Triler, ki je tudi klasika

Drugi roman perspektivne angleško-avstralske avtorice Evie Wyld nas popelje v mračen svet s prizorom ovčjega trupla sredi neprijazne in nenaseljene pokrajine na britanskem otoku. V tem okolju na ovčji farmi sama živi mlada ženska z imenom Jake, za katero je kmalu jasno, da mračne pokrajine naseljujejo tudi njo samo. Pripoved je gosta in nas hitro posrka, s sopostavitvijo dveh časov in prostorov ter mračno atmosfero trilerja pa nam sugerira, da jo poganja raziskovanje vzrokov za Jakeino samotarstvo in paranoične prebliske.

V središče pripovedi o enoličnem življenju ovčjerejke na angleškem podeželju je postavljena neka sprva neartikulirana travma, ki se potem ves čas lušči v tankih plasteh. Preteklost, ki jo je protagonistka preživela v Avstraliji, na različne načine vdira v njeno sedanjost, a sama travma, se pravi sprožilni dogodek, ostaja v senci. S tem nas pripoved žene v divja ugibanja. Tako na primer izvemo, da ima Jake na hrbtu brazgotine, ki jih čuti ob slabih dnevih, ne izvemo pa kdaj, kako in zakaj jih je dobila. Ko beremo o njeni preteklosti fizične delavke ali prostitutke, pa tudi o njenem sedanjem umiku od človeštva, je prisotna ambivalenca. Prihod zablodelega fotografa pokaže na njeno odtujenost od preostalega človeštva, a hkrati tudi njej postaja jasno, da si morda vseeno želi človeške družbe. V svoje odločitve se zdi prisiljena, zato smo tudi sami primorani ves čas dejavno brskati za vzroki te prisile, a bolj kot pripoved napreduje, bolj to »prisilo« pravzaprav odkrivamo (in začenjamo iskati) v zapleteni duševnosti protagonistke same. Proti koncu se pripoved redči, z njo pa tudi naša ugibanja, in v kombinaciji z Jakeino večjo sproščenostjo ob fotografu se pred nami sestavi celotna zgodba.

Tak učinek avtorica dosega predvsem s specifično rabo pripovednega časa. Roman izmenjuje poglavja, ki se dogajajo v sedanjosti v Veliki Britaniji in v preteklosti v Avstraliji. Poglavja o preteklosti beremo v obratnem kronološkem zaporedju, se pravi, da najprej izvemo tisto, kar se je zgodilo pred kratkim, vsako naslednje poglavje pa nam razkrije nek izsek Jakeinega življenja dlje v preteklosti. To ustvarja nekakšno neskladje v času, prazna mesta, ki naj jih z ugibanjem zapolni bralec. Pripoved se proti koncu tudi diferencira. Iz obilice možnosti, ki jih ponujajo opisi posledic Jakeine preteklosti, predvsem njeni zadržani medčloveški odnosi, se izlušči dogodek, ki je sprožil celotno zgodbo. In zdi se, da je prav izbira takega pripovednega načina pripomogla k sporočilu, da sta zunanji svet in notranji svet protagonistke enako pomembna pri razvoju zgodbe.

Vpeljava iracionalnega z motivom strahu pred neznanim se zgodi že na začetku, ko je Jake prepričana, da nekaj ali nekdo pobija njene ovce. Njena ugibanja o tem poskušajo biti stvarna, vendar se na ravni jezika vanje ves čas vpleta fantastika. In čeprav se nam na neki točki zazdi, da bo končna razsodba romana v zvezi s tem vprašanjem realistična, se pravi, da bo obstoj pošasti omejila na konstrukte posameznikove duševnosti, je ta domneva omajana na koncu pripovedi, ko smo priča skupni halucinaciji dveh protagonistov, kar obstoj nadnaravnega približa objektivni resničnosti. Tako konec sedanje pripovedne linije ostaja odprt; podobno odprtost doseže pripovedna linija preteklosti z že omenjenim redčenjem informacij in pomikanjem čedalje globlje v preteklost.

Roman Vseh ptic petje ves čas hodi po meji med zunanjimi in notranjimi pokrajinami. S tem, ko poskuša brisati meje med njima, postavlja objektivno resničnost pod vprašaj in ustvarja zgodbo, ki jo je mogoče zapopasti z zelo različnih perspektiv, zaradi česar se roman bere kot sodobno, a hkrati nadčasovno delo.