za Cankarjevo nagrado in nagrado kresnik, ki sta ju uvrstili v ožji izbor, in člane Društva literarnih kritikov, ki so jo nominirali za kritiško sito. Po podatkih COBISS-a so si bralke in bralci Težko vodo doslej izposodili kar 2.404-krat (srčno upam, da je moj izračun pravilen), medtem ko je roman na spletnem »kataloškem« portalu Goodreads v času od izida, torej od junija 2023, do dne, ko to pišem, torej do 15. septembra 2024, prejel 155 glasov, ki so mu namenili skupno oceno 4,06. Če se ne motim, je zanjo glasovala celo moja tašča. Za nameček so roman, prvotno izdan v nakladi 1000 izvodov, v začetku leta dotisnili še v 500 izvodih. Temu se v uličnem jeziku reče literarni hit.

Ožji kontekst, drugič. Težka voda je resda stilistično kompleksna – mestoma podrta sintaksa, brbotajoče povedi, neobičajna raba ločil, mesene metafore –, ne da bi se sprevrgla v hermetično, toda na ravni snovi, teme, ideje ni, kot rada rečem, niti najmanj zazrta vase. Komunicira kraje, ki jih pozna večina Slovenk in Slovencev, težave, ki hočeš nočeš zadevajo vse (staranje oziroma starost in iz njiju izvito osamljenost), osebe, na katere nas je, razen če živite z glavo v pesku, naletela večina … Da ne naštevam. Roman Pie Prezelj ni knjiga o redkem človeku z bodisi redkimi fizičnimi ali umskimi sposobnostmi à la Howard Roark bodisi redko in razkošno družinsko dediščino, temveč knjiga o stvarnih ljudeh. O tebi in meni in njem in njej, pa če smo kdaj zasadili zelje / obrali jablano / v živo videli kravo ali ne. Če potemtakem združim oba vidika ožjega konteksta, ki pričata o veliki priljubljenosti romana Pie Prezelj, obtožb o literarnem elitizmu ne morem razumeti.

Obtožbe še dodatno zaplete širši kontekst, v katerega se je priobčil avtoričin uvodnik. Besedilo Pie Prezelj je bil napisano in objavljeno po konkretnem zgodovinskem trenutku – letu 2023 –, ko so se na lestvice najbolj prodajanih knjig v knjigarnah Mladinske knjige in na spletnem mestu Emka.si prebila dela zdravnika Davida Zupančiča, podkasterja Klemna Selakoviča, radijskega napovedovalca Mihe Šaleharja, duhovnika Lojzeta Grčmana, pisatelja Tadeja Goloba in, če preskočim dva naslova, knjiga Louise L. Hay Življenje je tvoje (Iskanja, 1994), o kateri ne vem prav nič, čeprav na lestvici najbolj branih izdelkov vztraja, že odkar pomnim. V času, ko je Pia Prezelj uvodnik, domnevam, dejansko pisala, se je na lestvico zavihtel tudi s kresnikom ovenčani roman Pričakovanja Anje Mugerli (Cankarjeva založba, 2023). Omenjene naslove – z izjemo Pričakovanj – najdemo tudi v solati največkrat izposojenih knjig v obdobju od 1. 8. – 31. 8. 2024, pri čemer med prvimi stotimi naslovi nisem zapazila drugega razen učbenikov. Na teh dveh lestvicah, ki zagotovo nista edini, le najbolj razvpiti, potemtakem praktično ni leposlovja, marveč na njiju tičijo pretežno družbeno neškodljivi ali družbeno škodljivi priročniki za samopomoč izpod pretežno moških peres. (Toliko torej o tem, da smo avtorice med slovenskim bralstvom deležne posebne pozornosti.)

Dalje, drugič. Najmočnejše slovenske založbe – v naključnem vrstnem redu: Mladinska knjiga, Cankarjeva založba, Beletrina, Goga – leposlovja, obteženega s predznakom »zahtevno branje« (recimo mu kar trdo leposlovje), ne promovirajo in ne tržijo enako zavzeto, kot promovirajo in tržijo svojo novo zbirko ljubezenskih romanov, kriminalne romane iz te ali one serije, avtobiografska in osebnoizpovedna dela ter že omenjene priročnike, rade pa se posvetijo še že tako razbobnanim imenom. Tovrstne odločitve seveda vplivajo na končno obliko lestvic najbolj prodajanih ali največkrat izposojenih knjig in se, jasno, napajajo iz tržne je treba preživeti logike (čemu potem vse te subvencije, se ves čas sprašujem). Hkrati pa, kar je za moj pričujoči argument odločilno, spotoma proizvajajo majhen razred privilegiranih piscev in redkih pisk, torej elito, ki požanje ne le večino bralske pozornosti, ampak to pozornost lahko pretvori tudi v dobiček. Kapital. Vsi ti comfort reading avtorice in avtorji imajo verjetno pod palcem več, kot bo imela Pia Prezelj kdajkoli, naj napiše še toliko odličnih knjig ali novinarskih prispevkov. Pa ne, da ji ne privoščim. Morebiti le malce dramatiziram.

Tretjič: Pia Prezelj uvodnika o pomenu zahtevnega branja ni napisala z vzvišene pozicije, temveč iz perspektive nekoga, ki si elito – upravičeno ali ne, o tem razsojajte sami – ogleduje od spodaj. Pia Prezelj v uvodniku ni zastopala literarnega ekskluzivizma tipa »berite izključno trdo leposlovje«, temveč se je po moji benevolentni oceni zavzela za vključevanje trdega leposlovja na denimo bralne sezname, v marketinške strategije, na knjižnične »priporočamo« police in s tem posredno za margino – za literarne marginalce. Zagovarjala je izbrano besedo in premišljeno pisanje, glede katerih en gros ne moremo trditi, da sta posebej cenjena, upoštevana, razbobnana; važno se ji zdi, da se tisto, kar je trenutno na obrobju bralskega horizonta, vpotegne v sam center, da pridobi enak status kot redka dela, ki v centru že prosperirajo. (Ali naj ta prvenstveno obrobna dela kar izrinejo Selakoviča, je pa že neko drugo vprašanje.)

Dokler potemtakem na Slovenski cesti v Ljubljani ne zasledim plakata, ki bi oznanjal izid zbirke esejev Po vsej sili živ Nataše Kramberger (Goga, 2024) ali Ledenih mož Jasmina B. Freliha (Beletrina, 2023) ali, jebiga, mojega Septembra (Beletrina, 2024), ostajam simpatizerka ekipe Prezelj. Dokler bodo ljudje nasedali na izmišljije o priseljencih, ki jedo pse in mačke, in bodo na Palestince z blagoslovom Zahoda padale bombe, pa sploh.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.