O množičnih migracijah in barierah

Letos sem se na sejmu otroških knjig v Bologni počutila približno tako kot moj brat teden poprej na košarkarski tekmi v Miamiju. Človek se končno spoka v svet, s skrbno izdelanim itinerarijem, zemljevidi in sendviči, zato da potem v tujem mestu, v tuji deželi sreča vse tiste znance, sosede in prijatelje, ki jih doma (pre)redko sreča, zraven pa še tiste, ki jih sicer srečuje ves čas. Zdelo se je, da se je balonček tistih, ki se tako ali drugače ukvarjamo z otroško književnostjo – nedvomno tudi pod vplivom pričakovanja gostovanja Slovenije na sejmu čez dve leti – skoraj v celoti preselil v Italijo.

A kljub tej skupinski migraciji, ki bi lahko priskrbela občutek, da smo skoraj doma, nas je Bologna ves čas postavljala pred bariere. Mi na eni strani, knjige pa na drugi. Najprej pred tiste fizične pregrade, ki vsako leto bolj postajajo zaščitni znak razstavnih prostorov, ki me vsako leto bolj spominjajo na mestni park v Delhiju: znotraj skrbno pristrižena trava, fontana in prazne klopi, okrog pa zaklenjena ograja. Obiskovalci, ki nismo neposredno udeleženi v poslu, smo tako lahko bolj kot knjige opazovali predvsem mize in stole, prodajo in nakupe, tuje otipavanje knjig, katerih naslove smo morda še lahko ujeli in si jih kasneje pogledali na spletu.

A vsi razstavljalci se vendarle (še) niso zaprli v svoje parke, ob mizah in stolih, ob prodaji in nakupih so pustili odprte poti do knjig ali pa so knjige postavili v okvirje svojih ograd in jih s tem spremenili v (izložbena) okna, bolj ali manj metaforično. Pri tem so k odprtosti težile predvsem nacionalne stojnice, kakršna je bila ne nazadnje stojnica Slovenske javne agencije za knjigo, in klicale pozornost mimoidočih s kulturnimi specifikami – od češkega in poljskega retro pridiha, ki je v slovenski literarni prostor na primer vstopil s prevodom ene izmed oblikovno dovršenih in mednarodno uveljavljenih oversize otroških knjig dua Mizielinski, do literature Baltskih držav, za katere se zdi, da prepletajo omenjene retro prvine s temačnostjo skandinavskih kriminalk in neposrednostjo ljudskega izročila. Se zdi, ker zaradi jezikovne bariere pravzaprav ne moremo z gotovostjo trditi, kaj nas čaka za platnicami, kaj piše med ilustracijami. 

Tako so predvsem ilustracije tiste, ki v Bologni govorijo literaturo in manjšajo, če že ne podirajo, bariere obeh vrst. Zato je sejem v Bologni – kot ne nazadnje ob pripravah na leto 2021, ko bo častna gostja sejma Slovenija, poudarjajo na Javni agenciji za knjigo – predvsem sejem ilustracije. Ilustracija je tista, ki nas sprejme ob vstopu v sejemski prostor: z oglasnimi panoji, na katerih ilustratorji z vsega sveta iščejo potencialni čez-mejni prostor za svoje ilustracije; z razstavo države častne gostje, na kateri se je letos z domišljenim konceptom abecede predstavila Švica; z razstavo 76 izbranih ilustracij po izboru mednarodne žirije, ki vsako leto prinese vpogled v jagodni izbor iz mednarodnega ilustratorskega prostora. In pravzaprav je prav fajn občutek, ko se pomikaš med razstavljenimi ilustracijami, v sendviču med japonskimi študenti in skupino italijanskih ustvarjalcev pa se vrsta pred tabo ustavi in se nagnete okoli drobnega z ogljem izrisanega črno-črnega črička. Tistega črička Ane Zavadlav, ki je s tekstom Toona Tellegena spletel tako enoten svet, da si slovenski bralci verjetno sploh ne bomo mogli predstavljati temačnega občutka drugače kot zagonetnega črnega smotka pod posteljo in vročega žgočega sonca drugače kot črno obrobljene krogle nad drobnimi, kot privid migetajočimi živalmi.

Glavni del se odvija prav v praznem prostoru med tekstom in ilustracijo, nam je vrata v svojo umetniško delavnico odškrtnila Ana Zavadlav na pogovoru s Špelo Frlic na odru Illustrators Survival Corner, ki je letos ilustratorje postavil ne le v središče, ki ga še vedno zavzema Illustrators café, temveč tudi na živahno obrobje. Mojstrska ilustracija, kakršna je Anina, ki se, kot pravi sama, ob izjemnem tekstu, kakršen je Tellegenov, zgodi kar sama, tako ne zapira naslovniško odprtega teksta v eno interpretacijo, temveč bistveno odpira prostor bralcu/gledalcu, ki se pridruži Tellegenovim junakom in skupaj z njimi tehta temačni občutek. 

Ilustracija je tako tista, ki lahko odpre prostor in omogoči dialog. Pa naj gre za intimni dialog med bralcem in knjigo ali pa inter-subjektivni dialog med bralci. Tako je Slovenska sekcija IBBY tudi letos posredovala izbor slikanic brez besed v mednarodno knjižnico na Lampedusi, ki s tako imenovanimi »silent books« odpira dialog med domačini in begunci, med otroki in odraslimi. Kako sploh posloveniti izraz »silent book«? V slovenskem prostoru največkrat govorimo o knjigah brez besed. Pa vendar pri knjigah, ki prinašajo zgodbo v ilustraciji, ne gre za manko besed, temveč predvsem za razkošje tišine, tiste tišine, ki preglasi govoričenje in odpre prostor, v katerem se lahko odvije dialog – med ilustracijo in zgodbo, med bralcem in knjigo, med mano in tabo. En tak prostran prostor brez barier. 

Takšen prostor je letos ustvarila Švica s svojo Abecedo. Z izborom šestindvajsetih ilustracij šestindvajsetih ustvarjalcev – vsakega za svojo črko abecede, vsakega za svojo besedo. Šestindvajset besed, sicer prevedenih v »vsem razumljivo« angleščino, naj bi, kot so zapisali na spletni strani, predstavljajo šestindvajset včasih bolj, drugič manj očitnih lastnosti Švice, lastnosti, ki so jih večplastne ilustracije prevedle v jezik, bolj univerzalen od angleščine, in odprle interpretaciji. Razstava tako ni povezala le šestindvajsetih švicarskih kantonov, štirih jezikovnih skupin in različnih generacij, od vsem znanega Marcusa Pfisterja, do svežega izraza mlajših ilustratorjev, kakršna je Francesca Sanna, ki je, vsaj meni, s svojo slikanico Me and My Fear, ki izvirno interpretira že večkrat tematizirano problematiko strahu, tujstva in prijateljstva, najbolj ostala v spominu, temveč tudi ustvarjalce z opazovalci, ki smo se mimogrede našli in izgubili v šestindvajsetih »značilno švicarskih« besedah. 

Švica je kot častna gostja sejma pustila svoj pečat predvsem v osrednjem sejemskem prostoru, medtem ko na drugih delih sejmišča in v Bologni sami, kamor se, v knjižnice in galerije, razširijo države gostje, ni bilo čutiti posebnega švicarskega vpliva – ne nazadnje tudi švicarska stojnica na sejmišču, čeprav je bila med večjimi, ni posebej izstopala. A s premišljenim in izčiščenim konceptom ilustratorske razstave, ki sta jo pospremila informativni pult in domiselna razstava z ilustracijami povezanih knjig, ki so bile na razstavne mize sicer res nekoliko banalno pripete z vrvicami, a smo jih lahko vsaj jemali v roke, listali in opazovali od blizu (kar je na sejmu knjig v Bologni prava redkost), so ustvarili specifičen prostor srečevanja, prostor knjige sredi tržnice. In ko smo se migranti slovenskih korenin srečevali med švicarskimi besedami, smo se ne nazadnje strinjali, da si verjetno želimo takšen prostran prostor, ki omogoča srečevanje na več ravneh znotraj fizično omejenega sejemskega prostora, ustvariti tudi čez dve leti, ko bo častna gostja sejma v Bologni Slovenija in bosta tisti ostanek prostora odpirali slovenska knjiga in slovenska ilustracija.