Vzkrik je trenutno edini festival v Sloveniji, ki skrbi izključno za razvoj in čim širško promocijo mlade dramske pisave, torej ne zgolj za predstavitve novonastalih besedil in ponujanje teh besedil inštitucijam.

Če se samo malo sprehodimo po opusu Anite Nair, v angleščini pišoče indijske pisateljice ter dobitnice številnih indijskih in tujih literarnih nagrad, bomo kmalu naleteli na ponavljajočo se tematsko paradigmo, ki zajema predvsem samoiskateljstvo romanesknih junakov in problem ženskega vprašanja v Indiji.

Na račun železne zavese je Zahod dolgo poveličeval disidentsko literaturo, ki je vzhodnoevropske sisteme predvsem obsojala; Makinov roman ponuja v tem smislu svojevrstno tretjo pot.

Monique Schwitter je pozorna in senzibilna opazovalka, ki pa se poskuša čustveno čim bolj izvzeti iz zgodb, zato ne moralizira in ne sodi. Njene zgodbe preveva premišljena hladnost, ki se kaže v skorajda doslednem surovo-lakoničnem tonu, začinjenem s kančkom črnega humorja na meji z absurdom.

Ilustracija je tista, ki lahko odpre prostor in omogoči dialog. Pa naj gre za intimni dialog med bralcem in knjigo ali pa inter-subjektivni dialog med bralci.

Če se roman o Uni tu in tam bere skozi zmehčane metaforične primesi, zaradi katerih se zazdi, kot da je pripoved malo nad tlemi, je Pod pritiskom grobo na tleh ali še nižje.

V lanskem letu so pri založbi Beletrina izšle Zbrane pesmi I in Zbrane pesmi II Jureta Detele. Kot podaljšek izida tega vsekakor monumentalnega dela je založba Beletrina 2. aprila v Cankarjevem domu organizirala Simpozij o Juretu Deteli, s katerim se je namenila »ob tej prelomnici primerno osvetli[ti] njegovo življenje in delo«.

Mladinski roman irske avtorice Sarah Crossan Zavetje vode izstopa že na prvi pogled, saj gre za roman v verzih. Čeprav se pri nas taka oblika ni razmahnila, je v angleško govorečem literarnem prostoru danes precej popularna, predvsem v mladinski literaturi.

V četrtek zvečer, deset minut pred uradnim odprtjem knjižnega sejma, napovedanim za šesto uro, se je pred vhodi v paviljon številka ena gnetla kar precejšnja množica ljudi. Spet pa ni bilo take sile in vzhičenosti, kot če bi denimo čakali pri vhodu na kakšen nogometni stadion ali koncertno dvorano, kjer bi nastopil kakšen zvezdnik.

Če se pri stripovski teoriji lahko zanašamo na tujo literaturo, si mora nacionalno zgodovino stripa vsak narod napisati sam. Te zahtevne naloge se je že leta 2007 v Zgodovini slovenskega stripa: 1927–2007 (založba UMco) lotil Iztok Sitar, desetletje kasneje pa je izdal njeno posodobljeno verzijo zavidljivega obsega.