V knjigi izbranih novel z naslovom Sever Zamjatin v neorealistični maniri upodablja svoje videnje in razumevanje človekove svobode, človeške narave, ki ni tako hitro predrugačljiva, kot si to zamišlja vsakokratna oblast

Telo, v katerem sem se rodila mehiške pisateljice Guadalupe Nettel je roman, v katerem v prvoosebni pripovedi molčeči psihoanalitičarki opisuje svoje težavno odraščanje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Gipijeva Dežela potomcev nam prikazuje svet v nedoločljivi prihodnosti. Ni več držav, narodov in civilizacije. So samo še surovi in primitivni posamezniki, ki na zastrupljeni in opustošeni zemlji iščejo vsakodnevno hrano in bijejo svoj boj za obstanek.

Pesmi v obravnavani knjigi zato lahko označimo za »poznega Tata«, pri katerem ni več sledu o predsodku proti »striktni naraciji«, ki jo je imel v mlajših letih.

Ameriške sanje so doma v ogromni hiši s tremi spalnicami, dvema kopalnicama in neskončnimi hodniki, v vikendu v Hamptonih ter v večjem apartmaju kakšnega elitnega letovišča na Floridi. Nekako tako gre nauk novega romana mladega švicarskega pisatelja Joëla Dickerja.

Kočljivost tematike se staplja s sproščenim jezikom ali − kot se glasi v romanu velikokrat uporabljena besedna zveza – roka roki. Torej: to drži kot pribito.

»En stavek napišeš, tri pa obdržiš zase,« je Torkarjev recept za pisanje v eni od njegovih zgodb iz zbirke Podaljšano poletje.

Med alkoholom in nostalgijo manjka nezanemarljiva omemba drog, ampak roman bi v tem primeru že zadobil preveč bitniško rock&roll komponento, ki se pač ne sklada z romantično bécaudovsko predstavo o Rusiji in njenih Natalijah.

Čeprav naj bi se vse »čisto zares zgodilo«, je karakterizacija likov tako površna, da gre bralcu lahko kaj hitro na živce celo sam pater Tomasso.

Ko je Anna Seghers pisala Izlet mrtvih deklet, se druga svetovna vojna še ni iztekla. Pa vendar je bila usoda naslovnih deklet, njenih sošolk, ki so tistega brezskrbnega popoldneva 1913 srebale kavo ob Renu, takrat že zapečatena.