Le redkokdaj se zgodi, da bi naslov tako točno povzemal vsebino knjige kot v primeru Andresovega El Greco slika velikega inkvizitorja. Še redkeje se zgodi, da bi naslov tako natančno povedal vse, kar je o knjigi povedati.

Sedma funkcija jezika je neobvezujoče, kratkočasno branje. Važno, da na koncu vedno zmaga Umberto Eco.

Obstajajo zajetni romani, obstajajo ambiciozni romani, obstajajo romani z ambicioznimi naslovi in obstaja Čistost.

Ponižani in razžaljeni niso obvezno čtivo iz avtorjevega opusa, so pa vsekakor pomemben vezni člen med njegovimi zgodnjimi in poznejšimi deli ter bi utegnil navdušiti za bralce, ki jih podrobneje zanima geneza romanopisja Dostojevskega.

Zato bi si sam želel, da bi kritiki dopustili kolegom, da razvijejo lasten način pisanja, ne pa od njih zahtevali literarnovedne, sociološke-filozofske, poetične ali kako drugače zamejene kritike, temveč le – tako kot pri vsakem literarnem delu – kvalitetno in vznemirljivo branje.

Knjiga, ki je pred nami, je na novo konceptualizirana »prevajalska zgodba«, tista, ki smo jo sprva spremljali že v Novi reviji, ki se nam je nato znova ponujala v več knjižnih izdajah in ki smo jo, seveda, imeli priložnost spremljati tudi drugače: ob druženju in pogovorih s prevajalcem in urednikom Alešem Bergerjem.

Četudi fiktivnost dodaja zgodbam vedrino ali vsaj poskus razlage nerazumljivega, je rdeča nit vendarle dejstvo, da je Tito, tako ali drugače, mrtev in da so opisani dogodki in situacije produkt otroštva, ki je že zdavnaj minilo in se ga v celoti ne da popolnoma rekonstruirati.

Preslišani glasovi in jezik kot tak se v roman Confiteor posredno vpisujejo. Prepoved jezika je prva slutnja človeške superiorne krutosti nad drugimi, saj kot pravi avtor: »Ljudje ne naselimo dežele, temveč jezik.«

O zgoščenem in simpatičnem prvencu, v katerem je avtor do farse prignal stranpoti, na katere lahko zanese pisatelja, ki ne priznava nobene vrednosti življenja izven polja umetnosti.

Kljub obilici takih in drugačnih nepomembnih dogodkov ima pri Atxagi bralec ves čas občutek, da se v romanu pravzaprav nič zares ne zgodi; dogodki, o katerih piše, sami po sebi niso pomembni in ne vodijo nikamor. Na Divjem zahodu torej nič novega.