Limonada po indijsko

Če se samo malo sprehodimo po opusu Anite Nair, v angleščini pišoče indijske pisateljice ter dobitnice številnih indijskih in tujih literarnih nagrad, bomo kmalu naleteli na ponavljajočo se tematsko paradigmo, ki zajema predvsem samoiskateljstvo romanesknih junakov in problem ženskega vprašanja v Indiji.

Tudi Vaje v pozabljanju, njen drugi v slovenščino prevedeni roman, od tega vzorca ne odstopa kaj dosti. V glavnem se zgodba vrti okrog svežih ločencev Meere, pisateljice kuharskih knjig, in Jaka (oziroma Kitche, kot je njegovo pravo ime), preučevalca ciklonov. Čeprav se sprva ne poznata, ju druži to, da sta se oba ob približno istem času znašla v težkih življenjskih okoliščinah, v nekakšni krizi srednjih let, ko začneta prevpraševati smisel svojega dosedanjega življenja. Ko se Meera zaradi denarne stiske pri Jaku zaposli kot tajnica, se njuni zgodbi končno prepleteta.

Bralec, ki se mu bo zdelo, da je zasnova na las podobna tisti iz popularnih ženskih romanov za gospodinje, ne bo prav daleč od resnice. Zgodba skače od enega klišeja do drugega, piko na i pa prida kičast slog z obiljem srce parajočih pridevnikov. Romaneskni univerzum je razdeljen na »taprijazne« in »tahudobne«, prvim seveda pripadajo Meera, Jak in Jakova hčerka Smriti, v ekipi zlobcev pa se znajdeta Giri in Nina, bivša partnerja obeh protagonistov. Avtorica nima z njima nobenega usmiljenja: sta blazno antipatična, preračunljiva, mahnjena na denar in brez razumevanja za lastne otroke. V romanu je kljub tej črno-beli razporeditvi tudi nekaj manj ploskih likov, med njimi oba Meerina otroka in trije Smritijini prijatelji, ki jih ne bi mogli označiti za čisto pozitivne ali negativne.

Jak in Meera – oba skrajno čudovita človeka – sta si seveda usojena že od začetka, zato ta informacija ne bo prikrajšala za užitek ob branju. Preden pa se najdeta, morata oba čez svoje življenjske lekcije. Za Meero je to ugotovitev, da se bo morala (žal) zaposliti, če bo hotela obdržati služabnike, avto in veliko hišo. Vmes si spremeni frizuro in garderobo, napiše novo kuharsko knjigo, začne afero z mlajšim samovšečnim igralcem in se hkrati zaveda, da je vedno bolj zaljubljena v Jaka. Tudi oblikovno je roman namesto na poglavja razdeljen na pet »faz« pozabljanja, ki jih na začetku spremljajo odlomki iz Jakove knjige o fenomenologiji ciklonov.

Pri Jaku so stvari nekoliko drugačne, saj se bolj kot z ločitvijo ukvarja s skrivnostnim dogodkom, zaradi katerega je njegova hči Smriti zdaj v nekakšni nenavadni komi (ponoči kriči in se pači, sicer pa je brez zavesti). V Smritini zgodbi se avtorica dotakne za zahodnega bralca nekoliko bolj zanimive teme – družbenih razmer v Indiji in teže tradicije, ki obeta nekaj več od zgodbe o ločencih. Smriti, ki je sicer odrasla v Ameriki, se odpravi na študij v Indijo v želji, da bi izobrazila indijske ženske in pomagala pri reševanju spolne neenakosti. Njena zgodba je podana v retrospektivi, pripovedujejo pa jo trije prijatelji, ki so jo spremljali pri projektu. Smritijin aktivizem, ki je za tradicionalno indijsko vaško družbo nujno nekaj vsiljivega in celo nevarnega, se zanjo konča precej tragično. Razmišljanje o otrocih, njihovih odnosih do staršev in o tem, kdaj je pravi čas, da jim pustimo, da sledijo svojim sanjam, je še eden od boljših nastavkov v knjigi, ki pa jih avtorica ne izkoristi popolnoma.

Kljub Jakovi odločitvi, da bo zadevo s hčerko po neuspešnem raziskovanju enkrat za vselej pustil pri miru, je jasno, da se take vrste roman ne more končati brez velikega finala, v katerem na koncu vsi koščki sestavljanke padejo na pravo mesto. Avtorica to na hitro spelje na zadnjih nekaj straneh, kjer se nenadoma izkaže, da je Meerin bivši ljubimec – samovšečni igralec – pravzaprav eden od Smritijinih prijateljev (ja, prav tisti, ki je bil z njo na dan nesreče!). Misterij je razrešen, kljub grozljivi zgodbi o Smriti pa Jak še isti dan obrne nov list v svoji knjigi življenja in se (končno!) speča z Meero. Ni odveč dodati, da nima samo lepe duše, ampak je tudi precej sposoben v postelji, saj je prav on prvi moški, ki Meero popelje v orgazmične višave. Roman se tako vprašanja o položaju ženske, s katerim se je ob svoji ločitvi nekoliko ukvarjala Meera, dotakne samo površno – ta o svoji neodvisnosti razmišlja samo do takrat, ko se v njenem življenju ne pojavi nov moški.

Da pa bi bil konec prav zares pravljičen, je zadnjih nekaj vrstic posvečenih Smritijinemu okrevanju. Ta iz svoje globoke kome v mislih nežno nagovarja očeta in potem celo zgane palec na nogi!

Relevantna vprašanja, o katerih si roman želi razpravljati, so obdelana le površinsko in potem potisnjena v ozadje, saj v zgodbi prevladujejo trivialni motivi samoiskateljstva in razne ljubezenske peripetije. Razen tu in tam nakazanih družbenih problemov korupcije in spolne neenakosti ne najdemo nič takega, kar bi nakazovalo na problematiko ali lastnosti indijske književnosti kot take. Mehanizmi trivialne literature so očitno enaki na vseh celinah.